V Gornjih Slavečih so dokončali ureditev muzeja na Bežanovi domačiji oziroma v Cilini iži, kot jo imenujejo domačini. Gre za tipično panonsko hišo, ki stoji na slemenu Gornjih Slaveč, v njej pa je nazadnje živela Cecilija oziroma po domače Cila Bežan. Značilnosti te edinstvene hiše so popisale Lilijana Medved, profesorica zgodovine in etnologinja ter konservatorka mariborske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), Jelka Pšajd, etnologinja in muzejska svetovalka iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, in Ivanka Celec, domačinka iz Gornjih Slaveč, ki je predvsem pomagala s podatki o Bežanovi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Kulturni spomenik lokalnega pomena
Območna enota ZVKDS Maribor je Bežanovo domačijo evidentirala že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, leta 2015 pa jo je Občina Kuzma razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena. Domačijo so obnavljali v več fazah. Že leta 1999 so se lotili celovite in strokovno vodene obnove zunanjščine, kar sta finančno omogočila Občina Kuzma in ministrstvo za kulturo. Takrat je Cecilija v hiši še živela. Zamenjali so dotrajano slamnato streho, popravili okna in obnovili zunanje ilovnate omete. Obnovo je s tradicionalnimi postopki in materiali uspešno izvedel domačin Jože Rogan iz Trdkove. Druga obnova domačije se je zgodila v letih 2017 in 2018. Po Cilini smrti je domačijo v last dobila Občina Kuzma, potem ko ji je zadnja leta življenja plačevala bivanje v domu starejših. Hiša je nekaj let samevala in propadala, nakar se je predvsem zaradi prizadevanja lokalne skupnosti za ohranitev tega spomenika rodil projekt obnove domačije za muzejsko namembnost, ki ga je sofinanciralo ministrstvo za kulturo. Ponovno so zamenjali slamnato streho ter celovito obnovili notranjost in zunanjost bivalnega in gospodarskega dela. Gradbena dela je izvedlo Gradbeništvo Hajdinjak od Svetega Jurija, mizarska dela Splošni mizarski servis Franc Pentek iz Brezovec, zadnjo fazo obnove, pokrivanje s slamo, pa je prevzelo Slamokrovstvo Rogan iz Trdkove.
Cilini kejpeci
V Cilini zapuščini je shranjenih približno 290 »kejpecof« – svetih podobic, ki jih je prinašala z različnih cerkvenih dogodkov ali so ji podobice prinašali drugi. Glede na starost nekaterih podobic se domneva, da so ji nekatere ostale še od staršev. V zbirki se najdejo celo podobice z angleško in francosko vsebino, najverjetneje so povezane z izseljenstvom in so bile Cili podarjene od tam. Podobice so v ZVKDS in Pomurskem muzeju zelo natančno opisali. Večina podobic iz Ciline zapuščine je tiskanih na papir, samo dve sta drugačni: ena je tiskana na plastični trak, druga na blago. Izvirajo iz dvajsetega stoletja, najstarejša ima letnico 1909. Podobice so bile shranjene med knjigami z versko vsebino, največ med molitveniki. Besedilo na podobicah je slovensko, nemško, madžarsko, italijansko, poljsko, francosko, latinsko, hrvaško in angleško. Natisnjene so bile ob različnih cerkvenih dogodkih – novih mašah, misijonih ali obnovah misijonov, romanjih, zlatih mašah, birmah, posebnih mašah, kot ob spominu na prvo mašo v domovini, nekaj je podobic različnih družb. Med njimi so tudi podobice, ki so nagovarjale k različnim molitvam: vsakdanjemu blagoslovu, Marijinim molitvam, za srečno zadnjo uro. Nekatere podobice imajo na zadnji strani dopise darovalcev. Na eni izmed njih je pripis:»Slušaj mater in očeta, nju zapoved ti je sveta, le tedaj naj ne velja, če bi žalila Boga.«
Preprost kmečki dom
Bežanova domačija ima tipično panonsko zasnovo hiše v obliki črke L, ki združuje bivalni in gospodarski del. Pokrita je z dvokapno slamnato – cimprano streho. Kot so opisale Medvedova, Pšajdova in Celčeva, nam bolj natančen pogled na detajle stavbe in uporabljena gradiva jasno kaže, da je bila domačija grajena v različnih fazah. Najstarejši del je nekoč samostojna lesena hiša s črno kuhinjo z dvema bivalnima prostoroma in ozko shrambo. Domneva se, da je bila zgrajena okoli leta 1890. Cimprane stene so z notranje in zunanje strani ometane s tradicionalnim ilovnatim ometom. Celotna tla so prstena. Lesena kašča je bila ob prvotni stranski fasadi bivalnega dela dograjena nekoliko pozneje, kar izpričujejo likovno poudarjeni strešni zaključki čelnega zatrepa primarne sosednje stavbe, ki so se tako znašli v notranjosti kašče. Hlev, zidan iz opeke in ometan z apneno malto, in enovito ostrešje v tlorisni obliki L so dogradili okoli leta 1937. Tudi hlev naj bi prvotno stal samostojno in je bil zagotovo lesene, cimprane gradnje. Med hlevom in kaščo ima domačija odprt prostor, ki mu po domače pravimo gümla in v katerem so lahko pod streho opravljali različna kmečka dela in shranjevali delovne pripomočke. V gümli so tudi spravljali posušeno krmo pod ostrešje hleva. Pod podaljšanim ostrešjem na obcestni strani stavbe v leseno opaženem zadnjem delu stoji klasična stiskalnica sadja, medtem ko je sprednja stran pod podaljškom strehe namenjena spravilu drv.
