Sara se je 14. novembra 2005 – da, zgodilo se je sredi novembra, ne na silvestrovo na kakšnem trgu tik pred trenutkom praznične evforije – v vlaku peljala iz Postojne proti Mariboru, kjer je obiskovala srednjo šolo za oblikovanje in živela v dijaškem domu. Tako kot po vsakem koncu tedna, ki ga je preživela doma v Ajdovščini. Sedela je in se učila, ko se je vlak ustavil na postaji v Šentjurju. Skupina objestnih fantov je zapuščala vlak. Eden od njih je prižgal petardo, jo najprej vrgel na tla, potem pa z nogo brcnil tako, da je odletela proti Sarinemu obrazu. Uspelo ji je deloma obrniti glavo in si zavarovati obraz, počilo pa je neposredno v bližini njenega levega ušesa.
Od tistega trenutka ni nič več slišala. Bila je v stresu, tako da ni takoj opazila, da ji iz ušes teče kri. Iz las si je odstranjevala delčke petarde. Nekako se je zbrala, si na stranišču umila kri z obraza in prišla do dijaškega doma. Vzgojiteljica jo je takoj odpeljala v bolnišnico. »Bolečine so bile neznosne. Živčevje je bilo uničeno, bila sem v šoku. Ko se ozrem na ta čas po poškodbi, vem, da je bil tisti pok huda prelomnica, saj se je moje življenje popolnoma spremenilo. Po enem tednu v bolnišnici so me eno leto spremljali bolečine in vnetja in odtlej je moj sluh poškodovan. Na levo uho ne slišim nič, na desno pa malce več kot 20 odstotkov.«
Zdravniška napaka in njene posledice.
»Ne gre samo za sluh, posledice se neposredno kažejo tudi na drugih področjih. Leta so minila, a posledice so ostale. Veste, včasih mi kdo reče: 'Saj je samo sluh,' jaz pa vem, da sploh nima smisla odgovarjati. Ne zavedajo se tega, da je bilo to tako, kot da bi se morala na novo učiti hoditi. Vse sem morala postaviti na novo, morala sem se prilagoditi hendikepu. Pravzaprav sem morala vse začeti od začetka. Jaz pa sem bila takrat petnajstletna najstnica. V tistem času sem bila na začetku manekenske poti, odpirala so se mi nova obzorja, nato pa sem zaradi objestnosti nekega fanta in ene same petarde postala invalidka. Prvo leto je minilo v upanju, da se bo stanje stabiliziralo, da se mi bo sluh povrnil. Tudi zdravniki so mi dajali upanje, jaz pa sem globoko v sebi že takrat dojela, kaj se mi je zgodilo. Rekla sem si: 'Sara, sprijazniti se bo treba in življenje postaviti na nove temelje!' Hudo je bilo. V šoli mi je bilo težko, saj mi ves čas ni uspelo spremljati pouka, morala sem se naknadno učiti, najti čas za inštrukcije. V šoli se mi niso mogli in niso hoteli prilagajati, pa tudi sošolcem je bila moja naglušnost v breme. 'Daj, kar ti se pogovarjaj z njo, meni se ne da,' sem videla, kako govorijo drug drugemu in se iz mene norčujejo. Pa bi morali samo malo počasneje in glasneje govoriti, saj sem se zelo hitro naučila brati z ustnic. Tudi učitelji so pozabljali, da ne morem spremljati, kaj govorijo, če se sprehajajo po razredu. Leta so minevala in moja zdravnica, ki je v Mariboru veljala za eno najboljših, me je vsa ta leta prepričevala, da ne smem uporabljati slušnega aparata. Pa tudi sama sem si govorila: dokler ga ne uporabljam, sem jaz zmagovalka, ne pa tisti fant in tista petarda.« Šest let in pol se je trudila ter mučila brez slušnega aparata. Na koncu je izvedela, da bi ga morala začeti uporabljati takoj po ozdravitvi ran. Povedali so ji, da je bila to zdravniška napaka.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Meni se že ne more zgoditi!
