Leta 1980 se je iz Arnhema na Nizozemskem vrnil z dvema zlatima medaljama, štiri leta pozneje je v New Yorku obranil mesto prvaka, na igrah v Seulu leta 1988 pa je zasedel šesto mesto. Ob tem je dosegal vidne uspehe tudi na nacionalni in evropski ravni. »Osvojitev olimpijskih kolajn je bila povsod bombastična novica, le v Lendavi ne, saj udeležbe na paraolimpijadi sploh niso jemali resno. Nobenega sprejema ni bilo zame, kar me je razočaralo, saj so prednost dajali drugim športnim panogam,« danes pove eden od legendarnih slovenskih igralcev namiznega tenisa. Veliko bolj so takrat njegove uspehe spoštovali v Mariboru, kjer je nekaj let živel in delal in v tem obdobju tudi dosegal izstopajoče športne uspehe.
Igrala cela ulica
Franc Šimonič Feri (1951) živi v Lendavi, kjer je preživljal tudi otroška in mladostna leta. Družina je živela v nekdanji Ulici Štefana Kovača, zdaj Ulici sv. Štefana, že takrat zapisani športu, ki zahteva zbranost, spretnost in natančnost. Prvo mizo za igranje so dobili od Ferenca Hajosa, soseda Šimoničevih, in jo postavili kar na ulico, saj takrat ni bilo veliko prometa. »Igrala je cela ulica, otroci in tudi odrasli,« se spominja sobesednik. Sam je postal vrhunski športnik zaradi očeta Janeza Šimoniča, znanega lendavskega športnika in trenerja namiznega tenisa. S Štefanom Klemenčičem, direktorjem v takratnem podjetju Nafta, sta ustanovila v sklopu športnega društva sekcijo namiznega tenisa, ki se je nato preimenovala v klub. »V Lendavi skoraj ni bilo otroka ali mladinca, ki ne bi igral namiznega tenisa.« Registriranih je bilo okoli sto igralcev, klubsko delovanje pa je vzniklo približno v istem obdobju, kot je bil ustanovljen namiznoteniški klub v Murski Soboti.
Redni treningi so se odvijali v prostorih takratnega TVD Partizan. Pozimi v mrzli dvorani, in ker ni bilo denarja za športne copate, so igrali bosi. To je bila za otroke v začetku šestdesetih let tudi edina zabava. Za lendavsko mladež je bilo igranje zabava, za Frančevega očeta in Klemenčiča pa resen trening in načrtno delo. »Oče se ni jezil, če sem kakšno uro izostal v šoli, se je pa, če nisem šel na trening. Moj oče je imel dober občutek za prenašanje znanja na drugega, česar sam nisem imel nikoli, sem pa znal dobro igrati,« pravi. Očeta in Klemenčiča opisuje kot entuziasta, kot je bil v Murski Soboti Mirko Unger, in v Sloveniji jim takrat ni bilo enakih.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Komunala in občani si lahko oddahnejo, Slavinec pa tudi
Nova cena storitve čiščenja odpadne vode bo sicer višja, a ne prehudo – Petrol privolil v odpis dela dolga, preostalo pa je že pokril občinski proračun.
Zavzeto delo je kmalu prineslo vidne uspehe, saj so nekateri lendavski igralci že kot mladinci igrali v prvi članski ekipi. »Moje prvo večje tekmovanje je bilo evropsko prvenstvo v Belinu, kamor sem šel z NTK Olimpija, saj so potrebovali nekoga za dopolnitev ekipe,« pripoveduje. Takrat je veliko obetal in bil s svojim igranjem opažen.
Toda te načrte je prekrižala nezgoda. Po osnovni šoli je Franc Šimonič obiskoval lendavsko tehniško šolo, med delovno prakso mu je stroj odtrgal levo roko do podlahti. Star je bil komaj 18 let. Izguba ga je, tako kot vsakega mladega človeka, zelo prizadela in prenehal je tudi igrati namizni tenis. Toda oče ga je nagovoril, da je nadaljeval. Že po dveh letih se je vrnil v družbo najboljših namiznoteniških igralcev v Sloveniji, zato pa je tudi z lahkoto zmagoval na tekmovanjih invalidov.
Do prvih uspehov na paraolimpijskih igrah ga je pripeljal trener Rudolf Štern, Mariborčan, na pripravah pa sta ga kot soigralca »prevzela« Kitajca, mož in žena, svetovna prvaka v dvojicah in tudi trenerja kitajske reprezentance, ki sta prišla v Jugoslavijo. Z ekipo so takrat igrali tudi drugi jugoslovanski reprezentanti. Franc se spominja, da se je pomeril z Antunom Stipančićem, ki je bil podprvak sveta, pa z Dragutinom Šurbkom. V tistem času je bila Jugoslavija z igralci, kot so Antun Stipančić, Milivoj Karakašević, Dragutin Šurbek, Istvan Korpa, Dragutin Škorić, Gordana Perkučin, tretja namiznoteniška velesila na svetu.
V Mariboru je Franc Šimonič živel šest let in delal v nekdanji tovarni Cevovod, ki je bila takrat zelo športno podjetje. Štiri ure so delali, štiri ure trenirali, se spominja naš tokratni portretiranec, zato pa so zaposleni na športnih igrah gradbenih podjetij Jugoslavije tudi nekaj let zapovrstjo zasedli prvo mesto.
