Umetničin življenjepis je na odprtju razstave predstavila Tatjana Mijatović, njeno delo pa kustosinja, umetnostna zgodovinarka Tanja Šimonka.
Šinkova, ki živi v Lendavi, je končala likovno umetnost na pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, danes pa je tam zaposlena kot redna profesorica. Deluje na področju lutkarstva, slikarstva in ilustracije. Likovno je opremila 38 lutkovnih predstav doma in v tujini. Leta 1993 je ustanovila lutkovno gledališče Pupilla, ki se je razvilo v inovativno in mednarodno uspešno lutkovno skupino. Svoja slikarska dela je predstavila na samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji in na tujem – na Madžarskem, Slovaškem, v Italiji, Srbiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji in Španiji. Pri slikanju pretežno eksperimentira s tehnikama akrila in akvarela na različnih podlagah, ukvarja se z ilustracijo za otroke, s knjižno ter modno ilustracijo. Leta 2010 ji je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela.
Opus Sabine Šinko po besedah Šimonkove sestavljajo različne, a v sebi logično zaključene celote, ki se med prepletajo in hkrati živijo vsaka zase. Že dlje časa se njen raziskujoči duh v slikarstvu zrcali skozi breztežno lebdeče obraze marmorne polti in skrivnostnega pogleda. Pričujoča razstava nosi naslov Obrazi in podobe. Ti gledalca nagovarjajo s kultivirano zadržanostjo in omikano redkobesednostjo. Kadar jih gledalec želi dekodirati, jih skuša opredeliti z vrsto pridevnikov: mrki, topli, hrepeneči, nemočni, odsotni …Vendar se mu opisi vsakič izmuznejo in obrazi ga vsakič drugače pogledajo. V gledalca zrejo z mešanico otožne melanholije in skrivnostnosti. »Do bolečine prignani obrazi so kot prosojnica, skozi katero se z laserskimi žarki spuščamo v vsebine nakopičenih stoletij osebne in kolektivne preteklosti. Z vsako plastjo umetnica odstira atmosfero doživetega. Obrazi so kot vmesnik med včeraj in danes, lepim in grdim, med otožnostjo in sanjavostjo, med ujetostjo in svobodo. Kot kalejdoskop vsega, kar smo,« je še povedala Šimonkova.