vestnik

Od vetrovnih francoskih plaž do sončne Tirolske

BESEDILO Maja Hajdinjak, 17. 8. 2018
Maja Hajdinjak
Aktualno

Letošnji poletni dopust sem preživela nekoliko drugače, kot si ga večina od nas predstavlja, ko ga kdo omeni – torej sonce, morje, dolge plaže, sladoled in temperature čez 30 stopinj. Pravzaprav sem večino dopusta preživela – v jakni.

S fantom sva se odločila, da to poletje namesto sončenja raziščeva nekaj evropskih držav. Ideja je padla po tem, ko so se njegovi družini za božič oglasili daljni sorodniki iz Francije. Najina ciljna destinacija je bil kraj Sailly sur la Lys, podeželska vasica 25 kilometrov od mesta Lille na severu Francije. Res je poseben občutek, ko se usedeš v avto, nastaviš navigacijo in ti pokaže, da je tvoj cilj oddaljen več kot 1.300 kilometrov. Ravno zato sva se odločila, da na poti nekje prespiva. Po kratkem brskanju po spletu sva našla kraj Wiesbaden v Nemčiji. Wiesbaden je glavno mesto dežele Hessen v osrednji Nemčiji in leži na desnem bregu reke Ren. Je tudi eno najstarejših termalnih mest v Evropi. Mesto, čeprav sva se v njem ustavila za kratek čas, se nama je zdelo prijetno. V centru mesta stoji Marktkirche, glavna evangeličanska cerkev dežele Hessen, nastala v sredini 19. stoletja. Pogled nanjo in stavbe na osrednjem trgu je res veličasten. Nekaj korakov stran se nahaja Warmer Damm, park, kjer stoji skulptura slovenskega kiparja Franceta Rotarja. Potepanje sva zaključila zvečer s pivom, kot se za Nemčijo spodobi. Kar naju je najbolj presenetilo, je res veliko število priseljencev. Sama sva se tam kot Evropejca počutila v manjšini.

Pot sva nadaljevala naslednje jutro, saj naju je čakalo še dobrih 500 kilometrov. Ko sva prispela v Sailly, je seveda najprej bilo na vrsti spoznavanje z Danielovimi sorodniki in predaja domačih dobrot, ki sva jih prinesla za darilo. O Francozih lahko povem, da so zelo vljuden in umirjen narod. Ste že kdaj slišali, da bi si mož in žena pri nas rekla: »Pardon?« So tudi zelo narodno zavedni. Že na vhodu v hišo so bile vsepovsod izobešene francoske zastavice, prav tako v notranjosti hiše. Že res, da je ravno takrat potekalo svetovno prvenstvo v nogometu, ampak, kot so nama povedali gostitelji, so izobešene zastave pri njih povsem normalna stvar. Velika prednost je živeti pri domačinih, saj najbolj od blizu spoznaš narod in njihove navade, povejo pa ti tudi za zanimive kraje, ki jih je vredno obiskati. Sailly je sicer majhen kraj; za turiste je zanimiva cerkev s pokopališčem vojnih žrtev pripadnikov Commonwealtha in reka Lys.

Prvi večer so naju peljali v bližnji Lille, kjer sva v prijetni gostilni poskusila specialiteto – govedino v pivu. Naj povem, da imajo Francozi zelo močna, a pitna piva, procent alkohola se giblje med 7 in 12 odstotki. Sledil je krajši ogled mesta. Lille je glavno mesto in občina severne francoske regije Nord-Pas-de-Calais. Fascinirala naju je arhitektura in velikost stavb. Videla sva katedralo Notre-Dame-de-la-Treille, ki je ravno sredi obnove, in La grand place, glavni trg v Lilleju.

