Človek je, radi rečemo, družbeno bitje. Na različnih koncih sveta smo ljudje ustvarili različne umetne entitete, jih poimenovali država in zdaj se znotraj svojih peskovnikov vsak po svoje igramo. Tudi Slovenija je en tak peskovnik in združuje vse nas, ki smemo živeti v tem zares prekrasnem delu sveta. Svobodno in demokratično, a pogosto s figo v žepu.
Svoboda izražanja in volilna pravica
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Na kratko in zelo poenostavljeno rečeno smo demokratična družba, v kateri se do nezavesti spodbuja svoboda izražanja. Navsezadnje je tudi ta zapis produkt tega. Nedavno smo izrazili svojo voljo na področjih, za katera morda ne bi bilo treba odločevalcem bremena odločanja prenašati na posameznike, pa vseeno. Tudi to je svoboda izražanja.
Danes se lahko sami odločite, kateri so družbotvorni: tisti, ki na volitve hodijo, ali tisti, ki ne. Morda pri volitvah ne bi bilo slabo uvesti obveznosti izražanja svoje svobodne volje, saj če hočemo ali ne, pravica prinaša tudi dolžnost in odgovornost.
A tudi tukaj kažemo, da nam dišijo zgolj pravice, dolžnosti, ki iz teh pravic izhajajo, pa nas ne ganejo preveč. Ko sem na izjavo »Ah, mene to ne briga, jaz do zdaj na volišče nisem šla še nikoli« odgovorila, da se tudi jaz strinjam, da se ženskam ukine volilna pravica, se je sogovornica zelo razburila.
Pravice in dolžnosti v sodobni družbi
Da smo na jasnem, nisem zagovornica kratenja pravic komur koli, ženske in moški smo enako pomemben člen družbe. Tu ni debate, niti o volilni ali kakršni koli drugi naravni ali pridobljeni pravici. Je pa res, da živimo v družbi, kjer imamo veliko pravic. Nekatere so naravne, nekatere družbeno pridobljene. O naravnih kaj veliko ne debatiramo, ker pač noseča je lahko samo ženska, pa če nam je to všeč ali ne, in četudi marsikateri par reče »sva noseča«, bo rodila samo ženska, moški bo lahko samo omedlel pri postelji. Družbeno pridobljene pravice pa so kot nacionalne jedi – vsaka država malo po svoje ureja pomembne in postranske zadeve. Temu bi lahko rekli kulturno pogojene pravice. In ravno za te pravice se ljudje načeloma borimo na vse mogoče načine – da bi nam jih država priznavala.
Ko pa neko pravico dobimo, nam vse prehitro postane samoumevna in nanjo pozabimo. Tako kot moja sogovornica, ki je do volitev ravnodušna vse do trenutka, ko bi ji to pravico, dolžnost, ki je ne uresničuje, nekdo morda odvzel.
Ljudje se premalo ukvarjamo s posledico marsikatere pravice. Pravica je namreč moč in moč rezultira odgovornost. Za vsako stvar smo odgovorni. Za vsako besedo, dejanje, celo za svoje misli. Imam pravico imeti otroke, a hkrati imam dolžnost, da jih vodim tako, da bodo tudi oni razumeli, da je pravica moč, ki daje veliko odgovornost. Imam pravico do svobodne besede, s katero imam moč vplivati na marsikoga, a dokler se ne zavedam odgovornosti, ki pride s tem, lahko naredim veliko škode.
Otrok ima pravico hoditi v šolo, kjer pridobiva znanje – moč, a če do tega ne čuti odgovornosti, bo rezultat vse prej kot merodajen. Imamo pravico do dela, a redko še najdemo ljudi, ki do svojega dela čutijo odgovornost.
Pravice in odgovornost v zreli družbi
Pravice so lepa stvar. V zreli družbi. Ampak mi še zdaleč nismo opravili vseh izpitov, da bi lahko rekli, da smo zrela družba. Prej kot ga opravimo, kakega ne naredimo. Nismo sposobni prevzemati odgovornosti, ne osebne ne kolektivne. Pa vendar se tako radi igramo z močjo.
Igramo se demokratično in svobodno, pa vendar nič od tega ne prinaša trajne sreče večini. Da, večini. Ker iskreno, svobodna in demokratična družba, v kateri je srečna in optimistično gleda v prihodnost le peščica, je največja zaušnica človeku, ki je nekoč verjel, da nam bo kup pravic prineslo boljše čase za vse.
Tisti, ki imajo moč, svojo odgovornost čutijo le do trenutka, ko jim zastara rok trajanja mandatov. In tak rok trajanja imajo tudi vse pravice, za katere tako lepo mislimo, da so enkrat pridobljene, nikoli izgubljene. Ko bo kocka padla na nekoga drugega, bomo ponovno barantali za neke nove pravice, naj bodo smiselne ali ne, katerih moči se spet ne bomo zavedali, kaj šele odgovornosti, ki iz njih izhaja.