Uspehi, ki se ne pozabijo
Enako močna je bila takratna namiznoteniška zveza, ki je omogočila, da je prišel na paraolimpijado. Kitajca, s katerima je treniral, sta bila ambiciozna in odločena, da mora doseči prvo mesto. S tem ciljem se je leta 1980 odpravil na svoje prve paraolimpijske igre, v mesto Arnhem na Nizozemskem. Osvojil je dve zlati medalji, posamično in ekipno. Na teh igrah je sodelovalo 1973 športnikov invalidov iz 43 držav, ki so tekmovali v 13 športih.
Čez štiri leta je obranil naslov prvaka na paraolimpijskih igrah v New Yorku, ki si jih je ogledal tudi ameriški predsednik Ronald Reagan. Šimoniču ga je uspelo tudi ujeti v fotografski objektiv. Leta 1988 je v Seulu, kjer je nosil jugoslovansko zastavo, zasedel šesto mesto. Izgubil je dvoboj s kitajskim igralcem, nakar ga je vsaj malo v zadoščenje premagal na ekipni tekmi. Po nastopu v Seulu je igral samo še tekmo slovesa in tako kot mnogi športniki, ki ne nastopajo več na tekmovališčih, pri ljudeh potonil v pozabo.
Toda njegovi športni uspehi ostajajo neizbrisni, njegovih izjemnih športnih dosežkov pa so se v času prižiganja olimpijske bakle spomnili v Lendavi tudi njegovi znanci in prijatelji, prav tako lendavski župan Janez Magyar, ki ga je povabil na prireditev. Dan po prižigu olimpijskega ognja v antični Olimpiji so v Lendavi sprejeli slovensko baklo iz rok Janija Klemenčiča, dobitnika prve olimpijske medalje za Slovenijo, in ambasadorja projekta Slovenska bakla. Slovesnega začetka poti se je udeležil tudi Franc Šimonič, edini dobitnik olimpijske medalje iz Lendave, ki je na paraolimpijskih igrah leta 1980 in 1984 v namiznem tenisu osvojil ob dveh zlatih še dve srebrni medalji.
Z eno roko
Po končani športni karieri se je vrnil v Lendavo. »Z mladimi igralci se nisem mogel več kosati,« pove. Ko je bil na vrhuncu moči, ga to, da ni mogel uporabljati druge roke, ni oviralo pri doseganju zmag, potem pa je igra postajala drugačna. »Način igranja se je od takrat, ko smo igrali mi, zelo spremenil,« poudari. Drugačna sta drža igralca in hitrost igranja, spremenil se je tudi servis, saj se po njem takoj gre v napad. To je izjemno hitra igra, pojasnjuje, ki se, sodeč po opravljenih študijah, lahko primerja z igranjem velikega tenisa. Reakcijski čas od trenutka, ko informacija pride od možganov, do odziva roke je nekaj stotink sekunde.
»Kaj odlikuje dobrega igralca? Pomembno je, da ima dober vid, saj ko ta začne pešati, žogici več ni mogoče slediti. Sicer pa se je treba ravnati po loparju in po tem, kako je obrnjen. To nakazuje, kako se bo odzval soigralec oziroma kam bo letela žogica. Če boš gledal samo žogico, boš zamudil vlak,« vživeto razlaga sobesednik.
In zakaj sta pri igranju namiznega tenisa pomembni obe roki? Zaradi telesnega ravnovesja, pojasni legendarni lendavski paraolimpijec, vendar je njemu uspelo ta primanjkljaj s treningom preseči. S samo eno roko je izvajal tudi zelo dobre servise, da so jih celo kitajski igralci zelo težko lovili, še pove. »Včasih sem se celo pošalil, da druge roke ne bi hotel več sprejeti nazaj, saj bi potem moral več delati,« pove Feri Šimonič, ki je bil vedno šaljivec.
In tak je še danes, zvest pa je ostal tudi namiznemu tenisu, saj ga še naprej zavzeto spremlja. Posnete ima vse igre, ki jih je odigral slovenski namiznoteniški as Darko Jorgič, spremlja tudi slovensko namiznoteniško ligo in ostaja blizu lokalnima kluboma, NTK Mura Sobotain Kema - Murexin.
Namizni tenis ima prihodnost
Navdušuje ga tudi dejstvo, da ima šport, ki se mu je sam zapisal, prihodnost. V Sloveniji je veliko klubov, ki zavzeto delajo ter imajo dobre igralce, ter veliko ljudi, ki se posvečajo napredku tega športa. V veselje mu je tudi, da so danes dosežki paraolimpijskih športnikov deležni veliko večje pozornosti kot nekoč.
Prijetni so mu tudi spomini na stara poznanstva, ki jih je bilo zaradi športa veliko in jih veliko neguje še danes. Ob spoznavanju ljudi pa ga je šport popeljal tudi v svet, kar pred desetletji ni bilo tako samoumevno, kot je za mlade danes. Razen Portugalske in Španije v Evropi ni države, kjer ne bi igral, nekaj časa je celo treniral na Kitajskem, od koder je potem šel na paraolimpijado v Seul.
Šport mu je dal veliko, sam pravi, da tudi nekaj dodatnih let življenja, saj je zaradi dobre fizične kondicije nedavno dobro prestal zahtevno operacijo. Ljubiteljsko igranje namiznega tenisa človeku pomaga ohranjati mentalno in telesno zdravje ter ga sprošča, je še prepričan, čeprav je res, da to ni šport, ki bi bil zanimiv za veliko množico. A tisti, ki ga enkrat začnejo igrati, ga zlahka ne opustijo. »Z njim je tako kot z vampi. Nekateri jih obožujejo, drugi jih ne morejo videti. Sredine ni,« v šali konča pogovor lendavski paraolimpijec Franc Šimonič.