Od Lučke - ki ji je bila Ljubljana predaleč - do Lucy, ki dela med Barcelono, Miamijem in Kölnom

Lučka ni šla študirat medicine, saj si, pravi, ni mogla predstavljati, da bi odšla v Ljubljano: “Po gimnaziji - obiskovala sem jo v Murski Soboti - mi je bilo, kot marsikomu, zelo težko. Imaš polno nekih splošnih predmetov, pa nobenega usmerjanja … pridna sem bila, ocene so bile lepe, a nisem vedela, kam in kako s sabo (smeh).

Želela sem iti študirat medicino, sem pa imela strašen problem: iti v Ljubljano; naredila bi vse, samo, da mi ne bi treba iti študirat v Ljubljano. Maribor mi je bil najdlje, kamor bi šla (smeh).” Lučko so sprejeli na medicino v Ljubljano, ne pa v Maribor, zato - ni šla: “ Leto dni sem ostala doma, delala preko študenta in razmišljala, ali je medicina sploh zame, ali si res želim ves čas delati z ljudmi.

Natančneje sem gledala programe študijev in potrebne ‘pike’; takoj za medicino so bili mednarodni odnosi. Pa sem šla tja.” Tokrat je Ljubljana ‘šla skozi’, ker je imela tam fanta in se tako ni počutila tako sama. Študirala je na mednarodnem oddelku, kjer je spoznala mnogo ljudi iz tujine: “Takrat se mi je prvič malo odprl svet in takrat sem tudi prvič začela razmišljati, da bi pa tudi jaz lahko kdaj šla kam drugam; v tujino. Vedno sem si mislila - kaj je najslabše, kar se lahko zgodi? Nikoli ni tako slabo, da ne bi mogla priti nazaj domov.”

Po koncu študija je tako odšla v Berlin: ”Za Berlin sem se odločila, ker sva tam že bila s fantom in nama je bilo mesto res všeč, pa vseeno ni bilo tako zelo daleč od doma.” Tam je Lučka ostala osem mesecev. “Prvič, ko sem tako poizkusila tujino, mi je bilo res super in sem si želela še več in še kaj drugačnega. In ker sem bila vmes, ko sem živela v Berlinu, na potovanju po Aziji, sem si mislila, mogoče pa to tudi ne bi bilo slabo. Zato sem šla na prakso v Malezijo, bila sem v Kuala Lumpurju. To je že bilo v času magisterija, delala sem namreč magisterij iz mednarodnega poslovanja na Ekonomski fakulteti.” Po Maleziji je drugi letnik magisterija Lučka opravljala v Barceloni in si iskala prakso v podjetju, ki bi bilo povezano s študijem in kjer bi lahko pisala tudi magistrsko nalogo. “Tako sem našla Deutsche Telekom in iz Barcelone odšla v Köln, kjer sem tudi trenutno; eno leto sem delala pri nemškem telekomu in tam končala magisterij. Potem sem odšla k Trivagu, ker pa je fant moral službeno iti v Združene države Amerike, pa sem šla z njim v Miami.”

