»Odločitve nisem nikoli obžalovala, saj sem tu doživela veliko lepih stvari. Kasneje sem si z možem Stankom ustvarila družino, rodila se nama je hčerka Klementina, ki je prav tako ostala na domačiji. Našo hišo sedaj polni otroški smeh, saj imam vnuka in dve vnukinji, na katere z veseljem popazim,« nam pove.
Poleg dela na kmetiji in skrbi za vnuke si vzame čas za svoja zanimanja, ki osmišljajo njen vsakdan. Čeprav je spretna tudi v ročnih delih, saj z veseljem kvačka in veze, jo že od zgodnje mladosti najbolj pritegne prelivanje besed na papir.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
»V mladosti sem v nekem obdobju potrebovala sogovornika, nekoga, ki bi me poslušal in poskušal razumeti. Ker te osebe nisem našla, sem začela pisati. Ker pa za daljše zgodbe v mlajših letih ni bilo časa, sem začela pisati pesmi.«
Pri pravljici si je privoščila
Pesmi, ki jih je napisala, je sproti pošiljala urednikom več slovenskih tiskanih medijev, njena dela so tako našla prostor tudi v škofijskem zborniku Stopinje, redno objavlja v tedniku Kmečki glas v rubriki Pisana njiva in v reviji Ognjišče. »K temu, da sem začela pošiljati svoje pesmi urednikom omenjenih časopisov oziroma revij, me je spodbudila pokojna prijateljica. Vesela sem, da sem se odločila za to, saj so res objavili veliko mojih del, to pa je le dodatna potrditev, da pišem dobro,« nam je povedala 57-letnica.
Del pesmi, ki jih je ustvarila v vseh teh letih, je leta 2006 izdala v pesniškem prvencu Odsev goričkih bregov, leta 2018 pa se je preizkusila tudi v pisanju pravljic, tako je nastala Pravljica o gračkem zmaju. »Po navadi ne pišem fiktivnih zgodb, pri pravljici pa sem si to privoščila. Pri zgodbah, ki temeljijo na resničnih dogodkih, pa liki nikoli niso zapisani z resničnimi imeni. To si človek v literaturi lahko privošči.« Daljših zgodb, ki jih je napisala, se je že nabralo približno petnajst, njena želja pa je, da bi jih izdala v posebni zbirki.
Najbolj pri srcu Njen abraham
Štefanija Bohar je članica Društva žena in deklet Kruplivnik in tudi članica literarne sekcije Društva upokojencev Murska Sobota, piše predvsem o svojem življenju, v pisanje pa vpleta tudi doživetja s svojimi domačimi in prijatelji. V zadnjem času v svoja dela prelije tudi kakšen spomin iz otroštva. Njene pesmi in zgodbe so tako osebnoizpovedne in včasih tudi družbenokritične. »Pisanje mi je res izziv, je lepa stvar, ki človeka nadgrajuje. Vedno pravim, da gre ustvarjanje, kakršno koli že je, vzporedno z življenjem. Če ne bi bilo v ozadju mojega izkustva in doživetij, tudi zgodb in pesmi, ki jih pišem, ne bi bilo. Če pa ob tem dosežem še kak uspeh ali prejmem kakšno nagrado, je zadovoljstvo toliko večje.«
Za svoje ustvarjanje je tako že prejela nekaj nagrad in priznanj. Letos plaketo Občine Grad za dosežke na področju literarnega, kulturnega in etnografskega ustvarjanja ter za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine občine. Leta 2018 je prejela zlato značko za dolgoletno aktivnost na področju literarne dejavnosti, ki jo podeljuje Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. »Moj največji kritik pa je moja hčerka, ki je diplomirana slovenistka in mi včasih tudi pri čem svetuje. Velik kritik je bila tudi moja pokojna mama, ki je vedno prebrala vsa moja dela. Ker sem pisala nekatere stvari, povezane z njo, sem jo velikokrat vprašala tudi za nasvet oziroma dovoljenje, ali lahko delo objavim. Tako ali drugače pa so vsi moji domači vpeti v dela, ki jih ustvarjam.«
Najbolj pri srcu ji je zgodba Njen abraham, ki govori o njenem doživljanju te življenjske prelomnice. »Gre za obdobje, ko pogledaš nazaj in se vprašaš, kaj te čaka v prihodnje. Čeprav si pri 50 letih še vedno poln moči, vidiš, da se ti življenje na vseh področjih spreminja, ženski organizem, z njim pa tudi ženska kot osebnost, doživljata spremembe. Ta zgodba je bila kot darilo sami sebi ob abrahamu, morda mi je zato toliko bolj pri srcu,« nam je še zaupala Štefanija Bohar.