Leta 1860 je bilo v Murski Soboti še malo stanovanjskih hiš, natančneje 148, šest ali sedem jih je imel v lasti grof Szapary. V tistem času Murska Sobota še ni imela ulic, nekoliko kasneje pa lahko v časopisju najdemo zapise, da so se na takratni občini odločili poimenovati nekaj ulic, in to v madžarščini. V zapisu je bilo natančno navedeno, od katere do katere stavbe v mestu poteka posamezna ulica. Prve ulice v Murski Soboti so bile Templom utcza (Cerkvena ulica), Fö utcza (Glavna), Lendva utcza (Lendavska), Kis-Kanisza utcza (Mala Kaniža), Var utcza (Grajska), Zsak utcza (Soteska), Bokor utcza (Cvetna), Kötö utcza, Mezö utcza (Poljska), Regedei utcza, Közep utcza, Derek utcza, Varoshaz köz in Üj utcza (današnja Gregorčičeva). Kot je povedal Vidic, sta do leta 1900 nastali še dve, Mojstrska ulica in Bakovska cesta.
Ko govorimo o pomembnih ljudeh v Murski Soboti v tem času, ne moremo mimo družine Szapary. Prvi se omenja grof Antal Szapary, ki je bil velik posestnik in se je v glavnem ukvarjal z živinorejo, prodajo mleka in mlečnih izdelkov. Imel je pet hlevov za ovce v Murski Soboti, Kupšincih in na Krajni. Najti je moč podatek, da mu je leta 1857 poginilo 1200 ovc, to se je zgodilo po velikem neurju, v katerem so ovce zgorele. Poleg ovc je redil še govejo živino in konje, bil je lastnik več hiš in mlina. Njegov sin Geza je bil guverner na Reki, sicer pa tudi glavni dvorni mojster, kraljev svetovalec, član cesarsko-kraljevske zbornice in dedni član gornjega doma. Leta 1883, po očetovi smrti, je prevzel posestvo in ga razdelil. Njegova žena Maria je bila elegantna ženska, ki je po moževi smrti živela v Murski Soboti in tukaj dala sezidati vrtec. Njun sin Laszlo je bil prav tako guverner, kasneje pa postal veleposlanik Madžarske v Londonu. Sina Pala se je na drugi strani držal sloves velikega zapravljivca. Po poklicu je bil pravnik, bil pa je manjše rasti in zaradi tega imel manjvrednostni kompleks, zato se je v visoko družbo povzpel s priljubljenostjo in zapravljivostjo. Bil je predsednik prvega avtokluba v Budimpešti in član oziroma direktor raznih delniških družb. Poročil se je s poljsko grofico, ki je imela deset kočijažev, od tega jih je bilo pet Madžarov, preostali so bili Rus, Nemec, Anglež, Italijan in Francoz, kar priča o Palovi zapravljivosti. Svoje posesti, ki jih je podedoval po očetu, je prav tako hitro zakartal, saj se je povsod po Evropi zadolževal. Vidic je našel podatek, da je v nekem klubu v eni noči zakartal dva milijona kron.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dokumentarni film Nonina štorja pomemben za ohranitev primorske zgodbe v Benici
Skozi pripovedi prebivalcev gledalci spoznavajo zgodovinska dejstva. Prinesli slovenski jezik in postavili prvo slovensko šolo v tem delu Prekmurja.
Konkurenca lekarnarjev
V Murski Soboti dolgo ni bilo zdravnikov, natančneje vse do leta 1861, bil pa je v tem času lekarnar Antal Banocy. Prvi zdravnik v Prekmurju je bil v Beltincih, tj. Ferdinand Siegel, ki je verjetno deloval v letih od 1850 do 1860. V tem času sta v mesto enkrat mesečno prihajala okrajni zdravnik in okrajna babica. Prvi zdravnik je v Mursko Soboto prišel leta 1861, to je bil zdravnik kirurg Rudolf Grimlin. Za njim so se zvrstili Gaspar Mintsek, Sandor Füredi, za katerega pravijo, da je bil zelo podkupljiv, Sobočani pa so se ga kmalu rešili in ga spravili v Beltince, nato pa še Samuel Messer, Zoltan Czipott, Vilmos Geiger, Silvy Brandieu, Mihael Škrilec in drugi. V času Mintseka je deloval tudi zaporniški zdravnik Karoly Iser.
Že omenjeni Antal Banocy je bil prvi lekarnar v Murski Soboti, ki ga je nasledil njegov zet Vince Czöne, za njim pa so v mestu delovali še Bela Bölcs, njegov sin Gyula Bölcs in Darinka Žmavec. Ta je drugo lekarno v mestu odprla leta 1931, kar pa ni bilo pogodu Bölcsu, ki je uspel z zahtevo, da je Mursko Soboto razdelil na dva dela v smislu, da je za vsak del bil en lekarnar. Ločnica je potekala po tedanji Radgonski cesti, pri čemer je južni del mesta pokrival on, severnega pa Žmavčeva. Njena lekarna je bila v Čehovi hiši, kjer je danes Delavska hranilnica.
