V prostorih evangeličanskega centra v Murski Soboti so nedavno izvedli simpozij ob tristoti obletnici rojstva evangeličanskega duhovnika, učitelja, prevajalca in pisca Števana Küzmiča.
Po sledovih zlatega peresa
V uvodu je Marko Jesenšek predstavil življenje in delo Števana Küzmiča skozi oči oziroma besede katoliškega škofa Jožefa Smeja, ki je v znanstvenih razpravah in knjigah razširjal vedenje o cerkvenih piscih in njihovem prizadevanju za obstoj slovenstva med prekmurskimi evangeličani in katoličani. Jesenšek se je v predavanju posebej posvetil Smejevemu romanu Po sledovih zlatega peresa s podnaslovom Roman o Miklošu Küzmiču, ki je po njegovih besedah mnogo več kot roman o katolištvu ali o Števanovem soimenjaku. »Gre za roman o Prekmurju in razmerah, ki so vladale na prelomu 18. in 19. stoletja, o sobivanju katoličanov in protestantov,« pravi Jesenšek. V romanu, ki ni zgolj leposlovni, temveč temelji na virih, je Smej eno poglavje namenil Števanu Küzmiču. Med drugim piše o Mikloševem obisku Števana 28. aprila 1770 (bila sta tudi bratranca ali svaka, sorodstveno razmerje ni čisto jasno), to pa je tudi dan, ko je Števan Küzmič postavil zadnjo piko pod prevod Nouvoga zakona, svojega najpomembnejšega dela. »Glavno sporočilo romana pa je, da sta oba Küzmiča, evangeličanski in katoliški, svoje potrebe podredila zgodbi Slovencev med Rabo in Muro, dajala sta prednost domovini pred svojim zasebnim življenjem,« je poudaril Jesenšek.
Smej je v svojih zapisih med drugim dokazal, da se Mikloš Küzmič pri prevajanju Szvetih evangyeliomov iz leta 1780 ni neposredno naslanjal na Števanov Nouvi zakon, kot so mnogi to prikazovali, temveč je izhajal iz latinske predloge, medtem ko je Števan Küzmič neposredno prevajal iz grščine, pri čemer je bil sploh prvi Slovenec, ki je prevajal neposredno iz tega jezika. Podobnost njunih prevodov se na drugi strani kaže v jeziku, besedotvorju, skladnji, kar kaže na to, da se je prekmurski knjižni jezik v tistem času že potrdil kot sporazumevalni jezik med izobraženci.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Žuti" popuščajo - v Slovenski Bistrici drugi zaporedni poraz
Beltinčani so si v 27. krogu druge lige otežili boj za drugo mesto, saj so v Slovenski Bistrici doživeli že drugi zaporedni poraz. Gostitelji so slavili z 1 : 0, edini gol je padel v 52. minuti. Gorica in Primorje morata še odigrati medsebojno tekmo, v primeru remija ali zmage Ajdovcev pa bi "žuti" padli že na četrto mesto. Bi se pa ob takšnem razpletu, še posebej remiju, najbolj smejalo vodilni Nafti.
Jesenšek je nato povzel še referat etimologa Marka Snoja, ki je pojasnil izvor priimka Küzmič. Ta je obstajal že pred rojstvom Števana Küzmiča in obstaja v tej obliki še danes.
V Prekmurju je danes še 20 oseb s priimkom Küzmič, medtem ko jih je v preostalem delu Slovenije še sedem. Nekoliko več je nosilcev priimka Kuzmič, v Prekmurju jih je 177, v preostali Sloveniji pa še 111.
Gledano besedotvorno končnica -ič pomeni majhen. Küzmič torej izhaja iz imena Kozma – mali Kozma ali Kozmov sin je Kozmič, gre torej za patronimik. »Ime Kozma je nastalo v času, ko so na tem prostoru že bili Madžari, in to ime smo prevzeli od njih. Ker je bilo prevzeto iz madžarščine, je -o- šel v -u-, torej Kuzma. Kozma, Kuzma in Küzma,« je povzel Snojevo razlago Marko Jesenšek.
