Menda naj bi bila nekje v Tokiu, v neki zakotni uličici, kavarna, kjer se je moč vrniti v preteklost in se ponovno srečati z ljudmi, ki so nekoč kavarno že obiskali. Tako tja prihajajo otroci, starši, zaljubljenci, možje in žene, prijatelji, bratje in sestre, ki skušajo ponovno izreči, bližnjim povedati stvari, ki jim jih niso, ko je bil čas za to.
Za potovanje v času veljajo stroga pravila, po enem od njih se morajo popotniki v času vrniti v sedanjost, še preden se kava ohladi.
Toda ideja popravljanja nepopravljivega je snov naših razglabljanj od nekdaj. Za marsikaj se zdi, da je nepopravljivo, predvsem za nematerialno, kot so naša ravnanja, spomini, čustva, besede, ki so nas prizadele, odločitve, ki so bile sprejete v napačnem trenutku.
Spreminjajoči se svet
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kako okrepiti imunski sistem v hladnejših mesecih?
Hladnejše obdobje pogosto spremljajo prehladi, gripa in druge okužbe.
Včasih je po soboški tržnici hodil šepajoč možak, ki je popravljal dežnike. Tiste velike, s kovinskimi rebri, lesenimi ročaji in široko platneno streho. Nanj se spomnim vsakič, ko se nepopravljivo uščipnem s ceneno zložljivo marelo, ki se zadrgne, nato pa jo prvi piš obrne navzgor in nepovratno zvije rebra, tako da se samo še oziram za prvo streho. In prvim smetnjakom, kajti takšne marele se ne popravljajo, to so dežniki, ki so uporabni samo za dve plohi.
Popravljajo se samo dobre, kvalitetne stvari. Mojstri natančno vedo, s kakšnim blagom prideš do njih, ali je v dežnik, čevelj ali torbico sploh vredno vlagati trud popravljanja.
Vsakoletno jesensko opravilo je bilo, da se je neslo k čevljarju »potumplat« podplate usnjenih čevljev. Pri grmu cvetočih vrčastih lilij ob vodnjaku je bila cimprana hiša vaškega čevljarja. Hiša je bila majhna in zgrajena v ključ, s trnacem spredaj. Slamnata streha je bila že tako stara, da se je zdelo, da se je sleme malo upognilo, videti je bila skoraj sključena, pogreznjena v sredini.
Tako kot čevljar v modrem predpasniku, ki je sključen sedel za skladovnicami čevljev, zaplat usnja, kopit in kladiv. Razen čevljarjevega predpasnika, ki je najbrž bil včasih moder, je bilo vse v delavnici tesno, založeno in rjavo.
Skoraj se ga ni videlo, tičal je na nizkem lesenem stolčku, ki je imel spredaj vgrajen majhen kovinski kvader, po katerem je tolkel s kladivom, ko je pribijal pete, zabijal žeblje ali šival trdo usnje. Z vajeno kretnjo je zamajal peto, privzdignil notranji usnjeni vložek, nekaj zamomljal in zmajal z glavo, nato pa povedal, da se po čevelj lahko pride čez kakšen dan ali dva. Predstavljam si, da jih je pošil, potolkel in učvrstil, da so spet zmogli nove korake.
Popravljanje v sodobnem svetu
Čevljarske popravljalnice so danes vse redkejše, tudi zato, ker po svetu hodi vse več različnih obuval, ki zmorejo vse manj korakov. Gumijasti natikači in plastične superge ne potrebujejo tumplanja. Da stvari prenesejo popravljanje, morajo biti že v osnovi tako zasnovane. Predvideti morajo človeka, uporabo in čas. Včasih so bile obleke sešite in konstruirane tako, da so predvidele vse posege, ki bodo skušali odpraviti znamenja obrabe. Plašči, ki se jim ponovno prišije podlaga in jim izurjena šivilja razgali notranjo plast, razkrijejo skrite šive, ki nosijo strukturo kroja, ki so ga leta usločenosti po telesu izkrivile.
Stvari, za katere skrbimo, nam postanejo vrednejše. Šele takrat jih zares spoznamo, ko jih razgalimo, ponovno sestavimo in negujemo. Popravljamo stvari, za katere nam je mar.
In tako sva se z mlajšim sinom znašla pred enajstimi drobnimi vijaki, ki sva jih z najmanjšim križnim izvijačem previdno potegnila iz spodnjega dela prenosnika, nato pa zmedeno zrla v prašno drobovje kompjuterskega čudeža, ki se ni hotel več odzivati na najino brezupno pritiskanje na tipko za vklopitev.
Doktor gugl naju je napotil, naj odstraniva baterijo, toda nema vezja, ki so se razkrila v ozadju, so nama prišepnila, naj zadrživa roke, še preden je starejši sin precej panično namignil, da morda ni najpametneje lastnoročno popravljati aparatur, ki jih znaš samo uporabljati, ne pa sestavljati. In da morda najprej preveriva, ali deluje vtičnica, še preden se popravljanje konča v nepopravljivem.
Toda s popravljanjem si stvari tudi prisvajamo – stvari, ki jih sami ne znamo popraviti, se nam zato pogosto zdijo odtujene, in če smo obdani z njimi, kmalu dobimo občutek, da jih ne obvladujemo in obvladujejo one nas. Je čudno, da se v današnjih časih, ko je vse več reči »za enkratno uporabo«, čutimo vse bolj odtujeni od sveta?
Japonci imajo tradicionalno metodo popravljanja kintsugi, pri kateri se razbiti ali odlomljeni koščki dragocenih posod zlepijo, popravljene razpoke pa se pobarvajo z zlatim ali srebrnim prahom, da na mestu razpok ostane zlat šiv. In ko tako posodico, ki je bila nekoč enovita, zdaj krasi zlata, skrbno popravljena razpoka, se sprašujemo, ali bi bila posoda enako popolna, če ne bi bila prej razbita.
In mi, še znamo z zlatim prahom posuti (svoje) napake in reči popraviti?