Med odvetniki je bil prvi, ki je deloval v Murski Soboti, Jože Berke iz Križevec, sledili so mu Geza Pinter, Sandor Olaj, György Horvat, Ivan Vratarič, Karoly Uj in Janos Cziffrak, ki je v mesto prišel leta 1905, znan pa je bil kot velik madžaron, zato med ljudmi ni bil priljubljen. Ko je začel veljati odlok, da morajo odvetniki znati slovensko, je tudi izgubil licenco. Za njimi so v Murski Soboti delovali še Artur Geiger, Aleksander Valyi, Ludvik Šömen, Aleksander Škerlak, Josip Goljevšček in Ferdo Černe, po prvi svetovni vojni pa še Ivo Jarc, Slavko Vesnik, Nikolaj Pinter, Friderik Fleck, Ljudevit Vadnai, Teodor Sbrizaj, Fran Koder, Ciril Kocmur, Franc Bajlec, Janos Nemecz in Istvan Vlaj. Od sodnikov velja posebej omeniti Lajosa Šömna, ki je bil tudi župan Murske Sobote med letoma 1923 in 1925, po poplavah leta 1925 pa je odstopil zaradi kritik, da ni veliko naredil. Zanimiv je podatek, da je že v tem času v Murski Soboti ves čas delovalo vsaj pet ali šest odvetnikov, kar pomeni, da dela ni manjkalo.
Do pošte po blatu
Vidic se je v predavanju dotaknil tudi pošte. Prva poštna urada v Prekmurju sta bila v Lendavi in Beltincih, poštni urad v Murski Soboti pa je začel delovati 1. decembra 1852 v današnji Lendavski ulici. Poštni ekspeditor je bil Istvan Mintsek. Pošta se je veliko selila, v začetku leta 1885 je bil urad v Fürstovi hiši v današnji Kocljevi ulici, nato pa od oktobra tega leta v Sočičevi kavarni v Soteski (današnja Ulica Staneta Rozmana). Desetletje kasneje je pošta delovala v Slomškovi ulici, Zoran Vidic pa je našel podatek, da so se meščani takrat pritožili, da ob slabem vremenu zaradi blata ne morejo do nje. Pošta se je nato po prvi svetovni vojni preselila v zgradbo odvetnika Cziffraka, ampak tudi tam razmere niso bile idealne, saj se je pojavljala vlaga in je zamakalo. Leta 1926 so pošto preselili v Lendavsko ulico v zgradbo trgovca Franca Čeha.
V Murski Soboti je v tem času delovalo tudi veliko gostilničarjev. Med njimi so bili Jozsef Lang, Johann Fasching, Franc Horvath, Georg Brenner, Rudolf Most, Janos Dobrai, Ferenc Peterka, Josip Turk, Marko Kemeny, Ludvik Bac in Aleksander Černjavič. Dobrai je od Mosta kupil današnjo restavracijo Zvezda, kjer so že tistega časa delovali hotel, kavarna, restavracija in mesnica. Zanimiv podatek je, da so bili vsi takratni soboški gostilničarji v osnovi mesarji. Dobrai po smrti žene ni več obvladoval vseh dejavnosti, zato je kavarno dal v najem Kemenyu, ki je kasneje vodil tudi hotel.
Pomemben del takratnega soboškega družbenega življenja so bili trgovci in tovarnarji. Znana je bila židovska družina Ascher, ki je imela veletrgovino z mešanim blagom, hkrati z Ascherjevimi pa so v Mursko Soboto prišli tudi Fürstovi. Albert Fürst je imel trgovino z mešanim blagom, preostali družinski člani pa so imeli trgovine s konji in žitom. Med trgovci so bili tudi Hartnerjevi – Karel, Geza in Ferdinand, pa Izidor Hahn, ki je vodil tiskarno in imel papirnico. Josip Nadai je imel trgovino z vinom, soboški župan Josip Benko pa je bil med drugim solastnik Prekmurske veletrgovine z vinom skupaj z Josipom Benkom ml., Alojzom Faflikom in Ludvikom Bacem. Znan je še podatek, da je leta 1931 na dražbi premičnin z gradu v Murski Soboti kupil celotno knjižnico.
V Slomškovi ulici je imel tovarno perila in prodajalno Janez Cvetič, Ludvik Šiftar pa v Kocljevi ulici tovarno perila Mura. Med trgovci je bil tudi Ferenc Kirbiš, ki je imel proizvodnjo žganja, prodajal pa je tudi (suho) sadje.
Za konec še nekaj več besed o Gezi Hartnerju. Leta 1910 je bil poslanec naše pokrajine v Budimpešti, a kot pravijo viri, ni bil ravno vzoren primer politika, saj se na ta posel ni spoznal in ni bil dovolj izobražen, bil pa je trgovec in povrhu še zelo iznajdljiv. Prav on je pri takratnem ministrstvu za šolstvo dosegel, da so v Prekmurju začeli zidati šole, zgradili so jih več kot deset. Znan je tudi po tem, da je leta 1929 kupil grad pri Gradu. Ta je bil leta 1946 nacionaliziran.