Obrtniki morajo poročati o odpadni embalaži štirikrat na leto. Nesmisel? 

Država je s spremembo uredbe o embalaži in odpadni embalaži tudi obrtnikom in malim podjetnikom naložila, da o njej brez izjeme štirikrat na leto poročajo Agenciji RS za okolje. S tem jim je naprtila dodatno administrativno delo, ki jim ga je prvič naložila leta 2017. Takrat sprejeta uredba je namreč prinesla zahtevi, da se registrirajo vsa podjetja, ki prvič dajejo embalažo na slovenski trg, ter da o tem poročajo, enkrat letno vsa podjetja oziroma štirikrat na leto podjetja, ki dajejo prvič na trg več kot 15 ton embalaže. Obrtniki in mali podjetniki so torej v začetku letošnjega leta morali prvič poročati o embalaži, ki se je pri njih prvič znašla lani, na primer tudi o škatli iz papirja ali foliji, v katero je bilo zapakirano blago, ki so ga kupili v tujini, po novem pa bodo morali o tej embalaži poročati kar štirikrat na leto.

"To je birokratski ukrep, zaradi katerega ima nekaj uradnikov priložnost za zaslužek"

Obrtna zbornica Slovenije je tej dodatni zahtevi ostro nasprotovala, saj je pri večini obrtnikov in podjetnikov embalaže, ki se prvič pojavi na slovenskem trgu, zelo malo, vendar neuspešno. Branko Meh, predsednik obrtno-podjetniške zbornice, je ob tem dejal: "Ne le, da bomo morali poročati, zdaj bomo morali poročati štirikrat in kljub temu še plačevati. To je za nas nesprejemljivo in v neskladju s tistim, kar pravi vlada in kar pravi predsednik vlade, da ne bodo dodatno obremenili slovenskega malega gospodarstva." Malo gospodarstvo je okoljskemu ministrstvu predlagalo, da bi zavezance z manj kot 500 kilogrami embalaže na leto izvzeli iz uredbe, toda to je ostalo neomajno.

Pohodila je male

Ali bo država s tem, ko je pritisnila na mala podjetja in obrtnike glede poročanja, zajezila kopičenje odpadne embalaže, katere izvor ni znan oziroma se za njo ne plačuje prispevek za razgradnjo? Kopičenje teh odpadkov se namreč nadaljuje, neučinkovit pa je tudi interventni zakon, s katerim je želela država "pospraviti" že nakopičeno odpadno embalažo. Prevzemnikov zanjo ji namreč ni uspelo najti za osrednjo in zahodno Slovenijo. Po uradnih evidencah naj bi bilo te embalaže skupaj z odpadnimi svečami za več kot 14 tisoč ton, toda po mnenju poznavalcev je odpadkov, za katerih obdelavo ni plačnika, vsaj 40 odstotkov vseh.

Zaostritev okoljskih zahtev je s tega vidika razumljiva, prav tako namera države, da stopi na prste tistim, ki se izogibajo plačilu stroškov razgradnje embalaže, tako da to "razdelijo" na več manjših družb. Toda z zelo zapletenim sistemom poročanja o odpadni embalaži, ki ga je z uredbo naprtila vsem, je dejansko pohodila predvsem male podjetnike. Špekulanti bodo namreč vrzeli našli tudi v novi ureditvi, pravijo poznavalci.

Ne vidijo smisla

Razlog za nejevoljo obrtnikov je, pravi Marjan Koren, predsednik lendavske obrtno-podjetniške zbornice, da v potrebnem poročanju ne vidijo smisla. "V te evidence nimamo vpogleda in tudi ne vemo, kaj s temi podatki potem počnejo. Želeli bi, da bi nam nekdo pojasnil, kakšen bo učinek. Dokler pa tega ne vemo, lahko le domnevamo, da nekdo terja od nas poročanje samo zato, ker potrebuje delovna mesta," je mnenje številnih obrtnikov povzel Koren. Obrtnikom namreč ne gre v glavo, da morajo poleg tega, da nekomu že plačajo za odvoz odpadne embalaže, ki jo sami prej tudi razvrstijo, zdaj o njej še poročati. Kdo sploh pregleduje vse te podatke, se sprašuje Koren, predvsem pa ga zanima, ali ni mogoče iz že obstoječih evidenc o odpadni embalaži ugotoviti, kdo bi zanjo moral poskrbeti. "Še zidar mora na primer za seboj pobrati vsako opeko in plačati za njeno uničenje, prevzemnik pa mu mora o tem tudi izdati potrdilo," je natančno predpisano ravnanje z odpadki orisal Koren. Vendar pa je sistem očitno nepopustljiv samo na nekaterih področjih in za nekatere.

Ukrep, ki je nastal na birokratski mizi

"To je birokratski ukrep, ki je nastal na neki birokratski mizi in zaradi katerega ima nekaj uradnikov priložnost za zaslužek," je bil oster Vlado Mandič, predsednik murskosoboške obrtno-podjetniške zbornice. Predvsem pa ob tem nihče ni pomislil, da dodatno administrativno delo nekaj stane, še pove, in da bo ta strošek nekdo moral plačati, najprej obrtniki in na koncu tudi kupec. "Vsak zidar, pleskar ali avtomehanik mora že zdaj plačevati nekoga, ki mu vodi računovodstvo, zdaj pa bo moral plačati nekoga še za poročanje o embalaži. Si bo moral za tehtanje embalaže zdaj kupiti še tehtnico?" je bil jasen Mandič. Ob tem, da vsak podjetnik oziroma obrtnik že zdaj plačuje odvoz odpadkov, s katerimi potem nekdo celo služi, zlatar pa bo moral na primer tehtati še škatlice od prstanov. Mandič je tudi prepričan, da bi država že zdaj lahko ugotovila, od kod prihaja embalaža iz tujine, kajti vsak uvoznik blaga, na primer iz Kitajske, mora o njem poročati in plačati carino.

Poudaril je še, da v sosednjih državah zakone, ki vplivajo na poslovanje podjetij, sprejemajo tako, da najprej za mnenje vprašajo gospodarska oziroma obrtna združenja in potem skupaj najdejo rešitev, v Sloveniji pa država zakon sprejme, ne da bi podjetnike kaj vprašala, od njih pa potem zahteva, da ga spoštujejo. Tudi zadnja sprememba uredbe je bila sprejeta tako. Mandič je še povedal, da bo upravni odbor Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, katerega član je, problem večkratnega poročanja o odpadni embalaži obravnaval na avgustovski seji, spremembo pa bo zbornica obrtnikov in podjetnikov skušala doseči s pomočjo državnega sveta, katerega predsednik je Alojz Kovšca, ki prav tako izhaja iz obrtniških vrst.

40
odstotkov obdelave odpadkov nima plačnika