Najprej se spomni trpljenja otroka, ki je zaradi alkohola izgubil mater in mu skušata pomagati s kolegico iz hospica. Albin Polak, mnogim poznan kot čarodej Binč za otroke, je torej človek, ki mu stiska drugih ni tuja. To pa zato, ker pred njo ne beži. Ne sprašuje se, kako bo z njim, če se bo moral srečati z njo, ampak, kako je s človekom, ki ostaja s svojim trpljenjem sam. Pogovor pa sva začela z razmišljanjem o tem, ali za veselje res potrebujemo alkohol.
»Sam znam biti vesel in se zabavati tudi brez alkohola. Z alkoholom sem opravil tako, da sem ga pil prvič, zadnjič in nikoli več. Preprosto ga telo zavrača. Včasih, ko me kdo, ki me ne pozna, nagovarja, naj spijem kak špricar, se rad pošalim: 'Oprosti, ampak ne smem, ker žena jemlje tablete.' 'Aha, potem pa ne,' se na to običajno odzovejo. Ljudje se torej sploh ne poslušamo in prav o tem se veliko pogovarjamo tudi pri društvu hospic.
Sodelavec hospica ste že četrto leto, pred časom ste se vrnili tudi s tabora Levjesrčni, ki je namenjen žalujočim otrokom. Ali morda poznate kakšno zgodbo otroka, ki je izgubil ljubljeno osebo prav zaradi zlorabe alkohola?
»Zdaj me je zmrazilo. S sodelavko sva prav zdaj vpeta v zgodbo otroka, ki mu je mama umrla zaradi alkohola. To je zanj nekaj zelo bolečega. Ob tem se vprašaš, kaj mora otrok pretrpeti in kako ga to zaznamuje v obdobju, ko je komaj začel živeti. Poznamo tudi podobne zgodbe z očeti, vendar je izguba mame za otroka nekaj najbolj strašnega. Ljudje se ne zavedamo, kaj s svojim ravnanjem povzročimo otroku. Tega otroka pa potem, če se ve, kaj je bil vzrok smrti, pogosto odrinejo tudi sošolci, saj ne razumejo situacije. Za otroke je to hudo, zelo hudo.
To smo spoznavali tudi na taboru Levjesrčni, ki je potekal od 24. do 27. oktobra na Pohorju in je bil že enaindvajseti po vrsti. Tri leta sem bil gost tabora, kar pomeni, da sem bil prisoten krajši čas, zdaj pa sem bil tam ves čas skupaj s sodelavko in še enim prostovoljcem. Opravil sem namreč začetno usposabljanje ter pridobil znanje za spremljanje hudo bolnih, pri katerih je zdravljenje končano. Obenem pa sem opravil tudi izobraževanje za žalujoče.
Na taboru za žalujoče otroke in mladostnike se je letos zbralo petindvajset otrok, ki smo jih razvrstili v pet skupin s po tremi spremljevalci. Skoraj ne moreš verjeti, v kako kratkem času ti otroci začutijo varen prostor in se s pomočjo ustvarjalnih delavnic odprejo ter se nam zaupajo. Njihove zgodbe pa so res hude, še posebej če je v ozadju alkohol ali samomor. Kakšne posledice to pusti pri otroku, ne ve nihče. Ko poslušaš te otroke, si misliš, kako je lahko srečen vsak, ki je otroštvo preživel skupaj s starši.
V naši skupini smo imeli tudi tri otroke, ki so jih zaradi tega, kar se jim je zgodilo, drugi otroci začeli zavračati, enega otroka, ki si je želel pogovora s socialno delavko, pa je zavrnila celo učiteljica, češ da socialna delavka zdaj nima časa. Morda bi bilo dobro tudi učiteljem povedati, kako ravnati, ko otrok izgubi katerega od bližnjih, in kako se mu približati.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Čutečega človeka takšne zgodbe ne pustijo ravnodušnega. Kako ste po vsem slišanem in doživetem lahko zvečer zaspali?
»Po usposabljanjih, ki sem jih opravil, nekoliko lažje sprejemam zgodbe, ki se te zagotovo dotaknejo, zato pa sem prepričan, da bi delavnice, kjer se lahko tudi sam izpoveš in zjočeš, koristile tudi drugim. To mi je pomagalo, da drugače razmišljam, drugačen pa je tudi moj pogled na minljivost.
