Opora je edino, kar lahko daš človeku

»Hčerka mi pravi, da bi morala napisati knjigo. To pa zato, ker se je v mojih letih službovanja nabralo nešteto zgodb. Niso vse lepe, daleč od tega,« pove Martina Ganza Žele, patronažna medicinska sestra, ki prihaja iz Radoslavec pri Mali Nedelji. Knjige lahko bere tudi z največjim užitkom, filmov z zgodbami o zlorabah, revščini, boleznih in bolečinah, takih in drugačnih, pa ne more gledati. »Preveč sem videla,« doda. A očitno je prava za tovrstno delo. Zdaj dela že triinštirideseto leto in se še ni naveličala, pravi. »Imam kar srečo. Sicer pride dan, ko si misliš, kaj mi je tega treba, a grem spet na teren in ljudje me spet vedno znova osvojijo. Sploh pa so me osvojile tudi Slovenske gorice,« se zasmeje. Ima namreč koncesijo za opravljanje patronažne dejavnosti v dveh občinah, poleg Svetega Andraža v Slovenskih goricah še v sosednji občini Trnovska vas, torej skrbi za približno 2600 ljudi.
Občina Sveti Andraž v Slovenskih goricah je za Martino prvi teren ta dan. V Novincih obiščeva starejšo gospo, za katero jo je včeraj poklicala njena hčerka. Vstopiva. Martina že na vhodu pozdravlja: Dobro jutro, gospa! In prvo, kar naredi, ko stopi k njeni postelji, je, da jo prime za roko. Ne rokuje se. Poboža jo.

Javna dejavnost za 60 odstotkov dražja od zasebne

Martina je začela delati v splošnih ambulantah in na urgenci na Ptuju, po desetih letih tovrstnega dela pa je začela opravljati patronažo. In je takoj, ko se ji je pokazala možnost, da gre »na svoje«, torej v zasebno dejavnost nege in patronaže na domu, to izkoristila: »Pred dvajsetimi leti sem začela kot koncesionarka in prisegam na to. Ker zelo težko funkcioniram v institucijah, kjer nekdo določi na primer, imeli bomo te povoje, tebi pa zdrava pamet kaže, da je tisti drugi boljši. Pa vseeno ubogaš, potem pa izveš, da ima nekdo od tega dobiček. A to se ne dogaja le zdaj, to je bilo od nekdaj, že v sedemdesetih in osemdesetih.« Pravi, da ljudje še zdaj ne vedo, kaj pravzaprav pomeni imeti koncesijo. »Mi in zdravniki dobivamo za neko delo denar, s katerim moraš poskrbeti za vse, od povojev do terenskega avtomobila. In če si znam doma kupiti olje in kis ter kurjavo, zakaj si ne bi znala vsega nakupiti tudi v službi? Delo pa je v vsakem primeru moja odgovornost.«
Sama se odloča tako o materialih in času kot o pristopu. Če delaš v instituciji in moraš rešiti neki problem, naletiš na hierarhijo, pove. Najprej moraš povedati šefici, ona pa pove naprej. »Trije, štirje ljudje, na drugi strani pa otrok v ne ravno prijetni zgodbi. Zdaj se sama odločam. Tudi o tako banalnih stvareh, kot je to, ali bom servisirala svoj terenski avto, ki ga prej, dokler nisem delala kot zasebnica, recimo nisem imela servisiranega,« še pripoveduje Martina. Največja razlika pa je v javnem naročanju. Tega ne potrebuje, ampak enostavno gre in kupi, kar potrebuje. »Ravno v tem je največja razlika. Celo neki sekretar na ministrstvu je enkrat priznal, da so javna naročila za 60 odstotkov dražja. Če sem recimo v zavodu in potrebujem ene rokavice in en set, moram to sporočiti svoji šefici, ta še višji šefici, ta sporoči naprej in to potem končno naročajo. In če to v petek potrebuješ, v torek dobiš. Če pa zdaj kot zasebnica potrebujem rokavice, zjutraj ob osmih dvignem telefon, dobim 20-odstotni popust in ob 14. uri je naročeno blago na mojih vratih.« In kar ni tako nepomembno, njen set stane 80 centov, v zdravstvenem domu pa enak tri evre, tudi za rokavice kliče po vsej Sloveniji, da izve, kje imajo cenovno najprimernejše. V zdravstvenem domu morajo jemati le ene, pove, in ponudniki teh si lahko privoščijo ceno, kakršno si želijo. V zasebnem delu je rešitev, se strinja Martina, zelo pomembno pa je, da so ljudje, ki delajo pogodbeno, ne le strokovni, ampak tudi ljudje z visoko moralo. Tudi Martina ima strokovni in zavarovalniški nadzor: »Če gre za pravi in spoštljiv odnos tebe do njih in njih do tebe, ni nobenega problema. Seveda, če pošteno delaš.«