Redkost v lokalnem in tudi širšem slovenskem okolju so črne kuhinje, zato ima ta del Bežanove domačije še posebno spomeniško vrednost. Kuhinji dajejo arhaično podobo črne sajaste obloge na stropu in stenah, prvotno zidano ognjišče, plitke stenske odlagalne niše in v stropu, diagonalno od ognjišča, lesena dimniška odprtina z zapahom. V prednji »iži« je »kajlasta« krušna peč, ki se kuri iz črne kuhinje. Cilina iža je tipičen primer preprostega kmečkega doma s posestjo na Goričkem. Njena osnovna podoba izraža socialne razmere ob koncu devetnajstega stoletja – skromno zunanjo podobo s prav tako preprosto notranjo stanovanjsko opremo. Kasnejši večji gradbeni posegi, ki so preoblikovali celoto v to, kar vidimo danes, kažejo drugačne življenjske potrebe Bežanovih in verjetno izboljšanje materialnega stanja družine.
Ko je šla mimo križa, se je vsakič prekrižala
Bežanova Cila je bila rojena leta 1925, umrla pa leta 2013 pri 88 letih. V tej hiši je po pripovedovanju domačinov živela skromno vse življenje. Lahko bi rekli, da so vse inovacije, ki jih je narekoval razvoj, šle mimo Ciline hiše. V njej ni bilo elektrike, zato si je svetila s svečami, tla so bila ilovnata, imela je črno kuhinjo s štedilnikom na drva in z lesenim dimnikom. Hiša tudi ni imela kopalnice, stranišče je bilo zunaj. Celo vodovod so do hiše napeljali proti koncu Cilinega življenja, da je lažje kuhala. Kar se je dalo, si je na njivi pridelala sama, ročno. Namesto s plugom je z motiko sama prekopala njivo. Zemljo je gnojila s koruznim ličjem, z njim pa tudi nastiljala svinjam in polnila blazine. Bila je pobožna in je rada molila. Molitev je bila prvo opravilo, ko je vstala, molila je opoldne in zvečer. Ko je šla mimo križa, se je vsakič prekrižala. Med njenimi osebnimi predmeti je zato ostalo veliko podobic, nabožnih upodobitev manjšega formata, za katere so ljudje nekoč verjeli, da izžarevajo zdravilno in varovalno moč. Na vasi so podobice pogosto lepili na notranjo stran pokrovov skrinj in vrat ter omar za obleko, zatikali so jih za okvirje slik ali jih vlagali v molitvenike.
Odprta za vse, ki jim dediščina kaj pomeni
V Občini Kuzma so po besedah župana Jožefa Škaliča izjemno zadovoljni, da jim je uspelo obnoviti Cilino ižo. »Tudi po svoji strokovni plati zgodovinarja menim, da je bil skrajni čas, da se začne ohranjati kulturna in etnološka dediščina kraja.« Za ogled Ciline iže se je treba napovedati na občini, kjer si želijo, da bi bilo obiskovalcev čim več, predvsem takih, ki jim tovrstna dediščina nekaj pomeni. Cilina iža je za oglede, ekskurzije in dneve dejavnosti zanimiva tudi za učence osnovnih in srednjih šol, zato župan upa, da bodo te pokazale zanimanje. Obenem meni, da bi se lahko na domačiji organizirali manjši kulturni ali glasbeni dogodki v obvladljivem obsegu. Na dolgi rok pa razmišljajo še o drugih možnostih trženja Ciline iže.