Lučka je za ta čas pustila službo ter v Miamiju delala najrazličnejše treninge pri Googlu: “Prek prijateljice sem spoznala ta dva partnerja, s katerima imamo zdaj svoje podjetje.” Skupaj so najprej naredili le en projekt, ker pa so se ujeli, še danes sodelujejo. Ustanovili so “Digital consultency agency”, torej agencijo za svetovanje na področju digitalne strategije podjetja. Sicer živijo v Kölnu, a so vsi ‘leteči’: “Zdaj sem tukaj že štiri leta in jaz sem v podjetju odgovorna za strategijo in analitiko in vodim svoj tim. Lučkina naloga - izdelati digitalno strategijo za neko podjetje - je, biti pozorna na to, da neko podjetje z ustrezno in konsistentno strategijo pristopa do strank preko vseh kanalov: preko družabnih in vseh ostalih omrežij: “Imamo pa tudi najrazličnejše aplikacije, preko katerih naše stranke povežejo svoje fizične trgovine s spletnimi trgovinami. Tako si kupec na spletu izbere, kaj želi poizkusiti in kje, nato pa gre v trgovino in stvari ga tam čakajo. Zdaj je tudi zelo zanimivo in novo v Evropi, da če greš v trgovini, ki je digitalno povezana, v kabino za pomerjanje z izdelkom in če ti ta ne ustreza, lahko - ker je ogledalo digitalno povezano in je ‘touch screen’, torej ‘na dotik’ - samo klikneš na ogledalo, na drugo številko, drugo barvo oblačila ali na sorodni izdelek, pa ti ga prinesejo. V kabini tudi lahko spreminjaš svetlobo - iz dnevne v večerno. Ogledalo oziroma sistem v kabini - saj ima vsako oblačilo čip, ki ga kabina zazna - ti tudi predlaga, katero oblačlo bi šlo tu zraven. In če si želiš to pomeriti, samo klikneš, pa ti ga prenesejo.” To delo ji je - čeprav je nekaj popolnoma drugega, kot je študirala - zanimivo: “Izziv je, ker so to popolnoma nove stvari, ki se jih ne moreš nikjer naučiti. Ja, rada to delam; vsak dan je nekaj novega in nikoli ni dolgčas. Takoj, ko naredimo strategijo za nekaj, je spet nekaj novega na trgu (smeh).”

Kako - in predvsem zakaj - je iz Lučke, ki ni hotela na študij v Ljubljano zrasla Lučka, ki si ne predstavlja, da bi še živela v Šalovcih? “Tako, ko gledam nazaj, se mi zdi, da prej nikoli nisem bila res srečna. Vedno sem imela prijatelje in polno aktivnosti, a vedno sem želela … nekaj več. In to, se mi zdi, zdaj imam. Ne le to, da sem tu, kjer se ogromno dogaja, ampak se je od tu tudi veliko lažje nekam premakniti. Ogromno je povezav in možnost iti; ne vem, v Barcelono le čez vikend in to za res minimalen denar. Zdi se mi, da je veliko bolj povezano vse skupaj in je mobilnost zato veliko lažja in tudi cenejša.”
Lučka pravi, da je, kar se delovnega časa tiče, fleksibilna, nima delovnika ‘nine to five’ in dela takrat, ko mora nekaj narediti: “Tudi nimam problema s tem, če hoče kdo od mojega tima delati od doma. Pomembno je le to, da je dobro narejeno do takrat, kot smo zmenjeni. Jaz sem recimo lani šla za mesec dni na Havaje in od tam delala. Zelo pomembno se mi zdi - in to je tu kar prisotno - da ti nadrejeni kot delavcu zaupajo.”
Pri vprašanju o tem, ali sploh kaj pogreša, reče: “Kar pogrešam je mama, itak. Ampak moram povedati, da smo si kljub temu, da živim v tujini, z družino - vsaj tako se mi zdi - veliko bliže kot marsikdo, ki živi v isti hiši. Ker se redno slišimo in vidimo po vseh mogočih spletnih komunikacijskih kanalih in takrat se res pogovarjamo. Tako da … ničesar ne pogrešam tako strašno. Konec koncev eno uro letim, pa sem doma.” Tudi, kar se tiče hrane, Lučka, pravi, ni skomplicirana: “Dobro, bučno olje si že nesem s sabo, ampak, kar se hrane tiče, nisem strašno zahtevna. Je pa res, da me mama in babica s kuho seveda razvajata, ko sem doma.” Ko me zanima, kakšni posebni ‘retaši’ so takrat na mizi, malo bolj po tihem, kot je govorila prej, reče: “Ne, jaz jem ‘šmorn’ (smeh). Saj pravim, da ne kompliciram.”
Težko je, pravi, napovedati, kje se vidi čez nekaj let: “Zdaj sem srečna; ne rečem, da me kaj ne moti, ampak potem kaj naredim, da to spremenim.”