Najino potovanje ni bilo načrtno izdelano vnaprej, veliko raje namreč sprejemava spontane odločitve. Naslednji dan sva tako krenila čez mejo v Belgijo, natančneje v Brugge. Brugge je od Sailly oddaljen le 100 kilometrov. Bruggeu pravijo druge Benetke. Ne zaman! Je glavno in največje mesto Zahodne Flandrije in prepredeno je s številnimi kanali, po katerih vozijo turiste na oglede. Tudi tukaj naju je očarala arhitektura. Vse zgradbe so lične, zgrajene v istem stilu iz rjavih opek, ulice tlakovane in čiste. Tudi midva sva si mesto ogledala z ladjice.Peljali smo se mimo znamenite Marijine cerkve in stare bolnišnice svetega Janeza. Kasneje sva si peš ogledala še trga Markt in Burg z mestno hišo. Tretji dan sva se odpravila na zahod, na francosko obalo. Vreme je bilo sicer oblačno, občasno je padla tudi kakšna kaplja dežja, vendar je bilo vse nekako – v stilu. Najin prvi postanek je bil na plaži Cap Blanc - Nez, kjer se nama je pogled razprostrl na osupljive klife in razburkano morje. Pogoji so bili idealni za jadralce, nekaj sva jih tudi srečala. V jasnem vremenu se s te točke vidi Anglija. Nekaj kilometrov stran je tudi znameniti Evrotunel, ki sva ga prečkala z avtom. Pot naju je vodila naprej do pristaniškega mesta Boulogne sur Mer, vendar se tam nisva zadržala ravno dolgo, saj se nama kraj ni dopadel. Boulogne je znana po akvariju Nausicaá, vendar ga nisva šla pogledat. Veliko bolj so naju vlekle plaže, kakršna je bila Cap Blanc - Nez, zato sva na zemljevidu našla kraj Wissant, ki je obljubljal še eno super plažo. In nisva se zmotila.
Wissant je majhen kraj; tisti dan, ko sva prišla, so imeli v mestu ravno sejem, takšnega, kakršnih smo vajeni tudi pri nas. Ob tem sem se spomnila dveh mladih natakarjev, ki sta bila sicer zelo prijazna (na splošno veljajo francoski natakarji za najbolj prijazne, in res je tako!), nista pa spregovorila besede angleško, kljub temu, da sta jo razumela. Jaz sem se sicer nekaj malega mučila s francoščino (imam to »poklicno deformacijo«, da kamor koli grem, se naučim vsaj nekaj fraz tistega jezika in tudi poskušam komunicirati v njem, kolikor je v moji moči) – dovolj, da smo bili vsi srečni in zadovoljni. Nato sva z Danielom šla raziskovat tamkajšnjo plažo. Plaža bi bila ob lepem vremenu idealna za kopanje. Neskončno dolga, peščena, morje ob njej plitko. Vendar nama niti slabše vreme ni pokvarilo navdušenja nad videnim.

Na poti nazaj k najinim gostiteljem sva se ustavila še v mestecu Saint Omer. Tam se nahaja muzej Musée de l’hôtel Sandelin, eden glavnih muzejev v Franciji. Ogledala sva si tudi gotsko katedralo Notre-Dame de Saint-Omer, ki je v fazi obnove. Tudi Saint Omer je znan po kanalih na obrobju mesta, kjer turiste prevažajo z ladjicami. Tam sva si poleg poznega kosila vzela še čas, da sva nakupila nekaj stvari za domov. Naj kot še zanimivost o Franciji dodam to, da je bilo ob večerih izjemno dolgo svetlo. Kaj svetlo – sonce je močno sijalo še ob pol enajstih zvečer, ko smo končali z gledanjem tekme!

Po gledanju tekme med Hrvaško in Anglijo ter še zadnjim klepetom pozno v noč, sva se zgodaj zjutraj naslednjega dne poslovila in se odpravila še zadnji destinaciji naproti – na Tirolsko v Avstrijo. Tudi ta najina odločitev je bila bolj ali manj spontana. Že res, da sva se pred odhodom pogovarjala, da bova na poti iz Francije prespala še nekje v Avstriji. A hotel v Kirchbergu sva rezervirala dan pred odhodom iz Francije. Četrtek sva preživela na avtocesti ob obujanju spominov na videno in doživeto, preveč naju ni zmotil niti 40-kilometrski zastoj, saj je bilo zgodb za obdelati ogromno. No, ni bilo čisto tako. Vračanje proti Sloveniji sva načrtovala po enaki poti, kot sva jo ubrala do Francije. A med klepetanjem sva nekako spregledala izvoz in zavila na drugega. Navigacija je začela preračunavati in kar naenkrat se je na vrhu izpisalo – Luksemburg. Spogledala sva se in se strinjala: »Zakaj pa ne bi mimogrede obiskala še Luksemburg?«

