»Otroci smo živeli ob živalih«

Karel Horvat iz Odranec je že od otroških let navajen, da njemu in drugim družinskim članom družbo delajo male živali, ki se sprehajajo po dvorišču, letajo nad domačijo ali poskakujejo v kletkah. Število teh se je na njegovi domačiji močno povečalo po letu 1999, ko je postal član Društva gojiteljev pasemskih malih živali Odranci, danes je tudi predsednik društva. Z ženo Zlato se posvečata gojenju pasemskih golobov, med njimi tudi avtohtone slovenske pasme slovenski beloglavček, pa tudi pasemskih sobnih ptic in kokoši.

Živali potrebujejo skrb in družbo

Več kot trideset let je tudi član Društva za varstvo in vzgojo ptic Slavček Beltinci. Daleč so že časi, pravi, ko so se po vsakem dvorišču sprehajale kokoši in je zjutraj pel petelin. »Takrat je bilo pri vsaki hiši veliko domačih živali, od krav in svinj do psov, mačk, kokoši in golobov. Bilo je tudi več otrok, kot jih je danes, tako da jim ni bilo nikoli dolgčas. Otroci smo živeli ob živalih in z živalmi, ki so potem večkrat resda tudi končale na naših krožnikih. Danes so male živali običajno bolj za družbo otrok in odraslih.« Je pa za živali treba skrbeti, se družiti z njimi. Otroci so zelo navdušeni nad njimi, ko jih vidijo pri njem doma ali na društvenih razstavah.
V Odrancih in okolici je sicer še nekaj domačij, kjer se lahko pohvalijo, da imajo toliko domačih živali, kot jih je bilo nekoč in tudi precej več. Tako je tudi pri Horvatovih, kjer imajo okrog dvesto golobov, kokoši in sobnih ptic. »V zadnjih letih jih je od 150 do 250. Čeprav jih vzgajam že več desetletij, se vedno naučim kaj novega. Na začetku so mi svetovali drugi člani društev, danes pa se največ naučim ob sodelovanju na razstavah po Sloveniji in v tujini.« Razstavo pasemskih malih živali vsako leto ob pomoči Občine Odranci organizirajo tudi v Športnem parku Odranci. Člani odranskega društva so ob pomurskih gojiteljih malih živali tudi iz sosednjih pokrajin Madžarske in Hrvaške.

Pestrost pasem

Nekoč so imeli gojitelji običajno le eno ali nekaj pasem posamezne vrste malih živalih, danes pa so pogosto njihovi prostori zelo pestri. »Ob sodelovanju z drugimi društvi in gojitelji se tudi število različnih pasem povečuje. Ob golobu slovenskem beloglavčku so še pasme, ki imajo italijanska, angleška, češka in tudi bolj eksotična poimenovanja, od koder tudi izvirajo.« Precej teh so jim prijatelji – gojitelji iz drugih držav tudi podarili ali pa so jih zamenjali. Pri delu Karlu pomaga žena Zlata. Najpomembnejša je skrb za kakovostno prehrano in higieno, pravi Karel. To pa pomeni tudi dnevno več kot dve uri čiščenja prostorov. Pri krmljenju jima pomagajo tudi vnuki. »Sam sem se specializiral za perutnino in ptice, kakor tudi nekateri drugi znanci – gojitelji. Nekateri pa imajo ob tem tudi kunce in druge male živali. Med člani je tudi nekaj mlajših gojiteljev, večina pa nas je starejših.« Lani je sodeloval tudi na razstavi balkanskih pasem v Virovitici.
Večji del hrane pridela sam, od pšenice do prosa, koruze in ječmena. Pred dvema desetletjema so se kupci bolj zanimali za nekoliko višje in močnejše pasme malih živali, sedaj pa vse bolj za manjše. »V stanovanjih imajo lažje manjše, pritlikave živali kot večje. Precej se je denimo povečalo zanimanje za pritlikave zajčke, ki potrebujejo malo prostora v stanovanjih.«
Male živali predstavlja tudi v osnovnih šolah in vrtcih. Tako je za valentinovo z njimi razveselil otroke v črenšovskem vrtcu in osnovni šoli in jim govoril tudi o tem, kako se ptički ženijo. Iz lesa izdeluje valilnice in krmilnice za ptice, ki živijo v naravi. Na njegovem dvorišču je pet krmilnic. »Krmilnice in valilnice smo člani obeh društev, katerih član sem, razdelili šolam. Precej smo jih obesili na drevesa tudi ob potoku Črncu, po parkih in drugod.«