Novosadska borza kazalec stanja
Novosadska blagovna borza izraža realno stanje na trgu in ni vezana samo na ponudbo koruze iz Srbije, kjer naj bi je letos pridelali okrog 7,5 milijona ton. Srbija je namreč velika izvoznica koruze, zato se svetovne odkupne cene izražajo na novosadski borzi. Pred slabim mesecem je bilo na tej borzi povpraševanje po 700 tisoč tonah koruze, terminski trgovci pa so bili pripravljeni odšteti 139 evrov za tono. Pridelovalcem se je cena zdela prenizka, čeprav se je za deset evrov razlikovala od povprečne cene lanske letine, zato so prodali le 100 tisoč ton.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Te dni je slika čisto drugačna, saj je cena padla na 116 evrov za tono suhe koruze (14-odstotna vlaga), je pa še vedno višja od naše povprečne cene. Zaradi dobrega pridelka analitiki ne pričakujejo rasti cen pred novim letom, zgodi pa se lahko zgodaj spomladi. Pri nas je stanje še bistveno slabše. V nasprotju z lanskim letom, ko so pridelovalci spravljali z njiv suh pridelek (do 14 odstotkov vlage), je letos to redkost. Povprečna vlažnost je od 20 do 25 odstotkov, to pomeni, da je od objavljene odkupne cene za suho koruzo treba odbiti stroške sušenja. Izhodiščna cena suhe koruze je sicer solidna, 125 evrov za tono. To je cena KZ Ljutomer - Križevci in tudi pri drugih kupcih se giblje na podobni ravni. Dejansko pa so odkupne cene bistveno nižje, saj se od nje odbijejo stroški sušenja, ki rastejo s stopnjo vlažnosti koruze. Tako je cena sušenja koruze 14- do 19-odstotne vlažnosti od 20 do 23 evrov, pri 31- in 32-odstotni vlažnosti pa med 35 in 38 evri na tono.
Kljub sorazmerno suhemu vremenu je v primerjavi z lani koruza bistveno bolj izpostavljena vsebnosti mikotoksinov. Ti so za pridelovalce lahko dodaten problem, saj tako koruzo lahko uporabijo le bioplinarnah ali jo kako drugače uničijo.
Letošnji pridelek, ki je večji od lanskega, vendar ne more nadomestiti izpada dohodka na račun nižjih cen.
Trgovina naj išče drugo molzno kravo
Pridelovalci se ciklično srečujejo s pritiski na odkupne cene, toda v zadnjih petih letih je to stalnica. Če dosežejo malo višjo ceno ene vrste žita, jih takoj udari na drugem koncu. Zato ni čudno, da jih večina vse glasneje opozarja, da tega pritiska ne bodo vzdržali in je čas, da si industrija in trgovina najdeta drugo molzno kravo. Pri nas prav zdaj poteka intenzivna kampanja proti uporabi žit (pšenice in koruze) za hrano rejnih živali. Nekateri od ministrstva zahtevajo prepoved uporabe žit za krmo rejnih živali. Tu jim pritrjujejo celo nekateri strokovnjaki. S temi se lahko strinjamo le v tem, da bi dolgoročni cilj moralo biti zmanjšanje porabe svežega mesa na prebivalca. Ta trenutno znaša 93 kilogramov. Nemčija, ki je imela podobno porabo, je v zadnjih nekaj letih zmanjšala porabo za dobro tretjino. Nizke cene krmne pšenice, ječmena in koruze bodo znižale stroške prireje. Naš problem pa je, da so nizke cene krme posredno še enkrat prizadele kmete. Industrija jim bo na račun nižjih stroškov začela zniževati cene, toda to znižanje se ne bo preneslo na končnega potrošnika.
Koruza za olje
Četudi bi se Slovenija na primer odločila za prestrukturiranje govedoreje in jo preusmerila v višinsko rejo na pašnikih, se slovensko poljedelstvo koruzi ne more odpovedati. Kljub podnebnim spremembam je še vedno poljščina, ki jim po svoje še kljubuje. Po drugi strani pa Slovenija nima industrije razen mlinske, ki bi iz koruze »potegnila« višjo dodano vrednost npr. s proizvodnjo koruznega škroba ali kot polsurovino za proizvodnjo koruznega olja, ki je kakovostnejše od sončničnega olja in je po njem veliko povpraševanje predvsem v arabskem svetu. Koruza pa ni edina.
S podobnim problemom so se poljedelci srečali pri pridelavi stročnic – natančneje soje. Ta je v času subvencioniranja t. i. beljakovinske komponente preplavila kmetijske površine, z ukinitvijo subvencij pa je skorajda ni več na njivah. Namesto da bi takrat izkoristili priložnost in začeli lastno predelavo soje, so jo veselo prodajali v tujino. Bojazni, da bi koruza izginila s kmetijskih površin, ni. Tega, da bi jo uporabljali za kaj več kot za živinsko krmo, pa tudi ni mogoče pričakovati.