Lani in predlanskim so bili slovenski kmetje v primerjavi z evropskimi še v podrejenem položaju. V teh dveh letih so dobivali 28,6 centa za kilogram mleka. Lani aprila je bila v Nemčiji odkupna cena 39,4 centa. Podobne so bile tudi cene v Avstriji. V Italiji pa odkupna cena presega 35 centov. Za Slovenijo so izredno pomembne tudi odkupne cene na Hrvaškem. Tam so se gibale med 32 in 33 centi. Kljub solidni ceni je Hrvaška edina, ki je proizvodnjo mleka v zadnjem letu zmanjšala za 1,2 odstotka, pri nas se je lani za približno toliko povečala. Lani je bila Slovenija pri odkupnih cenah na repu evropskih držav. Za njo sta bili le Litva in Latvija.
Da se je to lahko dogajalo, lahko pripišemo našim notranjim razmeram v sektorju. Največji mlekarni, ki je v posredni lasti največjega evropskega mlečnega koncerna Lactalisa, neposredno pa v lasti njegove hčerinske družbe, hrvaškega Dukata, so bile take cene v interesu, saj je z izvozom mleka na hrvaški trg ustvarjala dobiček. Ob tem pa je še vedno najbolje plačala domače mleko. Lani so mlekarne trdile, da z odkupnimi cenami mleka pokrivajo stroške prireje, vendar ni bilo tako. Proizvodna cena mleka se je in se še vedno giblje okrog 38 centov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Letos se je zgodba za naše kmete začela odvijati nekoliko drugače. Povpraševanje po mleku in mlečnih izdelkih se naj ne bi bistveno spremenilo, so ugotavljali mlekarji. Kljub temu so cene surovega mleka začele rasti tudi pri nas. Mlekarne preprosto niso več mogle prezirati dogajanja na tujih trgih v državah EU. Če se s cenami ne bi približale povprečnim evropskim odkupnim cenam, bi ostale brez mleka. Znotraj EU je mlečna proizvodnja upadla za dobra dva odstotka. Zmanjšanje ni posledica trenutno nerentabilne reje krav molznic v drugih razvitih državah EU, ampak je posledica izredno neugodnih vremenskih razmer. Države severne Evrope se že drugo leto zapored srečujejo z izredno sušo. Zaradi pomanjkanja krme in visokih cen krme za krave je reja začela usihati. Da je res tako, dokazuje vzporedni trg govejega mesa. Mesna industrija se očitno srečuje z večjo ponudbo živali za zakol, zato je opazno zniževanje odkupnih cen mesa.
Če so kmetje z odkupnimi cenami zadovoljni, se posredno zaradi tega ali ravno zato začno pojavljati težave na drugi strani. Vse več težav se kopiči v predelovalni industriji. Toda tudi položaj mlečne industrije je treba obravnavati z dveh vidikov. Zgodba največje mlekarne z vključitvijo v mednarodni mlečni koncern se je pokazala kot dobra. Če bi jo po takratnem scenariju prevzeli kmetje oziroma zadruge, povezane v posebno zadrugo za prevzem, bi se zgodba z gotovostjo odvila po scenariju, kot so se vse zgodbe, v katere je bila vpletena Zadružna zveza (Deželna banka, Semenarna). Potem imamo dve ali tri pogojno rečeno butične mlekarne, ki so razvile svoje programe in tržijo izdelke v višjem cenovnem razredu, npr. Planika Kobarid. Gre za zadružno mlekarno, na katero pa Zadružna zveza nima ravno velikega vpliva.
Med za evropske razmere malimi mlekarnami so najprej pokleknile Pomurske mlekarne, ki sta jih takratno vodstvo in Delavska hranilnica z odkupom terjatev največjih upnikov rešila pred stečajem. S prodajo so mlekarne prešle v popolnoma zasebno last. Z novim lastnikom pa se niso znebile negotovosti. Težko breme je še vedno poplačilo hipotekarnih upnikov v naslednjih štirih letih, pod pogojem, da je bil letošnji dober milijon evrov vreden drugi obrok poravnan. Ta obveznost se pokriva iz prihodkov mlekarne, saj njen sedanji lastnik, razen odkupa lastniških deležev od preostalih manjših delničarjev, mlekarne še ni dokapitaliziral. Zato bo zaradi rasti stroškov proizvodnje na dolgi rok verjetno težko dohitevala konkurenco.
Stanje za zdaj še ni katastrofalno v Celjskih mlekarnah, so pa v teh dneh napovedali ostre sanacijske ukrepe, ki med drugim predvidevajo odpuščanje zaposlenih. Poudariti moramo, da Celjske mlekarne že nekaj časa niso v tako dobri finančni kondiciji, kot se je to zdelo zaradi oglasnega marketinga, s promoviranjem stalno novih izdelkov in izbrane kakovosti. Ravno tej mlekarni so šle na roko cenovne razmere v lanskem letu. Mlekarna je, po našem viru, odkupila in še odkupi več mleka, kot ga potrebuje za lastno predelavo. Del surovega mleka izvozi na italijanski trg. Ravno zapiranje cenovnih škarij oziroma zmanjševanje razlik v cenah se je verjetno začelo izražati v poslovanju mlekarn.
V primerjavi z našima dvema mlekarnama podobne mlekarne v Nemčiji, Avstriji in Švici napovedujejo rast, kljub visokim odkupnim cenam surovega mleka. Izvoz mleka in mlečnih izdelkov iz EU v tretje države že drugo leto dosega veliko rast. Tako se je izvoz sira v Rusijo – kljub embargu – povečal za 11 odstotkov, v ZDA pa za sedem odstotkov. Izvoz kondenziranega mleka pa je večji za dobro tretjino. Kmetje tako ne bodo imeli problemov s prodajo mleka, saj je izvoz, predvsem na italijanski trg, še vedno stabilen, realno je tudi pričakovati, da bo povpraševanje po našem surovem mleku še naprej raslo.