Minilo je eno leto od državnozborskih volitev, na katerih je močno zmagalo Gibanje Svoboda (Svoboda) in mu je v državnem zboru pripadlo rekordnih 41 poslanskih sedežev. Stranka Roberta Goloba je koalicijo oblikovala s Socialnimi demokrati (SD) in Levico, v opoziciji pa sta pristali Slovenska demokratska stranka (SDS) in Nova Slovenija (NSi) – oblast se je tako po jasno izraženi želji ljudstva zamenjala. Pričakovanja javnosti in volivcev, tudi skoraj 21 tisoč Pomurcev, ki so glas namenili Golobovi Svobodi, so bila velika. Ne nazadnje smo v hramu demokracije dobili rekordno število poslancev iz naše regije, poleg tega pa še dve pomurski imeni v ministrski ekipi. Toda že po konstituiranju državnega zbora je bilo jasno, da novi koaliciji ne bo lahko.
»Obstrukcija na začetku mandata s tridesetimi opozicijskimi zakoni je bila na neki način dobra priložnost, da se seznanim z novim delom in ministrskimi ekipami. Delo je vse od takrat intenzivno, včasih tudi hektično, saj se je treba hitro odzivati na akutne probleme, kot je energetska kriza, hkrati pa sodelovati pri oblikovanju novih sistemskih zakonov. Če si veliko na terenu, poskušaš ob vsem tem reševati še lokalne izzive,« svoje videnje po enem letu razkriva mlada poslanka vladajoče Svobode Sara Žibrat, ki je tako kot številni njeni kolegi veljala za nepopisan list v politiki, ko jo je predvsem priljubljenost novega obraza – šefa njene stranke in zdajšnjega predsednika vlade – katapultirala v državni zbor. Prav klub pomurskih poslancev je prvi plačal ceno za uvodne opozicijske manevre, saj je že ob vzpostavitvi prenehal delovati, ko so iz njega izstopili člani vladne koalicije. Čeprav se je čez nekaj mesecev vendarle ponovno formiral, je jasno, da pri delovanju pomurskih poslancev obstaja še veliko rezerve, s čimer se strinja tudi Tine Novak, poslanec Svobode, ki se je osebno angažiral za reaktivacijo kluba. »Za dosego najboljših rezultatov bi bilo koristno, če bi bili vsi člani kluba bolj aktivno vključeni v delo in si prizadevali za identifikacijo ključnih regijskih projektov,« meni Novak in hkrati tako kot preostali pomurski poslanci spominja, da so pri geotermiji že dokazali zmožnost sodelovanja pri obravnavanju nekaterih ključnih regijskih vprašanj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
»Za nami je leto izgubljenih priložnosti in neizpolnjenih predvolilnih obljub strank sedanje koalicije,« pa je piker najbolj izkušeni med pomurskimi poslanci, Jožef Horvat, član opozicijske NSi. Horvat meni, da se zgodovina ponavlja, saj da imamo izjemno neučinkovite politične novince, ob tem pa vladna koalicija izvaja »brutalno kadrovanje in revanšizem«. Njegovi pomurski kolegi iz koalicije vidijo stvari seveda povsem drugače. »Dela je ogromno in nobena stvar se ne reši čez noč, ljudje pa smo vse bolj nestrpni. Veliko preveč je nerganja in prezira. Vlada dobro dela in za zdaj ne vidim razloga, da ne bi zdržala do konca mandata,« ocenjuje poslanka Svobode Vera Granfol, ki je tako kot Novak in Žibratova novinka v poslanskih klopeh. Žibratova ob tem zatrjuje, da so sprejeli že ogromno pomembnih ukrepov, a se z nekaterimi »mogoče ne znajo pohvaliti«, vsi pa praktično v en glas omenjajo številne izzive, a hkrati izražajo prepričanje, da bo vlada uresničila obljubljene reforme.
Ista koalicija do rednih volitev?
»Napovedano in opevano leto reform 2023 se spreminja v leto časovnic. Negotovost in nepredvidljivost dušita družbeno in gospodarsko klimo,« pripomni Horvat, ki pa tako kot Damijan Zrim, poslanec koalicijske SD, meni, da bo vlada zdržala do leta 2026, saj predčasne volitve niso nikomur v interesu. Poslanec madžarske manjšine Ferenc Horvath ocenjuje, da je vlada sprejela nekatere nujne in koristne ukrepe, kot so bili tisti proti energetski krizi, a da je ostalo še veliko obljubljenih projektov. »Za stabilnost političnega sistema bi bilo potrebno, da vse vlade izpeljejo polni mandat,« poudari Horvath, ki s svojim italijanskim kolegom Felicem Žižo v nasprotju z izkušnjami, ki sta jih imela s preteklimi vladami, s tokratno vladno koalicijo nikakor ne more dočakati sklenitve formalnega dogovora o sodelovanju. Zdaj pravi, da naj bi bil ta podpisan še pred poletjem, sicer pa ne glede na to kaže, da manjšinska poslanca v državnem zboru, kot je tudi pravilo, vlečeta z vladno koalicijo.