Tudi na taboru za žalujoče otroke se kdaj zjočeš, saj to prinaša olajšanje, kajti bolečine ne moreš ves čas držati v sebi. Res pa je, da se ti zvečer zavrti film celotnega dne in včasih ob tem tudi pomisliš, ali ne bi morda moral pristopiti k otrokom drugače. Ampak otroci so naši učitelji. Na tem taboru se dejansko mi učimo od njih.«
Alkohol, samomor, vse to govori o nekem obupu, v katerem se znajdejo ljudje, o umiku od realnega sveta, begu pred samim seboj, bolečino zaradi izgube ...
»Res je vse to. Ljudje pa se tudi ne znamo poslušati. V Murski Soboti imamo odbor hospica in strokovno delavko, na katero se lahko obrnejo vsi, ki morda po izgubi bližnje osebe ne vedo zaživeti na novo, poiščejo pa nas lahko tudi umirajoči ali njihovi svojci, če želijo spremljanje našega prostovoljca. Ampak pri nas v Prekmurju je umiranje še vedno tabutema in nekateri se umaknejo, že ko slišijo za hospic.«
Kako pa ste vi prišli v hospic?
»Moja zgodba pa je takšna. Dolgo sem bil brez službe, saj so bile vmes tudi zdravstvene težave in so mi povsod dejali, da me ne morejo zaposliti. Bil sem premlad za pokoj in prestar za delo. Potem pa sem dobil priložnost za pogovor za opravljanje javnih del pri hospicu. Tako se je moralo zgoditi, pravim. Ker naključja ni. Prišli sta predsednica Slovenskega društva hospic Renata Jakob Roban in naša strokovna delavka Aleksandra Horvat. Bilo nas je pet kandidatov in vsak je imel deset ali petnajst minut za pogovor. Jaz pa, ko začnem govoriti, se ne morem ustaviti. Bil sem med starejšimi kandidati in zato nisem pričakoval, da bodo izbrali mene. Pa tudi mislil sem si: starejši sem, nekaj delovne dobe že imam, zato dajte priložnost mlajšemu. Toda izbrali so prav mene. Decembra bodo minila tri leta in pol od takrat, ko sem prišel k hospicu. Začutil sem, da je to zame.
Dejansko sem hospic opravljal že nekaj let prej, saj sem obiskoval soseda, ki je imel raka. Prepričan sem, da človeka ne smemo zapustiti, ko se poslavlja od življenja. Obiskoval pa sem tudi starejšega gospoda, ki bi mi lahko bil oče in ki je prav tako imel pljučnega raka.«
Marsikdo noče obiskovati hudo bolnih, ker ne ve, o čem naj bi se z njimi pogovarjal. O čem ste se vi pogovarjali z njima?
»S sosedom, s katerim sva skupaj odraščala, sva se pogovarjala o tem, kaj vse sva doživela, včasih pa sem mu povedal tudi kakšno šalo. To, kdaj je pravi trenutek, začutiš. Njegova soproga mi je, ko sem jo srečal, vedno povedala, da je po mojem obisku spet malo zaživel in dobil voljo za živeti, in da naj še pridem. Prihajal sem dvakrat na mesec, saj mu je to veliko pomenilo. Meni pa je bilo tudi v veliko zadovoljstvo. Ni mi bilo težko prihajati, saj sem začutil, da sem za to poslanstvo rojen.
Tudi drugi kolega, ki sem ga obiskoval, mi je naročal, da moram še priti, če želim, da mi bo dal 'štampiljko', kot se je šalil. Morda ljudje ob meni začutijo neko varnost, da se lahko izpovejo.«
Pogovori nam manjkajo, ob tem pa vse več komuniciramo prek pametnih telefonov. So mladi na taboru imeli pri sebi telefone?
»Ne. Telefoni so ostali doma.«
So imeli zato krizo, kot na primer nekdo, ki mu odvzameš alkohol ali drogo?
