»Ta program je precej žalosten in zelo poseben, zato ga izvajam samo ob zelo redkih prilikah. Narejen je bil kot neke vrste hommage, spomin na konec vojne. Mogoče bi vas odrešil bremena ploskanja, ker v teh pesmicah ne moreš ničemur ploskati.« S temi besedami je Jani Kovačič v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota začel svoj koncert ali bolje rečeno glasbeno-literarni sprehod skozi zgodbe taboriščnikov, zapisanih v pesmih.
Orfej iz pekla je izbor pesmi iz taborišč iz let 1939–1945, ki jih je zbral, zapisal in izvajal Aleksander Kulisiewicz, poljski novinar in politični zapornik v taborišču Sachsenhausen. Knjiga in koncert sta rezultat sodelovanja med Janijem Kovačičem, RTVS in ZRC SAZU. V knjigi so pesmi v izvirniku, v poljščini in nemščini, ter v slovenskem prevodu, za kar je poskrbela jezikoslovka Simona Klemenčič. Pri vsaki pesmi je dodan še komentar, ki pojasnjuje situacijo, v kateri je pesem nastala. Ti komentarji in spremna beseda so prevedeni tudi v angleščino. Knjigi je dodan zvočni album s posnetkom koncerta Janija Kovačiča.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Prva izdaja je nastala leta 2020, v novi razširjeni izdaji pa so dodani spomini Krzysztofa Kulisiewicza, Aleksandrovega sina, v katerih odstre nekaj osebnih spominov na očeta, in pojasni, kaj se dogaja z njegovo zapuščino. »Moj oče je bil žrtev vojne, žrtev koncentracijskega taborišča, in čutil se je dolžnega spregovoriti v imenu vseh, ki niso preživeli. To je zaveza, ki so si jo dali številni preživeli, in z opozarjanjem na grozote vojne so želeli preprečiti, da bi se to še kdaj ponovilo,« je med drugim zapisal.
Misija zapomniti si pesmi taboriščnikov
O knjigi in projektu sta na dogodku spregovorila Oto Luthar in Simona Klemenčič, raziskovalca na ZRC SAZU. Zadnja je predstavila tudi avtorja pesmi. Aleksander Kulisiewicz (1918–1982) je bil že kot deček navdušen nad glasbo, že pri šestih letih se je začel učiti igrati violino. Ko je bil star osem let, je, da bi ga neka deklica opazila, prijel za električno žico, ki je bila pod napetostjo, in zaradi te nesreče je začel jecljati. Na pomoč mu je priskočil čarovnik iz potujočega cirkusa in mu svetoval, kako naj pozdravi jecljanje. »Besedo si na hitro zapiši v glavi, črno na belem, potem pa to beri,« se je glasil nasvet. Pomagalo je, celo do te mere, da je bil po vojni napovedovalec na radiu, poleg tega mu je ta tehnika pomagala, da si je zapomnil ogromno besedil, ki se jih je naučil v taborišču.
Leta 1936 se je vpisal na univerzo, kjer je študiral pravo. V tistem času je bil nacionalist in konservativec, napisal je nekaj pesmi in tudi članek, v katerem se je ukvarjal s filmsko umetnostjo. V tem članku je zagovarjal tezo, da bi se morala kinematografska umetnost opreti na krščansko moralo in bi na Poljskem morali uvesti legijo spodobnosti ter katoliško cenzuro. Septembra 1939 pride do invazije na Poljsko in gestapo je Kulisiewicza zaradi članka zaprl. Aprila 1940 so ga iz zapora poslali v koncentracijsko taborišče, kjer je preživel vojno. Tam se je pridružil moškemu pevskemu zboru, ki so ga najprej sestavljali predvsem pevci judovskega izvora pod vodstvom Martina Rosenberga. Ta je vedel, da kot Jud ne bo živel dolgo, zato je Kulisiewicza pred smrtjo leta 1942 prosil, da bi si zapomnil njegovo taboriščno različico stare pesmi Zehn Brüder. To je bil začetek Kulisiewiczeve misije, da si zapomni taboriščne pesmi. Pesem Zehn Brüder poznamo danes pod naslovom Judovska posmrtnica.
V taborišču je pisal tudi lastna besedila in melodije, ki so bile znane že pred vojno. Prepoznavna značilnost njegovih pesmi je grozljiv humor. Družil se je tudi z nemškimi ujetniki, in medtem ko so poljski pisali bolj o brutalnosti taborišč, so nemški peli komunistične pesmi, ki so jih poznali od prej. Po vojni se je vrnil v Krakov, kjer so ugotovili, da ima tuberkulozo, zato so ga poslali v bolnišnico na zdravljenje. Tam je tri tedne v očitno nekem posebnem stanju duha medicinski sestri narekoval pesmi, priimke, anekdote in druge podatke, povezane s pesmimi, ki si jih je v taborišču zapomnil. Medicinska sestra je te pesmi pretipkala, vsega skupaj je bilo 750 strani.
Od grozot do humorja
Glasba je v taboriščih predstavljala občutek normalnosti, morda beg od čudaške realnosti, v katero so bili pahnjeni taboriščniki, bila pa je tudi sredstvo za kaznovanje in poniževanje. Uradni lagerski orkestri so služili nacistom za kratkočasenje in poveličevanje nemških pesmi. Neredko so se nacisti norčevali iz drugih pesmi in silili zapornike, da so jih javno peli, in jih obenem zasmehovali. S tem so terorizirali duha jetnikov, saj so hoteli izničiti moč spominov na domače navade in kraje. Zato se je uporniška pesem skrivala in tlela na ilegalnih srečanjih. Jetniki so želeli ohraniti spomin na ljudsko pesem, saj je bilo to edino, kar so prinesli s seboj.
Jani Kovačič je izbral 23 pesmi Aleksandra Kulisiewicza z različnih plošč in iz knjige. Skupaj s Klemenčičevo sta jih prevedla iz nemščine in poljščine, s plošč in predvojnih posnetkov je transkribiral melodije in jih opremil s harmonijami. Ker je Kulisiewicz nastopal sam s kitaro, se je tudi Kovačič odločil za ta način interpretacije pesmi. Te so prirejene glede na Kulisiewiczevo izvedbo. Melodije je povzel po ljudskih ali po popularnih pesmih. Pred drugo svetovno vojno je bil zelo popularen tango, zato je moč slišati kar nekaj tangov, npr. Smrti tango, Tango truplonoscev, Auschwitz tango. Pesmi nas vodijo skozi najhujše grozote, ki so se dogajale taboriščnikom, do celo nekaj humorja, ki so ga zmogli najti v brezupni situaciji, v katero so bili pahnjeni. Prav vse pa poslušalca in bralca pretresejo do kosti. A kot je sklenil Jani Kovačič, je to stvar, s katero se moramo soočiti. Posebej zdaj, ko nam vojna spet diha za ovratnik.