V družini Küzma iz Gančan so letos zaznamovali stoletnico sodarske obrti. Maja davnega leta 1921 jo je začel Ivan Küzma, od njega jo je prevzel sin Anton, ki je leta 1976 družinsko obrt prepustil enemu od štirih otrok. »V družini smo bili trije bratje in sestra. Oče mi je rekel, denarja ti ne dam, če želiš delati, se nauči za sodarja,« pripoveduje Anton Küzma starejši. V Murski Soboti je dokončal lesarsko vajeniško šolo, doma pridobil potrebno prakso, leta 2000 pa opravil še mojstrski izpit.
»V času mojega očeta je bilo v Gančanih 12 sodarjev. Vsi so se s to obrtjo ukvarjali kot z dodatno dejavnostjo na kmetiji, da so lažje preživeli družine. Takrat še ni bilo plastike in je bilo dovolj dela za vse,« opisuje sogovornik, ki letos zaznamuje 45 let dela v sodarstvu. Za ta dosežek je nedavno prejel srebrni ključ Obrtne zbornice Slovenije, še prej pa županovo priznanje za sto let uspešne obrti in ohranjanje tradicije v beltinski občini. Vse nagrade, ki jih je družina prejela, so razstavljene v sodarskem muzeju, ki je urejen na domačem naslovu, in nanje so zelo ponosni. »Zame to pomeni, da imam že dosti kilometrine. Sedaj pomagam sinu, da se osamosvoji, obrti pa še ne nameravam opustiti. Sploh pa ne naenkrat, to bi bil prevelik stres zame,« pravi nekoliko v šali in nekoliko zares. Zadnja štiri leta za to, da se bo obrt ohranila, skrbi sin Anton mlajši, ki je družinski posel prevzel kot predstavnik četrte generacije. Oče pa se bo v delavnici zadrževal tako dolgo, kolikor mu bodo moči dopuščale. Čez pet let želi vsekakor slaviti nov jubilej, žlahtnih petdeset let dela v obrti. Sodarski mojster pri tem doda, da je njegov oče z delom vztrajal vse do 92 let.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Več izvozijo
V času, ko je začenjal Anton starejši, je bilo strojne opreme bolj malo. Doma so imeli na primer eno poravnalko in tračno žago, večino dela pa so opravili ročno. Delo sodarja je bilo zahtevno, pristavi žena Elizabeta. Sama je bila pred upokojitvijo zaposlena v Muri in se še vedno spomni, da so v preteklosti možje v delavnicah, sploh jeseni, ostajali dolgo v noč. »Ko je bil še oče, navadno nismo imeli ure, delali smo od jutra do večera in fizično je bilo kar naporno,« doda sogovornik. Obrt je bila takrat precej bolj sezonsko naravnana kot danes. »Zdaj imam vedno več dela, čeravno bi mogel delati manj,« v smehu pove ter pristavi, da je delo razporejeno čez vse leto, s številom naročil pa so zadovoljni. V delavnici, ki stoji za družinsko hišo, v največji meri izdelujejo sode različnih velikosti in oblik, nastajajo pa tudi kadi, škafi, posode in džakuziji. Manjše sode, od 15- do 20-litrske, imajo navadno v zalogi, večje pa izdelujejo po naročilu, na podlagi želja in potreb vinarjev. Zadovoljstvo z njihovimi izdelki se med vinarji najpogosteje širi od ust do ust, tako da posebne reklame ne potrebujejo. Več izdelkov izvozijo kot prodajo na domačem trgu, predvsem v Italijo, Francijo in Španijo. »Zadnja leta izdelamo tudi veliko manjših sodov za žganje. Vino vinarjem ostaja, zato se pogosto odločijo za destilacijo,« pojasni Anton Küzma.
Od lesa do soda
Glavni surovini, ki ju uporabljajo za izdelavo sodov, sta les akacije in hrasta. Primeren je tudi les češnje, maline in murve, vendar ga je po besedah sogovornika težko zagotoviti. »Akacija se uveljavlja predvsem v zadnjem obdobju, vinarji pravijo, da je za belo vino boljša od hrastovega lesa, ker ima blage tanine. Hrast pa ima bolj grobe, zato je bolj primeren za rdeča vina,« razloži. Küzmovi ves potreben les kupijo, nato pa ga doma razžagajo, razcepijo in pripravijo za sušenje. »Preden je primeren za obdelavo, mora biti zunaj zložen minimalno tri leta, da se lepo posuši. Za večje sode pa je še bolje, če sušenje traja štiri, pet let.« Postopek je dolgotrajen, zato morajo razmišljati nekaj let vnaprej in si pravočasno narediti zalogo lesa.
