V začetku junija so potekali že 29. Slovenski dnevi knjige. Gre za vseslovenski literarni dogodek, ki ga organizira Društvo slovenskih pisateljev. Vsako leto so dogodki v Ljubljani in v partnerskih mestih, letos so to bila Murska Sobota, Ormož, Gornja Radgona, Ptuj, Maribor, Brežice, Slovenske Konjice, Celje, Hrastnik, Škofja Loka, Sežana, Koper in Trst. Namen festivala je spodbujanje bralne kulture, ob tem pa tudi omogočanje neposrednega stika občinstva z izvirnimi avtorji in avtoricami, na festivalu poudarjajo tudi dosežke slovenskega leposlovja. Festival se posveča različnim aktualnim tematikam in širokemu izboru ustvarjalk in ustvarjalcev na področju kulture.
V Murski Soboti so v okviru festivala pripravili tridnevno dogajanje. Na enem od dogodkov so v Mikku gostili Dragico Haramija, redno profesorico za področje mladinske književnosti na pedagoški in filozofski fakulteti v Mariboru ter programsko vodjo festivala Oko besede. V pogovoru z Normo Bale je predstavila svoja razmišljanja o številnih temah, povezanih z otroško in mladinsko literaturo.
Za vrhunskost pomembna premišljenost
Dragica Haramija je bila med drugim sedem let predsednica društva Bralna značka Slovenije, v tistem času je, kot je dejala, veliko obiskovala šole po Sloveniji ter pri tem ugotovila, da je treba bralno kulturo spodbujati tako, da otrokom ponujamo vrhunska besedila. To privzgaja tudi v službi, torej bodočim vzgojiteljem, učiteljem razrednega pouka in slovenistom.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
»V teoretičnih izhodiščih menim, da mora vsaka od teh treh poklicnih skupin, ki se ukvarjajo z otroki na različnih razvojnih stopnjah, poznati vsaj osnovna izhodišča literarnih vrst, zato ker če poznamo neko literarno vrsto, lahko o njej tudi razpravljamo.«
V pogovoru sta se dotaknili tudi hiperprodukcije, zlasti na področju otroške in mladinske literature v Sloveniji. Ta se je po besedah Haramijeve začela konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Slovenščina je z osamosvojitvijo Slovenije postala državni jezik, jezik okolja in izobraževanja ter predmet, dobila je funkcije, ki jih prej ni imela v tako polni meri. Začele so se ustanavljati številne manjše založbe, veliko te literature izhaja tudi v samozaložbah. »Take založbe nimajo niti urednikov niti lektorjev, zato najdemo v tej literaturi veliko jezikovnih zatikov. Samo ena slovenska založba ima še zdaj likovnega urednika, to je Mladinska knjiga, vseeno pa vse založbe izdajajo tudi slikanice, za katere vemo, da so zmes literarnega in likovnega, in če hočejo biti vrhunske, morajo biti pregledane, premišljene iz obeh kodov sporočanja, kar pa je problem, da niso,« opozarja Haramijeva.
Ko govorimo o prepletanju različnih kodov sporočanja, ki dajejo neko novo zgodbo, govorimo o multimodalnosti. Prav zaradi nastajanja nove zgodbe je pomembno, da hkrati beremo besedilo in opazujemo ilustracije. »Slikanice pa niso namenjene samo otrokom, ampak tudi odraslim, zlasti srednješolcem. Dober primer so slikanice, ki jih ilustrirata Damijan Stepančič in Peter Štern pri založbi Miš. Ilustrirata klasična besedila, ki jih izdajo v slikaniški obliki. To je po mojem mnenju zelo uporabno za šolski prostor, ker skozi sliko lahko dobiš neko občutenje kraja, časa, v katerem zgodba nastane, kar besedilo samo po sebi ne pove ali pove zgolj z nekaj besedami, ilustracija pa je tista, ki vse tisto, kar v besedilu ne piše, prikaže.«
Številni premiki
V slovenski duhovni zgodovini so zapisani številni kultni liki, od Muce Copatarice do Pedenjpeda, Jurija Murija in še koga. Ti liki se z različnimi ilustratorji lahko spreminjajo, prav Juri Muri je tak primer, medtem ko, ugotavlja Haramijeva, obstajajo liki, ki se jih ni še nihče dotaknil. To je Pedenjped, ki ga je narisal Marjan Manček, pa tudi Maček Muri je vedno mali črni muc. »Jurija Murija v upodobitvi Damijana Stepančiča so vsaj v začetku odrasli zelo odklanjali, češ da je edina 'prava' verzija prva ali druga, odvisno od časa rojstva človeka, torej tista s podobami Melite Vovk ali Marjance Jemec Božič. Velikokrat me kdo vpraša, katera je prava verzija – prava je tista, ki vam je všeč, za otroke pa zagotovo najnovejša, ker je kulturni kontekst v najnovejši verziji tak, kot ga imajo današnji otroci. Tako je denimo pri Vovkovi kopalnica narisana kot umivalnik s pručko pod njim, medtem ko Stepančič nariše že banjo in prho.« Haramijeva je v pogovoru navedla tudi zanimiv primer podob iz slikanic v našem spominu. Vsakdo, ki je prebral Mojco Pokrajculjo, bo rekel, da je bil njen piskrček rdeč z belimi pikami. »Kar ni res, tak je samo v naši zavesti oziroma nam je ilustrator vcepil kulturni kontekst tega lončka. Sicer v nobenem zapisu ljudskega slovstva barva lončka ni omenjena.«
Z današnjega zornega kota je marsikatero (otroško in mladinsko) književno delo lahko problematično, zaradi denimo poimenovanja zamorec.