Po kratkem »guglanju« sem ugotovila, da naju pot vodi prav skozi prestolnico Luksemburg. O mestu lahko rečem samo – čudovito. Impresionirala naju je urejenost, nizke cene parkirnine, lepota mesta. Res, najboljše stvari se zgodijo, ko jih ne načrtuješ. Zadržala sva se še dlje, kot sva načrtovala, in res nama ni bilo žal.

V Kirchberg sva nato prispela zvečer okrog desetih. Tudi tam je bilo, kot se za gorski svet »spodobi«, prijetno hladno. Po zajtrku z obveznimi kajzericami sva se lotila raziskovanja okoliških krajev. Na Tirolskem se človek počuti res prav domače in narava je čudovita! Ogledala sva si Kitzbühel, znan po smučarskem središču, a tisti dan so bili v ospredju motoristi. V starem delu mesta so priredili nekakšen motoristični sejem; midva sva se po sprehodu okrepčala s »Currywurst« in se podala naprej.

Na Tirolskem, natančneje v kraju Going am Wilden Kaiser, dela tudi moj dobri prijatelj iz osnovne šole, zato sva ga ob tej priložnosti, ko sva bila ravno tam, želela obiskati. A glej ga zlomka – že dan prej sem na družbenem omrežju videla, da se vozi domov, v Slovenijo. Kakšne so možnosti? Vseeno sva si šla ogledat hotel, kjer dela, in mu poslala fotografijo. Kasneje sem mu povedala, da sem vedno mislila, da dela v kakšnem hotelu kje na samem, da ni okrog ničesar razen hribov. Vendar sem se zelo motila – tako v Goingu kot v vseh drugih okoliških krajih turizem zelo cveti, saj so hoteli kar en na drugem.

Ker je bil vroč dan in ker imava z Danielom res rada naravo, sva, po priporočilu tega prijatelja, popoldan preživela ob poležavanju ob jezeru Hintersteiner See. Jezero leži v kraju Scheffau am Wilden Kaiser in ima kristalno čisto (in mrzlo) vodo. Prav zanimivo je, kako se ti na eni strani odpira pogled na jezero, na drugi pa gledaš ledenike.

Tirolske nama še ni bilo dovolj, zato sva podaljšala za še en dan. Zadnji dan sva na poti domov izkoristila še za postanek v mestu Hallstatt. Je turistični kraj v zgornjeavstrijski pokrajini Salzkammergut na jugozahodnem bregu jezera Hallstatter See. Kraj, v katerem živi 923 prebivalcev, je dobil ime po nahajališču rudnikov soli, ki so jih izkoriščali že v prazgodovini. Tistega dne je bilo nepopisno veliko turistov, saj sva parkirišče našla šele kilometer stran od centra mesta. Tako sva pešačila do tja in vmes pazila, da naju ne podre kak kolesar, saj so imeli tisti dan dirko okrog jezera. Res slabo zavarovano dirko.

Mesto je prav prisrčno, historično. Po kosilu sva se z avtom odpeljala še na drugo stran jezera, kjer je bilo urejeno kopališče in veliko bolj mirno kot v centru Hallstatta, nato pa sva imela »le še« 200 kilometrov do doma.

Vračanje domov sva začela s planiranjem novega podobnega potovanja za prihodnje leto. Nekakšen konec začetka torej. Na takih potovanjih predvsem spoznaš sebe, spoznaš pa tudi navade drugih narodov in začneš ceniti dobre stvari, ki jih imaš doma, ter hkrati uvidiš, kaj nekdo drug dela boljše od tebe.
majin-dopust francija belgija luksemburg avstrija nemcija pocitnice reportaza