Minuli petek so v Centru za obiskovalce Mlin (Malom Latogataközpont) v Öriszentpetru na Madžarskem odprli razstavo del akademskega slikarja Aleksandra Vukana - Šanjija. Leta 2007 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, živi in ustvarja pa v Moravskih Toplicah.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(TERME 3000) Dobra zasedenost, nove atrakcije in spremembe v kavarni Praline
Adrenalina željne pričakujeta dva nova tobogana, uredili še igralno ploščad za otroke. Za investicije namenili 700 tisoč evrov.
Na razstavi z naslovom Odprta slika umetnik predstavlja izbor 15 slikarskih del iz novejšega ustvarjalnega obdobja. Po tematiki gre za 13 portretov in dve veduti, na eni je Prešernov trg v Ljubljani, na drugi Trg herojev v Budimpešti, ki so prepoznavni po svojem ekspresivnem naboju, hkrati pa so nosilci izjemne osebne izpovedi, navezujoč se na zgodbe iz življenja umetnika in njegovih bližnjih.
Kot je na odprtju dejal likovni kritik in kurator razstave Mario Berdič Codella, bi za Vukanov slog lahko rekli, da je ne le ekspresiven, marveč celo novoekspresionističen, navezujoč se nekoliko na fauvizem, pri čemer so njegovo osnovno likovno izrazno sredstvo široke poteze s čopičem, ki so lahko bodisi transparentne ali pastozne. Vukanove barve so tople, celo žareče, pri čemer mu uspeva hladne modre nianse izraziti kot tople v kombinaciji s sosednjimi barvami, ki jih meša kar na platnu, še posebej z raznimi odtenki zelene, ob vsem eruptivnem koloritu pa nekromatska črna daje neko težo in hkrati prostorsko globino. Gre torej za medsebojne odnose barv, ki bi jih lahko primerjali z medčloveškimi odnosi, ki so lahko topli ali hladni, ločeni ali združeni, ostro omejeni ali prelivajoči se, grobi ali nežni, togi ali razgibani, močni ali šibki.
Človeške osebe na njegovih delih so zelo shematizirane, njihovo individualnost pa opredeljujeta kolorit in konstrukcija posameznih likov oziroma teles, saj se zdi, kot bi bila zadnja sestavljena iz oblikotvornih fragmentov. Pri oblikovanju obrazov umetnik uporablja stilizirane poteze, največ štiri ali pet črt, kot bi šlo za prvobitno, malodane otroško risbo. Običajno so praviloma goli moški in ženski liki upodobljeni bodisi v parih ali posamično, postavljeni v naravnem ali čisto abstraktnem prostoru, ki bi ga lahko označili kot vsemirje. Takšna kompozicija, ki združuje naravo in vesolje, je zgodba dekleta s slike Ona in luna v tehniki kolaž. Vsebina je preprosta, a hkrati poglobljena, saj gre za žensko osebo, ki živi po eni strani v svojem majhnem, subjektivnem in izoliranem svetu, po drugi strani pa jo luna nad njo spominja na neskončnost resničnega sveta okrog nje. Podobno združevanje barv in likov je Vukan upodobil v triptihu Veni Vidi Vici, za katerega sam pravi, da govori o treh bratih, obteženih z življenjskim bremenom, ki pa ima pozitiven učinek nanje in jih hkrati povezuje, a tudi oddaljuje. Vsaka slika ima tako svojo smisel in zgodbo, ki jo je umetnik doživljal, in hkrati predstavlja neke točke, ki jih je srečeval v svojem vesolju.
Krepitev čezmejnega sodelovanja
Razstava je del projekta No border words (NBW). Ta se ukvarja s spodbujanjem medsebojnega razumevanja in sodelovanja v obmejni regiji. Partnerji, to sta v konkretnem primeru Malom Latogatoközpont in Kulturni center Maribor, ustvarjajo projekt NBW za krepitev medsebojnega čezmejnega sodelovanja. V času, ko divjajo vojne na zunanjih mejah Evrope in se gradijo ograje na notranjih mejah, čezmejno sodelovanje ni le aktualno, temveč postaja nujna tema vsakdanjega razmišljanja in prakse. Poleg Vukanove so v Öriszentpetru odprli še razstavo madžarske vizualne umetnice Dorottye Szonje Koltay, dogodek pa so pospremili še Godba veteranov Štajerske, punk rock skupina Center za dehumanizacijo in Pijani čoln.
