»Slovenija je naborništvo opustila v razmerah, ko je manj kot polovica moške generacije določenega letnika šla na služenje vojaškega roka in se je povečeval tako imenovani ugovor vesti oziroma nadomestno služenje v oblikah, ki niso bile povezane z vojsko ali policijo. Na opuščanje naborništva in zanemarjanje rezervne vojske je na drugi strani vplival ali to omogočal trend vključevanja v vojaška zavezništva. Ko je udarila še gospodarska kriza, ki je najprej in občutno klestila po plačah in sredstvih za uniformirane poklice, se je začelo kazati najbolj pri rezervistih in kot približevanje nekemu koncu,« povzema odpravo naborniškega sistema Alojz Šteiner, nekdanji načelnik generalštaba in generalmajor Slovenske vojske (SV) v pokoju.
Konec bipolarne razdelitve sveta po hladni vojni je povzročil tudi konec naborništva v popolnjevanju evropskih in svetovnih vojsk. Prehajalo se je na poklicno popolnjevanje vojske, ki se je sicer lahko dopolnjevala tudi z rezervisti. Vendar se je pritok rezervistov, potem ko ni bilo več zakonske prisile, zmanjševal v številnih državah, še najbolj pa občutil v tistih z manj prebivalci, kot je Slovenija.
A v zadnjem času se predvsem zaradi spremenjenih varnostnih razmer, ki jih je prinesla vojna v Ukrajini, spet vse bolj govori o vprašanju obveznega služenja vojske v Evropi in v Sloveniji. Ob tem ne smemo pozabiti, da na Hrvaškem in v Srbiji sprejemajo ukrepe na tem področju, in to zaradi razmer na Balkanskem polotoku.
Sedanji primeri in poskusi vračanja na naborniški sistem so izraz spoznanj, da popolnjevanje le s poklicnimi pripadniki ne more zagotoviti vzdržljivosti vojske, ki bi ustrezala spremenjenim geopolitičnim in varnostnim okoliščinam, je jasen Alojz Šteiner. »Vojne na evropskih tleh ali v njeni neposredni soseščini samo pospešujejo ta spoznanja in vodijo v različna ukrepanja v evropskih državah. Te gredo v glavnem v treh smereh. Prvič v odmrznitev in vračanje naborništva in rešitev izpred konca hladne vojne. Drugič je tu uvajanje tako imenovanega kvazi naborništva, da se ustvarijo podlage za kadrovanje v rezervno sestavo vojske in s tem skrajša čas za zagotavljanje njihove pripravljenosti v primeru aktiviranja. Kot tretje pa lahko zasledimo uvajanje novega modela, ki namesto na obvezno vojaško službo stavi na domovinsko obvezo in samoizbirno službo za državo, ponekod za oba spola, v javnih uniformiranih ali drugih z odpornostjo povezanih državnih sistemih.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(INTERVJU) »Odločevalci so padli na zrelostnem izpitu,« pravi predsednik uprave Pomgrada Iztok Polanič
Prvi človek Pomgrada meni, da smo v državi nazadovali na številnih področjih, a hkrati ocenjuje, da je pred gradbenimi in inženirskimi poklici svetla prihodnost.
Ministrstvo za obrambo: »Še prezgodaj govoriti«
Na ministrstvu za obrambo pravijo, da je o tem »še prezgodaj govoriti«, saj bolj razmišljajo o dodatnih zaposlitvah v vojski kot o naborništvu v SV. Ta ima trenutno nekaj več kot 7100 pripadnikov, resolucija o razvoju SV pa predvideva, da bi se to število do leta 2040 zvišalo na 10.000. V zadnjih letih je sicer število ljudi, ki so se zaposlovali v vojski, vztrajno padalo, v letu 2023 pa je SV po podatkih obrambnega ministrstva po več letih dosegla več novih zaposlitev, kot je bilo upokojitev.
Alojz Šteiner ocenjuje, da gre pri dodatnih zaposlitvah v vojski v glavnem za ukrepe za zagotovitev in izboljšanje popolnjevanja s stalno sestavo, so pa pristojni manj usmerjeni in uspešni pri zagotavljanju popolnjenosti z rezervisti, saj sedaj dosegajo le polovico števila predvidenih rezervistov. »V večini evropskih držav so ugotovili, da na dosedanji način ne morejo več uspešno zagotoviti popolnitve vojaških struktur, zlasti z rezervisti. Baltiške države in celo Poljska uvajajo rešitve, povezane z vrnitvijo naborništva. V neposredni soseščini bi tovrstne ukrepe Hrvaške in Srbije lahko označili kot kvazi naborništvo, kjer želijo s tri- ali štirimesečnim vojaškim usposabljanjem preveriti in ustvariti kadrovsko bazo za kasnejše služenje in delo z rezervno sestavo. Švedska ima uvedeno samoiizbirno domovinsko službo za fante in dekleta, ki to lahko opravijo v uniformiranih poklicih in so zaradi tega deležni določenih bonitet in prednosti,« še pojasnjuje generalmajor.