Že gornjelužiški jezikoslovec
Sledilo je predavanje Francija Justa, ki je predstavil prve zapise o Küzmičevem Nouvem zakonu. Prvi tiskani zapisi o tem delu, prekmurskih Slovencih in njihovem jeziku segajo na začetek 19. stoletja. Doslej je veljalo, da sta jezik Nouvega zakona prva predstavila Jernej Kopitar in Josef Dobrovsky, prvi v dunajskem časopisu Vaterländische Blätter leta 1810, drugi pa v svojem časopisu Slovanka leta 1814.
Najnovejše odkritje pa kaže, da je o prekmurskih Slovencih in Nouvem zakonu pisal že gornjelužiški jezikoslovec in zgodovinar Karl Gottlob von Anton leta 1797 v leipziškem literarnem časopisu Allgemeiner litterarischer Anzeiger. 8. julija 1797 je objavil članek z naslovom Nachricht von einem kleinen Slawischen Volke, v katerem je predstavil Nouvi zakon in razmišljal o jezikovno-etnični pripadnosti prekmurskih Slovencev. V članku je von Anton predstavil razširjenost prekmurskih Slovencev in poudaril, da se njihov jezik razlikuje od vseh drugih slovanskih jezikov na Madžarskem, da je zelo podoben praslovanščini ter da prekmurske Slovence na Madžarskem imenujejo Vandali, oni pa sebe imenujejo Sloveni. Zanimiva je, kot je še povedal Just, von Antonova in Kopitarjeva skupna teza, da so prekmurski Slovenci pravzaprav prehod od kranjskih Slovencev k Hrvatom.
V imenu ljubezni do slovenstva in jezika
V prvem delu drugega dne simpozija je predavala še Klaudija Sedar, ki je osvetlila življenjsko pot Števana Küzmiča in njegovo delo v artikularnih krajih. O njegovi primarni družini iz Strukovec, kjer se je rodil, vemo zelo malo. Poznamo ime očeta, bil je Jurij, in podatek, da so bili Küzmičevi mali kmetje. Števan se je rodil v času, ko je bila protireformacija v Prekmurju na vrhuncu. Po študiju teologije v Bratislavi in posvetitvi je prevzel službo učitelja v Čobinu (Nemescso) in po štirih letih prišel v Šurd, kjer je deloval kot duhovnik. Čobin in Šurd sta poleg Celdömöka dva artikularna kraja, kamor so hodili prekmurski evangeličani po duhovno hrano. Določeni so bili leta 1681 z zakonom kot kraji, kjer so protestanti imeli neke verske svoboščine, torej božje službe in obrede. Omenjeni trije artikularni kraji so se razvili v pomembna evangeličanska središča prav zaradi teh migracij in močne vere oziroma sledenja Luthrovemu nauku. »Küzmič je vse življenje deloval med prekmurskimi izseljenci v artikularnih krajih in za rojake, ki so ostali v Prekmurju. Pomembno je izpostaviti, da ga je pri delu vodila velika ljubezen do slovenstva in domačega jezika, temu je posvetil svoje življenje,« je med drugim povedala Sedarjeva.
Omenjenim so sledila še predavanja Vincenca Rajšpa o umeščenosti artikularnih krajev v širšem kontekstu, Janeza Balažiča o umetnostnozgodovinski podobi Prekmurja v Küzmičevem času, Fanike Krajnc Vrečko o Küzmičevi teološki antropologiji, Mojca Horvat Kumin je predstavila prekmursko narečje v Radgonskem kotu v Avstriji, Akoš Dončec pa primerjavo prevodov Nove zaveze med Küzmičem in Ivanom Rupertom Gusićem, ki je to prevedel v kajkavščino.
Simpozij je bil dvodnevni, začel se je v Ljubljani v prostorih SAZU in Slovenske matice, nekateri referati pa so bili predstavljeni tudi v Murski Soboti.