»Sluh se mi ni nikoli povrnil, jaz pa sem srednjo šolo obiskovala s travmo, da sem 'tista luštna, ampak gluha', kot so govorili. A takrat sem že dobila debelo kožo, saj sem jo morala. Poiskala sem pomoč psihologinje, ker sem storilca kmalu prepoznala, in to prav tako na vlaku, sem se pa zelo bala soočenja z njim na sodišču. Psihologinja mi je veliko pomagala, sicer pa sem tudi sama veliko delala na sebi. Danes sem pokončna in samozavestna prav zato, ker sem se morala prebiti skozi trpljenje,« pravi Sara, za katero ni preprosto preživeti praznični čas in podoživljati vse te občutke. A se kljub temu ne izogiba vedno znova javno govoriti o vsem, kar je preživela. Pridružila se je tudi peticiji za prepoved pirotehnike, ker hoče javnost opozoriti, da je preveč ustrahovanja s temi sredstvi, da se tragedije vrstijo vsako leto in da lahko že en sam pok petarde trajno poškoduje sluh. »Vsi smo prepričani, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Tudi jaz sem tako mislila, pa se mi je zgodilo, čeprav pirotehnike nikoli ne uporabljam. In zgodilo se mi je sredi novembra, v zaprtem javnem prostoru. Pred pirotehniko se zagotovo ne da povsem zavarovati. Nujna je popolna prepoved uporabe teh sredstev,« je prepričana Sara.
Ne sliši same sebe.
»Visokoimpulzni hrup, v katerega sodi tudi pok petarde, je enakovreden poku pištole, lahko pa je celo glasnejši. Na razdalji metra ali dveh povzroči raven hrupa, ki daleč presega še dovoljene mejne vrednosti. Ob takšnem poku lahko pride do poškodb sluha, drugače povedano, do nastanka trajne naglušnosti in tinitusa, to pa nato pogosto vodi tudi do razvoja čustvenih in socialnih težav. Zelo glasen kratek zvok, ki ob prazničnem času nastane ob poku petarde, lahko povzroči začasno ali celo trajno in nepopravljivo izgubo sluha. Ob poškodbi sluha prizadeti običajno nič več dobro ne sliši predvsem visokih frekvenc, naglušnost pa pogosto spremlja tudi šumenje ali piskanje v ušesih,« opozarjajo strokovnjaki. Sara je imela po poškodbi več let huda vnetja ušes, težave z ravnotežjem, s koncentracijo, spanjem. »Vsak dan si želim, da bi znova normalno slišala … A kaj je normalno, kako naj to vem, ko pa se zelo slabo spominjam tega občutka. Pa tudi s slušnimi aparati včasih slišim zvoke nekoliko drugače. Drugače slišim tudi glasove nekaterih oseb. Zame so zvoki lahko nadležni, ker 'moj zvok' ni isti kot zvok, ki ga slišijo drugi. Jaz same sebe ne slišim, kadar govorim. Tudi z aparatom ne. Čutim vibrirajoče glasilke, jasnega zvoka pa ne. Pravzaprav slišim, da nekaj govorim, a ne razločno. Zaradi tega se tudi nisem mogla učiti tujih jezikov.«
Ko je končno dobila dva slušna aparata, je bilo za Saro to čudno in nenavadno, saj se je srečala z »novimi« zvoki, ki jih v preteklih letih ni slišala, pa tudi z nekoč znanimi zvoki, ki jih je slišala v preteklosti, zdaj pa jih je z muko prepoznavala. »Koliko stvari sem zamudila, ker sem bila toliko časa brez slušnega aparata. Koliko truda in trpljenja bi mi bilo prihranjeno.«
Po trnovi poti do sreče.