Spoštovanje ljudi je osnova

Medicinsko osebje, socialni delavci in učitelji, meni Martina, imajo nekaj, česar nimajo vsi: »Eni temu rečejo, da imaš rad ljudi. Mogoče je še bolje reči, da jih spoštuješ in jih ne sodiš.«
Zavijeva v Trnovsko vas. Gospod je alkoholik. Še ena klasična zgodba teh krajev; vse zapil in ostal brez vsega in vseh okrog sebe. Pri njem je, ko prideva, soseda. Opazujem Martinine reakcije. Do alkohola je v naši družbi po eni strani ogromno tolerance, po drugi pa je do alkoholikov, ko enkrat zabredejo, malo spoštovanja. Tistega osnovnega, ki človeku alkoholiku pokaže, da je, kljub temu da ima problem, še vedno človek. Martina se šali z njim, a ga hkrati natančno opazuje.
Kako prenaša te zgodbe, jo vprašam. Zavzdihne. »Vedno težje, ker so vedno manj rešljive. Povedala vam bom zgodbo iz svoje mladosti. Ko sem prišla sem delat, sem bila novopečena mama. Sporočijo mi, da gre za problem z otrokom. Pridem tja. Otroka sta ležala na tleh, brez hrane; mati zapita, oče s posebnimi potrebami. Jedla sta kot živali. Grozljivka. Jaz ju spokam v avto – dobesedno ugrabila sem ju – in ju odpeljem najprej k zdravniku, potem pa k ženski, za katero sem vedela, da je zelo srčna, in je kasneje tudi postala rejnica. V štiriindvajsetih urah je bilo rešeno vse – od zdravnika do rejništva. Lani sem imela primer spolnega nadlegovanja v družini. Jaz zdaj hodim po sodišču, oni pa skupaj po veselicah.«

Pa vendar, ko mi razlaga razplet tiste zgodbe izpred dvajsetih let, da je ena od tistih dveh otrok, ki ju je dobesedno ugrabila, danes mama treh otrok, s službo in hišo, kar slišim srečo v njenem glasu.

Vedno znova in znova

Žalostna pa je, pravi, ker lahko človek vedno manj pomaga. Ni več nekega poguma, vedno več se »držimo papirjev kot pijanci plota«, čeprav življenje ni čisto po papirjih, me pogleda Martina. »A to drži sistemsko. Na individualni ravni sem se že zdavnaj odločila, da naredim vse, ampak res vse, kar lahko.« Vedno znova in znova. Kaj pa občuti, ko ljudje nočejo njene pomoči? »To se naučiš spoštovati,« pove. »Obstajata dve vrsti ljudi – ljudje, ki poslušajo in si želijo izboljšanja, in ljudje, ki tega nočejo. Kajti tudi diagnoze so manipulativne. Se zgodi, da ljudem z zdravili uredim pritisk, raven sladkorja ali kar koli drugega in neham prihajati. Po mesecu dni – spet previsok pritisk z namenom, 'naj naša vidi, da hodi patronažna k meni, da nisem v redu'.«

Ljudje se tudi odločijo, da se rana na nogi ne bo zacelila. »To se pa moraš naučiti sprejemati. Pred dvajsetimi leti me je to pripeljalo do take izgorelosti, da sem skoraj umrla. In sem se šla individualno učit, kako premagati te stvari,« pove. Mirno spi samo zato, ker ve, da je naredila popolnoma vse, kar je lahko. A to še ne pomeni, da bo dosežen uspeh. »Pred dvema letoma sem spet prišla k družini, kjer so otroci spali na tleh. Kolegica je menjavala skoraj nove kavče in sem ji zanje dala denar – to zdaj sploh ni pomembno, ker sem se sama tako odločila – in tudi plačala fantom za pivo, da so kavč pripeljali. Pri tistih, kamor so ga pripeljali, bi bilo treba kavč odnesti noter. Mislite, da so ga? Zažgali so ga zunaj. A taki smo ljudje.« Kako se človek, ki želi pomagati, potem počuti? Ponižano, pravi Martina, in s temi občutki potem moraš nekaj narediti. »A jaz vem, da sem naredila vse. Če ne želijo pomoči, imajo do tega pravico. Tako ali tako je edino, kar lahko ljudem ponudiš, opora. Ne svoje mnenje in ne neke svoje sodbe.«
Prihodnje leto Martina odhaja v pokoj. Ne bo pogrešala dela? Smeje se, seveda. »Mislim, da ne. Saj imam doma zgodbe – mojo triindevetdesetletno mamo, pa babica sem postala pred kratkim … življenje teče naprej, kar koli se zgodi.«