Murskosoboška občina je prejšnji teden presenetila z objavo javnega zbiranja ponudb za prodajo nepremičnine, v kateri med drugim domuje upravna enota. Za poslovno stavbo s površino dobrih 2300 kvadratnih metrov je postavila izhodiščno ceno 2,14 milijona evrov, predkupno pravico ima država. Pri tem očitno ne gre zgolj za tipanje trga, ali obstaja zanimanje za nakup, ki bi dodobra olajšal finančne tegobe murskosoboške občine. Drzna poteza, za katero se je odločil zdajšnji župan Damjan Anželj, ima širše in bolj kompleksno ozadje ter hkrati potencial, da sproži mini revolucijo na državni ravni.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Različne interpretacije
Murskosoboška upravna enota domuje v občinski stavbi na podlagi tripartitne pogodbe med občino, vlado in upravno enoto iz leta 1996, ki je bila sklenjena na podlagi takratnega zakona o upravi. Ta je ob ustanovitvi upravnih enot določal, da prostori in sredstva, ki so se uporabljala za opravljanje upravnih nalog, ostanejo v lasti občin, a so jih te dolžne prepustiti v uporabo upravnim enotam. Za uporabo prostorov in sredstev je država dolžna zagotavljati le povračilo sorazmernega dela stroškov za vzdrževanje in obratovanje. Kot so nam pojasnili v mestni upravi, stranke v konkretni pogodbi niso določile časovne veljavnosti pogodbe, zato ta neprekinjeno velja in se izvaja. Tu pa se zadeva zaplete. Zakon o upravi je namreč vmes nehal veljati, saj ga je nadomestil zakon o državni upravi, s tem pa tudi ni več določbe, na kateri temelji predmetna tripartitna pogodba. In ravno na to se sklicujejo v mestni občini pri aktivnostih v smeri odpovedi sporne pogodbe, kar bo skoraj gotovo terjalo sodni epilog. Država, natančneje ministrstvo za javno upravo, ima seveda drugačno pravno razlago. Po njihovem pojasnilu možnost brezplačne uporabe pod določenimi pogoji dopušča zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnostih. Pri tem na ministrstvu poudarjajo, da veljavne ureditve ne gre enačiti z določbo nekdanjega zakona o upravi, ki je zgolj uredil medsebojna razmerja med novonastalimi upravnimi enotami in občinami v letu 1994 kot posledico ustanovitve samostojne države.
Iskanje krivcev in lokacij
Da ima predmetna pogodba tako imenovani značaj sui generis in jo je moč razumeti kot stvarno breme na nepremičnini, meni načelnik murskosoboške upravne enote Dominik Šteiner, ki spominja na primere, kako so problematiko ob selitvah upravnih enot reševali drugod po državi. Občine so v praksi zagotovile prostore in jih dale v last državi oziroma je prišlo do brezplačnega prenosa nadomestnega premoženja z občine na državo. »Tudi mi se borimo, da bi prišli do novih prostorov, toda zdaj smo v nenavadni situaciji in ne vidim možnosti, da bi v kratkem prišlo do rešitve,« ocenjuje Šteiner, ki predvideva, da bi sodni boj za razveljavitev pogodbe trajal več let. Sam krivdo za to, da upravna enota danes ne domuje v sodobnem upravnem centru, pripisuje predvsem soboški občini, ki v letih 2009 in 2010 naj ne bi privolila v potrebno odprodajo nepremičnin. Napačna poteza je bila po njegovem mnenju tudi odprodaja stare ekonomske šole družbi Imo-Real. Velja dodati, da še eno razsežnost sporu daje dejstvo, da je Šteiner tudi vodja murskosoboškega odbora Svobode, koalicijske partnerice županovih Socialnih demokratov. Damjan Anželj, ki je več kot desetletje služboval ravno na upravni enoti, priznava, da je upravni center ideja iz preteklosti, za uresničitev katere naj bi veliko truda vložil Šteinerjev predhodnik Geza Farkaš, a so načrti zastali zaradi gospodarske krize. Vlogo občine težko komentira, saj takrat ni bil med odločevalci, a ne verjame, da bi kateri koli slovenski župan nasprotoval takšni pridobitvi. Gre sicer za obdobje županovanja Antona Štihca. Se je pa Anželj, kot zatrjuje, ob prihodu na županski stolček takoj angažiral glede statusa projekta. »Na ministrstvu za javno upravo so mi jasno povedali, da upravnega centra v Murski Soboti ne bo in da je še veliko drugih krajev pred nami, kar je bilo zame nesprejemljivo,« poudarja ob prepričanju, da bi si Pomurje in Murska Sobota kot regijsko središče zaslužila upravni center po vzoru drugih slovenskih mest, kjer bi stranke opravile vse storitve na enem mestu. Kot možno lokacijo omenja Mercatorjevo zemljišče v središču mesta, kjer je bil načrtovan nov trgovski center, danes divje parkirišče. Tudi sosednja nepremičnina, stara ekonomska šola, ki je danes v lasti družbe Imo-Real, je po njegovem mnenju še vedno ena od možnosti. »Nočemo nagajati ne občanom ne upravni enoti. Želimo si le vzpostaviti normalno razmerje in spodbuditi odločevalce na državni ravni, da ne bi Pomurje spet izviselo,« še utemeljuje murskosoboški župan svojo drzno potezo in dodaja, da je v prihodnjem letu s pomočjo evropskih sredstev sicer predvidena večmilijonska energetska prenova tako imenovanega delavskega doma, a v to ni vključena stavba, v kateri domuje upravna enota.
Zasebnikov ne zavezuje
Kaj bi se zgodilo v hipotetičnem scenariju, da bi se našel kupec nepremičnine? Po veljavnih predpisih pogodbena razmerja ne bi prenehala, zamenjala bi se zgolj vloga najemodajalca. Toda, kot pojasnjujejo v mestni upravi, najemno razmerje z upravno enoto temelji na zakonodaji, ki ne zavezuje zasebnih subjektov. Povedano drugače, če bi lastnik nepremičnine postala fizična oseba ali zasebno podjetje, bi lahko postala najemna pogodba brezpredmetna. Res pa je, da je najemnikov oziroma uporabnikov poslovnih prostorov v nepremičnini skupno devet, kar še dodatno zaplete situacijo. Tu so denimo tudi Razvojni center Murska Sobota, Pomurska turistična zveza, murskosoboška izpostava Sklada kmetijskih zemljišč, območna izpostava Zveze svobodnih sindikatov in še nekatera društva.
Precedenčni primer?
Če bi murskosoboška občina dosegla razveljavitev pogodbe z upravno enoto, bi to lahko bil precedenčni primer, ki bi imel širše posledice. Ta hip namreč še v devetih drugih slovenskih občinah državni organi uporabljajo občinske prostore brezplačno, in sicer v občinah Radovljica, Sevnica, Trebnje, Zagorje ob Savi, Radlje ob Dravi, Piran, Slovenj Gradec, Kamnik in Škofja Loka. Zanimivo, v prostorih murskosoboške občine gostuje tudi sedem državnih inšpektoratov, a v teh primerih ne gre za najemna razmerja z brezplačno uporabo.