Zato se je kot dijakinja Gimnazije Franca Miklošiča v svoji raziskovalni nalogi lotila vprašanja o seksizmu in iskala odgovor na vprašanje, zakaj po visoki ravni formalno pridobljenih pravicah žensk v sodobni družbi na ekonomskem, političnem in kariernem področju še vedno prihaja na socialni, medsebojni ravni do razlik zaradi pripadnosti spolu. Ob pomoči mentorja Jerneja Jakla, profesorja zgodovine in sociologije, je avtorica raziskovalne naloge Prikriti seksizem v sodobni družbi na mednarodnem tekmovanju International Conference of Young Scientists Social Science, ki je avgusta letos potekalo v Beogradu in na katerem je sodelovalo 32 držav, prejela zlato priznanje. Še prej je nalogo predstavila v sklopu projekta Zveze za tehnično kulturo Slovenije na regijski ravni in z njo prvo mesto zasedla tudi na državni ravni. V raziskovalni nalogi je zajela vidik reprodukcije ali obnavljanje seksizma v kapitalistični družbi z mehanizmi ali s pomočjo komercializacije in marketinga. Empirični ali izkustveni del raziskave je opravila v pomurskem okolju.
S katerimi ugotovitvami v nalogi in predstavitvijo ste po vašem mnenju najbolj prepričali komisijo?
»Na mednarodnem tekmovanju sem igrala na noto, ki pa je nisem mogla uporabiti v Sloveniji. Ugotavljala sem, koliko seksizma je še vedno zakoreninjenega, ne le na različnih področjih življenja, ampak tudi pri predšolskih in šolskih otrocih, in to v Sloveniji, ki se po različnih kriterijih in raziskavah uvršča zelo visoko na lestvicah glede zagotavljanja enakosti in ki je v evropskem merilu ena najbolj prijaznih držav do žensk. Torej, če je Slovenija po teh kriterijih ena najboljših držav ob še vedno očitnih problemih glede enakosti v socialni sferi, kako mora potem biti hudo v državah, ki so uvrščene na dnu lestvic in kaj se na področju socialne sfere dogaja tam. Socialna sfera je namreč tista, ki je bistveno več nivojev pod formalno ravnijo. Socialna sfera je tista, ki res šepa. Čeprav imamo pri nas uvedene ženske kvote v politiki, ženske ministrice, vodje državnih podjetij in še bi lahko naštevali, je v praksi in v vsakdanjem življenju povsem drugače, če pogledamo položaj običajne ženske v nekem lokalnem okolju. Stanje je vse prej kot rožnato.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Last minute sanjska poroka) Patricija in Matej iz Spodnje Ščavnice uvrščena v finale
Poleg njiju so v finalu še Petra in Miha iz okolice Šentilja ter Maja in Žiga z Otočca.
Koliko je študentk in koliko študentov na medicinski fakulteti?
»Izrazito več je žensk kot moških. Medicina je postala stroka s prevlado žensk, vprašanje pa je, koliko zdravnic bo postalo priznanih specialistk. Mislim, da je enako stanje tudi na drugih področjih, na primer v pravu ali politiki. Ženske morajo narediti pet korakov več in se veliko več dokazovati, da na kariernem področju pridejo na isti nivo ali petkrat narediti neko stvar, da dokažemo, da so konkurenčne moškim kolegom.«
Kako to, da ste se ob tenkočutnosti do družbenih in socialnih vprašanj odločili za študij medicine?
»Biti zdravnica je bil zame vedno načrt A že od takrat, ko sem bila še majhna deklica, in načrta B nikoli nisem delala. To je edina fakulteta, na kateri lahko s študijem sebe osebnostno izpopolnim in ki mi bo tudi pozneje prinašal srečo v življenju. Zanima pa me tudi sociologija, kajti biti dovzeten do teh vprašanj in imeti o družbi neko znanje, je prednost v kateremkoli poklicu delaš. To znanje ti nikoli ne bo predstavljalo bremena, ampak te dela še bolj kompetentnega. Kajti če imaš znanje o tem, kaj se dogaja ljudem v družbi in kaj rabijo, boš toliko boljši v svojem poklicu. Tudi za zdravnika je v današnjem času pomembno, da pozna ta področja, saj družbene spremembe vplivajo na vse poklice, ne samo na družboslovce. Zdravnik, ki nima posluha za družbene vede, ostane v svojem mehurčku kot dober specialist, ampak kot tak potem nimaš nobenega mnenja o družbenih spremembah in tudi ne moreš vplivati na razvoj družbe.«
Ali sami sebe vidite kot zdravnico v Sloveniji in v okolju, iz katerega izhajate?
»O tem nisem še veliko razmišljala, saj sem šele na začetku poti do svojega poklica, vem pa, da če se v Sloveniji ne bom počutila kot nekdo, ki lahko svoj potencial izkoristi maksimalno in mi to okolje ne bo omogočalo enakih možnosti kot mi jih bo tujina, bom morda za nekaj časa šla drugam. Če želiš izkoristiti svoj potencial in si pridobiti strokovno znanje, torej imaš tak cilj pred seboj, se pač odločaš, ali boš zapustil okolje, ki ti tega ne omogoča, pa čeprav ti je zelo pri srcu, in se potem vrneš z dolžnostjo, da nekaj povrneš, ali pa boš ostal. Tudi če se kdo v taki situaciji odloči, da bo ostal, sama temu nikakor ne bom rekla, da je slaba odločitev. Še posebej, če človeka to izpopolnjuje. Kajti zelo relativno je, kaj je tisto, kar te bo osebnostno izpopolnilo in duhovno obogatilo.«
Kako vidite našo pokrajino in dojemate to okolje?
»Zelo rada imam Prekmurje in okolje, kjer sem odraščala. To je okolje, ki blagodejno vpliva na človeka. Zelo sem vesela, da sem odraščala v okolju, v katerem se ljudje pozdravljamo med seboj, v katerem ljudi iskreno zanima, kaj se dogaja s teboj in da imamo, ne počasen tempo življenja, ampak čas, da z nekom spijemo kavo in si vzamemo čas za sočloveka. Prepričana sem tudi, da tukaj živimo bolj kakovostno življenje kot ljudje, ki živijo v mestih. To, da imaš svojo hišo, svoj vrt, doma pridelalo hrano, da imaš sosede, ki ti dajo nekaj od svojih pridelkov, je zame eden od pomembnih stvari v življenju. Ta vidik bi morali vzeti v obzir tudi, ko govorimo o razvitosti in kako dobro živimo. To so zame neprecenljive vrednosti in prednosti našega okolja. Zato, kjerkoli bom v življenju, bo to obdobje mojega otroškega in mladostnega življenja ter izkušnja, na katero bom imela vedno lepe spomine.«