»Ampak literarna zgodovina nas uči, da moramo vsako delo etično, estetsko in spoznavno obravnavati v miljeju, kot je nastalo, in ga tako tudi razložiti,« je jasna Dragica Haramija.
Bistven premik, ki se je zgodil na področju pisanja otroške in mladinske literature, je po njenih besedah to, da otroštvo v knjigah ni več tako idealizirano, kot je bilo nekoč. Sodobni avtorji se precej izogibajo politiki in veri, če že, se ju dotaknejo mimogrede. Zdi se tudi, da je bil denimo moment spolnosti v mladinskih romanih presežen, spolnost je znova postala tabu in je bolj pereča tema, kot je bila pred 10, 15 leti.
Pri izboru pomagajo nominirana in nagrajena dela
Ker je literarne produkcije na trgu ogromno, lahko, če gremo na obisk, otroško slikanico ali knjigo kupimo v skoraj vsaki trgovini in na pošti, pa tudi zelo poceni.
Na vprašanje, na kaj je treba paziti, če želimo kupiti in podariti kakovostno knjigo, je Haramijeva odgovorila, da bi bilo treba podarjati take knjige, ki jih prej preberemo sami ali vsaj približno poznamo njihovo vsebino. »Po mojem mnenju ne podariš neke knjige, če ne veš, kaj v njej piše, temveč jo kupiš z namenom, da tistega, ki mu jo pokloniš, nagovoriš.«
Pri tem, kaj izbrati, nam lahko pomagajo seznami nominiranih in nagrajenih del, saj so ta šla skozi strokovno sito in kažejo na kakovost, pomagamo si lahko tudi s seznami bralnih značk, seznami v reviji Razredni pouk ali seznami knjig pri predmetih otroške in mladinske književnosti na fakultetah, ki so prosto dostopni. Nikoli ne moremo zgrešiti s klasiko, kar pa se tiče sprotne produkcije, nam pomagajo omenjeni seznami in nominacije.
Sogovornici sta se dotaknili tudi tega, zakaj je pomembno, da otrokom v zgodnjem obdobju berejo odrasli. »Družinska pismenost je zelo pomembna, je tisti del kulturne vzgoje, ki naj bi se izvajal doma. Raziskave bralne pismenosti kažejo, da morajo biti zagotovljeni različni pogoji, da nekdo postane dober bralec,« pove Haramijeva. Kot prvo mora biti dostopno bralno gradivo. Rezultati kažejo, da je otrok, ki ima doma več kot 200 knjig, v primerjavi z otrokom, ki doma nima nič knjig, v 4. razredu toliko bolj bralno pismen, kot če bi eno leto dlje hodil v šolo (ta meja 200 knjig velja za celotno Evropo, ne le za Slovenijo). Pomemben je tudi dostop do knjižnic, ki je sicer v Sloveniji dober, je pa razlika, če živiš na Goričkem ali npr. v Ljubljani, kjer je največ 1,5 km do najbližje knjižnice. Kot drugo mora imeti otrok odraslega, ki mu bere. »Vsi otroci te sreče nimajo, zato tukaj nastopijo vzgojitelji in učitelji,« poudari znanstvenica. Kot zadnje je pomembno, da so odrasli bralni zgled otrokom, torej ne samo da jim berejo, ampak da otroci in najstniki vidijo njih, da berejo. »Eno je, kaj govorimo, drugo pa, kaj delamo. Vzgajamo z zgledom,« je sklenila Dragica Haramija.