A tudi s slušnima aparatoma ni bilo ne lahko ne preprosto. Sara ju ne more nositi ves dan, ker so situacije, ko ju sploh ne sme imeti. Vsakič, ko bi lahko prišla v stik z vlago ali vodo, bi lahko nastal problem. »V dežju ju sploh ne smem nositi. Kadar se ukvarjam s športom, ju prav tako ne smem imeti. Že znoj lahko poškoduje aparat. Na plaži, pri plavanju … tudi ne. Če zaspim, mi piska. Veliko je situacij, v katerih si zelo omejen. Tudi tako banalnih, da ne morem uporabljati sesalnika, multipraktika, fena … Motijo me določene frekvence. Tako je, na primer, problem piskanje vlaka, ko štarta, motijo me zvoki nekaterih inštrumentov … Celo laka za lase ne smem uporabljati,« v smehu našteva Sara. A smejati se je težko. Težav je namreč zelo veliko. Prvo leto po poškodbi ji je lahko vsaka kapljica vode izzvala hude bolečine … Prhanje, umivanje las …, vse je bilo težko. Ker je problem tudi sprememba tlaka, težko prenaša vožnjo v dvigalu. V letalu ne sme imeti slušnih aparatov. Sara je v resnici invalidna oseba, ki je imela težave tudi pri iskanju zaposlitve. Nikoli je ni našla, čeprav je napisala nešteto prošenj. Zato se je začela ukvarjati z modnim oblikovanjem in ustvarila svojo znamko. Potem pa je prišel fant in videl vso lepoto ter plemenitost tega čudovitega dekleta. In ljubezen je v njeno življenje prinesla nove smeri. Sedem let sta že par z Mitjem, odličnim trenerjem fitnesa, ki v sodelovanju s svetovno znano znamko dodatkov k prehrani posluje doma in v tujini. Ker je nutricionizem področje, ki zanima tudi Saro, se že pet let prepletata tudi njuni poslovni poti. Ljubljančan in Ajdovka imata zdaj svoj nutricionistični klub tudi v Sarini Ajdovščini. Sara je trenutno tik pred tem, da si prisluži licenco za fitnes trenerko in nutricionistično svetovalko. Čeprav je po poklicu oblikovalka, se je odločila popolnoma posvetiti novemu izzivu.
»Kako je Mitja sprejel mojo naglušnost? Na začetku najinega poznanstva sem pred njim skrivala ta svoj hendikep, ker sem v srednji šoli zelo trpela zaradi tistega, da sem 'luštna, ampak gluha'. Aparate sem skrivala pod lasmi, nato pa sem se odločila lase speti in se mu zaupati. Mitja je pokazal veliko razumevanja, jaz pa se dobro zavedam, koliko prilagajanja je bilo zaradi te moje poškodbe potrebnega tudi v najinem odnosu.«
Slušni aparat – hud finančni zalogaj.
Nakup dveh sodobnih in kakovostnih slušnih aparatov je za Saro velikanski strošek. S 500 evri, kolikor ji jih »podarja« zdravstvo, si ne more prav nič pomagati, ker je cena teh aparatov primerljiva z vrednostjo boljšega avtomobila. Poleg tega za baterije in filtre v treh tednih porabi najmanj 30 evrov. »Garancija je triletna, življenjska doba aparatov pa traja šest let. Zdaj sem že na meji in razmišljam, kako neki si bom kupila nova aparata. Ja, ves čas je treba varčevati z mislijo na to, da lahko že v naslednjem trenutku potrebujem nova aparata. Kot vidite, so zelo redki trenutki, ko lahko pozabim na hendikep, ki ga je povzročil pok ene same petarde.«
Dvanajst let na sodišču Točno toliko časa so mleli sodni mlini, potem ko je Sara prepoznala storilca. Epilog je prinesel razočaranje, čeprav je bil storilec spoznan za krivega. Sara je dobila odškodnino, ki ni vredna omembe, njen vrstnik pa je bil kaznovan z opravljanjem družbenokoristih del. Nikoli ni pokazal obžalovanja zaradi svojega dejanja.