Filmska zgodba temelji na kratki zgodbi Pa ravno tako je bilo, ki jo je avtor Zdravko Duša postavil v okolico Tolmina, režiser Ivanišin pa jo je prenesel v Porabje. Kot je povedal režiser po sredini projekciji filma, se je moral od zgodbe distancirati. "Čeprav se sliši paradoksalno, sem se moral od zgodbe oddaljiti, da sem ji prišel bliže," je pojasnil. Avtorjeva zgodba se je tako pomešala z osebno režiserjevo, Porabje pa je prispevalo svojo pokrajino, hišo in obraze. V prvem delu filma lahko gledalec izrečene besede prešteje na prste ene roke, kar po režiserjevih besedah priča o tem, da daje prednost občutjem, ki se v opazovalca naselijo ob podobah zapuščene pokrajine in turobnega vzdušja ob smrti priljubljenega sovaščana.
Gledalčeva občutja podpira tudi način snemanja. Ivanišin in Gregor Božič, ki je poskrbel za fotografijo, sta se odločila, da bodo snemali na 16-milimetrski filmski trak, s čimer so po režiserjevih besedah lahko z enako občutljivostjo posneli prizor, ko nekdo umakne z mize steklenico, kot denimo poteze obraza. Film se začne z novico o Oroslanovi smrti in nadaljuje s prihodom njegovega brata (Milivoj Miki Roš), ki se v rodno vas - Gornji Senik - vrne, da bi pripravil vse potrebno za Oroslanov pogreb. O bratu pripoveduje snemalcu (Dejanu Spasiću), pozneje pa svoja pričevanja prispevajo še vaščani. Da bi se lažje soočili s smrtjo, poustvarjajo njegovo podobo skozi zgodbe o njegovem življenju. Ivanišinov celovečerni igrani prvenec je premiero doživel na mednarodnem festivalu v Locarnu, na katerem se je uvrstil v tekmovalni program.