Ali se ukvarjajo tudi z vinogradništvom, sem povprašala gospoda Antona. »Vino pijem, nimam pa vinograda,« je sprva dejal. »Izdelujemo lagve, zato pijemo vino. Kako pa bi bilo, če bi pili pivo in izdelovali sode,« se je pošalil. Na domačiji imajo urejen tudi sodarski muzej, v katerem imajo razstavljena stara orodja in številne fotografske utrinke iz zgodovine obrti. »Prav v soboto so se turisti ustavili pri nas. So še kar radovedni, saj je ta poklic redek, lahko bi rekli, da izumira. Niti v naši vasi ni več nobenega drugega sodarja. Vem, da je eden še na Vranskem in v Sevnici, sicer pa so redki,« pove. Včasih se je tudi sam udeleževal različnih prikazov domačih obrti in širil poznavanje sodarstva, danes pa opaža, da je zanimanje za tovrstne poklice vse manjše. »Vajencev lesarske obrti skorajda ni, mladi se ne odločajo za to. Res pa je, da tudi država ni nič naredila, ko se je začelo usmerjeno izobraževanje,« meni. Pri Küzmovih so imeli vseskozi vajence oziroma zaposlene. Sedanji sodelavec Antona starejšega in mlajšega je pri njih že 23 let. So se jim pa pri delu zgodile tudi kakšne anekdote. Sogovornik se je spomnil na dogodek, ko so na domačiji sestavljali 11.000-litrski sod. Oče je stal na sredini, ko se je sod pri sestavi zrušil, in dobil je marsikatero modrico.
Sode tudi popravljajo
Epidemija in zaostrene razmere minulih dveh let na delo in povpraševanje niso vplivale, je pa družina opazila občutno podražitev materiala. »V zadnjih dveh letih je vse postalo dražje. Les za sto odstotkov. Prav tako za naše delo nikakor ni dobro, da želijo hlodovino vsi izvažati. Tujci nam tako dober les odpeljejo, nam pa ostane bolj malo. Ne vemo, kako se bo to nadaljevalo,« zamišljeno pove. Za 300-litrski sod porabijo od 180 do 200 kubičnih centimetrov lesa, za 2000- ali 3000-litrskega tudi po kubični meter. Drugače je pri vinarjih. Ti sodarskemu mojstru večkrat potožijo, da je koronavirus zelo vplival na prodajo vina, zato je precej vina ostalo v kleteh. Tudi zaradi tega enologi v zadnjem obdobju večji poudarek dajejo kakovosti vina in ne količini grozdja, ki ga pridelajo. »Vsi pravijo, da je pomembna kakovost. Vino namreč ostaja, zato količina ni pomembna. Zasledil sem že prakse, ko vinarji na trti pustijo maksimalno tri četrt kilograma grozdja.«
Se pa Küzmovi ne ukvarjajo le z izdelavo sodov, pač pa tudi s popravili in obnovo teh. Življenjska doba posameznega soda je odvisna od vzdrževanja. Povprečna doba znaša okoli 60 let, je pa po besedah Antona starejšega opazno krajša zaradi drugačnega načina konzerviranja kot v preteklosti. »Žveplova kislina za les ni dobra, saj gre skozi vlakna in zato imajo sodi enkrat krajšo življenjsko dobo. Les se vode in vina nikoli ne napije toliko, kot se napije kisline,« nam razloži.
Podil se je za žogo
Vsak človek v življenju potrebuje nekaj, ob čemer odmisli delo in si zbistri glavo. V sodarskem muzeju smo lahko na fotografijah videli glasbenike, v vitrinah pa ohranjene instrumente. Anton Küzma nam je razkril, da sta se z glasbo ukvarjala njegov dedek in oče. »Dedek je bil samouk, z drugimi je igral po gostilnah. Igral je na klarinet in flavto, muzikant je bil tudi oče, mene pa niso nič naučili. Takrat smo samo delali, ne bi pa bilo slabo, če bi tudi jaz znal kaj zaigrati.« Sam je namesto glasbe izbral šport. »Petnajst let sem igral nogomet, čeprav je bil oče velik nasprotnik. Bil je jezen, vendar sem vseeno šel. Četudi bi gorelo, bi šel,« v smehu pristavi, ko nam razkazuje urejen muzej, v katerem je družina pred nekaj leti uredila še pristno podeželsko prenočišče.