Državljanska zaščita v osnovne in srednje šole
Tako v slovenski strokovni kot laični javnosti se občasno pojavi razmišljanje, da bi bilo morda treba znanje, pridobljeno z morebitnim naborništvom, dati celotni populaciji. Ena od idej je, da bi v šolskem sistemu imeli sodobno različico predmeta obrambe in zaščite. Tako bi lahko vsi dobili neko znanje in veščine s področja samozaščite in obrambe.
Nekdanji načelnik generalštaba SV ob tem meni, da je prav, da v šolskih programih ni več predvojaške vzgoje in učenja o orožju, a po njegovem tudi ne bi bilo nič narobe, če bi uvedli poseben predmet v osnovnih in srednjih šolah, ki bi se imenoval državljanska zaščita. »Lahko bi zajel vsebine notranje varnosti, samozaščite in odpornosti posameznikov in družine ter širše skupnosti, samopomoč in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in v stiskah. Če bi k temu dodali še vsebine informacijske in zlasti kibernetske varnosti, varovanja okolja in voda, bi gotovo bili bolj uspešni kot sedaj, ko je del teh vsebin prisoten v različnih predmetih. Pri tem je treba poudariti, da pri takšni zasnovi omenjenega predmeta ne bi šlo za ponovno militarizacijo šolskih vsebin ali celo vojaštva, ampak za krepitev vedenj o kompleksnem pojavu odpornosti.«
Ob naborništvu tudi celovita reorganizacija vojske
Alojz Šteiner sicer ni naklonjen ponovni uvedbi naborništva oziroma obveznega služenja vojaškega roka. »Sodim med tiste z osebno izkušnjo iz naborniške službe domovini v Jugoslaviji in Sloveniji, ki so skeptični, da bi v Sloveniji odmrznitev vojaške obveznosti, ki smo jo naredili pred dvajsetimi leti, dala potrebne rezultate. Najprej zato, ker se je v dvajsetih letih dojemanje obrambno-varnostne ogroženosti med mlado generacijo tako spremenilo, da bi s težavo zagotovili ustrezno motivacijo za participacijo mladih v četudi na zakonu temelječi obveznosti. Poleg tega je lahko vprašljiva politična klima in podpora, ne le med politiki, ampak tudi širšo javnostjo, da se k vprašanjem uvajanja naborništva resno pristopi in obenem bolj restriktivno obravnava oporečnike in druge oblike izogibanja.«
K navedenemu je treba dodati še dejstvo, pravi nekdanji načelnik generalštaba SV, da bi bilo ob uvajanju naborniške službe treba izvesti celovito reorganizacijo SV, tako na področju razporeditve poklicnih kadrov, prilagoditve vojaške infrastrukture, vojaškega zdravstva, popolnjevanja z rezervo in še posebej nabora in drugih vidikov naborne obveznosti.
Na stari celini medtem vedno več orožja
Medtem ko divja vojna v Ukrajini in se zato tudi več govori o ponovni uvedbi naborništva, se Evropa tudi pospešeno oborožuje. Da o tem ni več nobenega dvoma, priča nedavno poročilo Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave. Tako so v obdobju od leta 2019 do leta 2023 evropske države skoraj podvojile uvoz orožja glede na predhodno petletno obdobje.
Oborožujeta se, če se spet vrnemo k njima, tudi Hrvaška in Srbija. Po besedah Alojza Šteinerja bi Slovenijo oboroževanje v bližnji soseščini z ofenzivnim orožjem, kot so letala, lahko skrbelo. Naša država mora zato čim prej izboljšati pripravljenost svoje vojske in drugih struktur nacionalnega varnostnega sistema, še meni generalmajor SV v pokoju. »Rešiti mora predvsem kadrovski primanjkljaj v obstoječih strukturah in poskrbeti za rezerve, ki niso samo v orožju. Odvračalna obrambna sposobnost se namreč ne meri po tem, kdo lahko na svetovnem orožarskem trgu kupi več in boljše, ampak koliko od tega lahko ima pripravljenega in uporabnega.«