Bi lahko ob nenehnih ugibanjih, ki se ob padcu javnomnenjske podpore zgolj še stopnjujejo, prišlo do rekonstrukcije vlade? Napetost med Svobodo in SD ni nobena skrivnost, tudi Zrim je edini od naših sogovornikov, ki si je drznil izreči kritiko na račun vlade, in sicer zaradi v zadnjem času nespretne komunikacije. V teh kalkulacijah se najpogosteje kot morebitni vladni partner omenja NSi. »Konstantne govorice, da naj bi NSi vstopila v vlado, odločno zavračam in jih označujem za klevete. Ta tema ni na dnevnem redu naših razprav v organih stranke. Govorice lansirajo naši politični konkurenti, ki nam ne želijo nič dobrega,« je jasen Horvat, ki med vrsticami najverjetneje meri na Janševo SDS kot vir tovrstnih govoric. Kot dodaja, se vrednote NSi močno razlikujejo od vrednot sedanje koalicije, toda vseeno ostajajo kritična in konstruktivna opozicija, ki bo tudi v prihodnje podprla rešitve vlade, če bodo v pomoč ljudem in gospodarstvu pri spopadanju z draginjo in energetsko krizo.
Zrim v prihodnje veliko stavi na sodelovanje z goričkimi župani, ki jim obljublja pomoč, in pri tem poudarja tudi vlogo resorjev v rokah stranke SD – kohezije in regionalnega razvoja ter gospodarstva, turizma in športa. Sodelovanje z župani iz svojega okraja, občin Apače, Radenci, Gornja Radgona in Sveti Jurij ob Ščavnici, omenja tudi Granfolova, ki pravi, da svoja prizadevanja zelo usmerja v rekonstrukcijo ceste Gornja Radgona–Grabonoš in v oživitev projekta revitalizacije 11-mlinskega kanala v apaški občini. »Obžalujem morda kakšno zamujeno priložnost za boljše sodelovanje z drugimi poslanskimi skupinami, saj je dialog ključen za doseganje konsenza,« priznava njen poslanski kolega Novak. Horvath ob tem spomni na decentralizacijo in krepitev infrastrukture, kot je železniška povezava Beltinci–Lendava, od vlade pa pričakuje, da bo čim prej v praksi zaživel sklad Prekmurje-Porabje.
Ko nam Golobova metla ni prizanesla
Dejstvo je, da se je nova metla v obliki vlade Roberta Goloba bliskovito odločila pomesti z vsem, kar je za seboj pustila njena predhodnica, vlada Janeza Janše, pri čemer je bilo precej tudi kolateralnih žrtev. Geotermija je bila denimo področje, kjer je Golobova vlada na škodo pomurskih uporabnikov odpravila spremembe, ki so jih ti izborili pod Janševo vlado. Do zdaj prav veliko ni pomagalo niti to, da Golob kot energetski strokovnjak prepoznava potencial geotermije, kar je poudarjal tudi ob regijskem obisku lanskega avgusta. Takrat je ob srečanju županov postalo jasno, da ni pričakovati premikov niti pri mednarodnem logističnem centru Beltinci, projektu, ki ga je beltinski župan Marko Virag potegnil iz zaprašenih arhivov in nanj stavil veliko političnega kapitala.
Če govorimo o potezah, ki nikakor niso koristile napredku Pomurja, ne moremo mimo blokade Pomurske akademsko-znanstvene unije in ohromitve Znanstvenega in inovacijskega središča (ZIS) Pomurje, kar je najbolj zabolelo ne samo državnega sekretarja v prejšnji vladi Mitjo Slavinca, ki je bil očitno tarča, ampak predvsem že tako redko, a nič manj aktivno regijsko znanstveno sfero, za katero je sam čudež, da ob pomanjkanju visokošolske institucije sploh še obstaja. Omeniti velja še nezainteresiranost vlade za ustanovitev pokrajin, k čemur vsake toliko neuspešno pozivajo pomurski župani, pa tudi neodzivnost pristojnih pri projektu vseslovenskega protipoplavnega centra in nameravane reorganizacije upravnih enot in nujne medicinske pomoči, ki razburja lokalno sceno v zadnjih mesecih. Da je v zastoju, tako kot mnogi večji infrastrukturni projekti, se zdi tudi za gradnjo murskosoboške vzhodne obvoznice in sebeborskega zadrževalnika, čeprav so nam na direkciji za infrastrukturo zatrdili, da bi gradbena dela »lahko potekala v letu 2025, če ne bo zapletov«.
Kot eno redkih svetlih izjem, ki bi morda celo odtehtala zablokirane projekte, pa velja omeniti državno pomoč v višini do 55 milijonov evrov, ki je obljubljena Leku za gradnjo nove tovarne v Lendavi. Toda, kot so nam pred časom pritrdili na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, izvedba 400-milijonske zasebne investicije ni bila odvisna od pridobitve državne pomoči.