»Tega nam niso povedali in tudi občutiti tega ni bilo. Kljub temu da niso imeli telefonov, so pravočasno prišli na ustvarjalne delavnice oziroma na vse, kar je bilo po programu. S tem da so prišli in bili točni, so tudi pokazali, da jim je to, kar se dogaja, pomembno.«
Je bil na taboru na programu tudi nastop čarodeja Binča? So vas otroci lahko spoznali tudi v tej vlogi?
»V soboto smo najprej imeli pohod, na katerem smo nabirali listje, vejice ter po kosilu iz tega naredili kolaž. Nato so otroci pisali pismo, v katerem so zapisali tisto, česar svojemu umrlemu staršu ali nekomu, ki so ga izgubili, pred smrtjo niso povedali. To je bila delavnica, na kateri smo vsi jokali. Zvečer smo zakurili ogenj in otroci so drug za drugim, kakor jih je poklical voditelj in povedal, komu je pismo namenjeno, na žerjavico vrgli pismo ljubljeni osebi. Otroci so lahko vsebino pisma zadržali zase ali pa jo prej prebrali v skupini. V naši so to storili trije. To so res ganljivi trenutki za vse, in ko smo se vračali od ognja z laternami domov, sem jih vprašal, kako se počutijo. Vsi so mi dejali, da čutijo neko olajšanje. Pri večerji so potem že postali živahni in sledil je moj nastop. Eno uro je trajal, saj me otroci kar niso pustili nehati. Najprej žalost, nato pa sprostitev in veselje.«
Kako pa se je začela zgodba čarodeja Binča?
»Večina otrok na taboru je bila stara od deset do dvanajst let, približno njihove starosti sem bil tudi sam, ko sem že obvladal nekaj trikov. Prvega s kovancem mi je pokazal bratranec, ki je bil trinajst let starejši od mene. Kovanec držiš v roki, ga pokriješ z rutico in vržeš v kozarec z vodo. Ko zaslišiš, da je kovanec padel v kozarec, rutico umakneš in vidiš, da je kovanec v resnici ob kozarcu. V četrtem razredu osnovne šole pa sem pripravil zanimivo izkušnjo tudi za učiteljico. Imaš dve škatlici vžigalic, v desni roki je zvok polne škatlice in v levi prazne, vendar ko ju odpreš, sta obe prazni. Učiteljica je trdila, da ima ena dvojno dno, in jo raztrgala, vendar zaman. Uf, to je bilo nekaj, da sem lahko učiteljici pokazal trik.
Potem pa se je začelo. Rekvizitov pri nas ni bilo mogoče dobiti, knjige pa so bile v glavnem napisane v srbohrvaščini, pozneje, ko sem se učil nemščino, pa mi je oče prinesel še nemške knjige in rekvizite. Moja želja je bila tudi, da bi ob koncu osnovne šole pripravil za sošolce nastop, žal pa nisem imel dovolj rekvizitov. Mi je pa to uspelo, ko smo se sošolci srečali ob 30. obletnici konca osnovne šole.
Otroci so bili tisti, ki so me naredili za čarodeja za otroke, čeprav je to najtežje, ker oni povedo na glas, kar vidijo.«
Ali dolgi lase sodijo zraven?
»Pustil sem si jih leta 2000, potem ko sem videl film Odpadnik. Ta govori o fantu, starem okoli trideset let, ki je vozil motorno kolo, imel dolge lase in pomagal ljudem v stiski. Podobno kot Robin Hood ali Zorro. Tudi sam sem se vprašal, kako se bodo na beatlesa, kot so nekoč rekli dolgolascem, odzvali ljudje, ki me ne poznajo. Velikokrat človeka presojamo po zunanjosti, po tem, kako je oblečen, ne pa po tem, kakšen človek je. Prehitro človeku prilepimo etiketo.«
Slovensko društvo hospic deluje v okviru desetih območnih odborov, program društva pa je strnjen v pet točk, spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev, žalovanje odraslih, žalovanje otrok in mladostnikov, detabuizacija smrti in prostovoljstvo. V sklopu detabuizacije smrti tudi pripravljajo predstavitve društva. Murskosoboški odbor hospica v tem sklopu pripravlja vsak mesec tudi Večer hospica v Pokrajinski in študijski knjižnici.