Pavla Potočnik: »Bili smo kot družina«

Tam je namreč sprva dobila zaposlitev, vendar se ni nikoli preselila. Vzgojiteljica iz Kraljevec, ki sedaj stanuje v Murski Soboti, je po prijateljičinem nasvetu priložnost dočakala v prleški prestolnici. Takole gre njen zapis: »Sreda. Prispe pošta – pismo zame. Sošolka Metka mi sporoča, naj čim prej pošljem prošnjo za zaposlitev v ljutomerski vrtec. Ne odlašam, čeprav gre za zaposlitev le za določen čas. Bo že kako, se tolažim. Vožnja v Ljutomer. Prehitro prispem, ni časa za razmišljanje. Vrtec me že gleda z vso svojo velikostjo v prijetnem okolju. Počitnice so, otrok ni veliko. Toda vse je nekako domače. Pogovor je končan, ravnateljica me seznani kot začetnico z vsemi novitetami. Že sem v mestu. Prvič. Ni veliko, ni moderno, a zdi se mi, da avtomobili tod vozijo manj glasno in da ljudje govorijo tišje kot v Ljubljani. Veliko je zelenih dreves, in to v središču mesta. Sedim na klopi pod drevesom in opazujem dogajanje okrog sebe. Že prisede k meni možak, ki ve, da nisem domačinka. Ponudi se, da mi razkaže mesto, pove, da sem mu všeč, in da bi midva lahko bila par. No, Prleki so pa kar korajžni, si mislim. Prišel je prvi dan mojega službovanja. Dodeljena mi je bila mlajša skupina, polovica je novincev, kot sem sama. Začetni dnevi so grozni, ni tako, kot sem sanjala. Otrok je veliko, jočejo. Tudi oni se težko navajajo novega okolja – kot jaz. Počasi gre na bolje, navadili smo se drug na drugega. Delo postaja vedno lepše, z otroki doživljam prve uspehe, spoznavam vsakega posebej. Vsi so tako prisrčni in nebogljeni, potrebujejo veliko nežnosti in ljubezni.«

Potočnikova svoje odločitve nikoli ni obžalovala, Ljutomer je sprejela za svojega. Skozi otroška leta je pospremila številne generacije otrok v Prlekiji. Delo z otroki jo je že od nekdaj veselilo. Čeprav starši sprva niso bili navdušeni nad njeno odločitvijo za to, da bi postala vzgojiteljica, je pri tem trmasto vztrajala. Vseh 40 let ji v vrtcu nikoli ni bil dolgčas. »Bilo je razgibano, tudi če smo načrtovali dejavnosti, nas je vedno kaj presenetilo,« pripoveduje. Zadovoljna pa je bila tudi s kolektivom, saj so bili odnosi med sodelavkami vedno zgledni.

Mesečno se bodo srečevale

Zapis je Potočnikova dolgo hranila, ko je delala kot vzgojiteljica, pa je zbirala tudi zanimive anekdote, ki se jih še zdaj rada spominja. »Za nekatere otroke je bilo moje ime težko izgovoriti. Bila sem Palva, Palba, Pabla, celo Palma. En fantek, ki je moje ime sicer pravilno izgovarjal, mi je rekel, mi te bomo klicali kar mraula, ker je to lažje in še rima se dobro. Tako sem bila večkrat Paula mraula. Nekoč smo šli mimo mravljišča in mi je eden dejal, glej tovarišica, to so tvoje sestrice. Vprašam, kakšne sestrice. Pa mi odgovori, če si pa mraula. Zanima me, zakaj pa nimam bratcev. Pa mi fant pravi, ker je mraula ženska in ti si tudi ženska,« smeje pripoveduje Potočnikova. S preostalimi upokojenimi sodelavkami se dogovarjajo za mesečna srečanja, na katerih bi obujale spomine na pretekla leta. Sicer pa sogovornica še poudarja, da so bili z otroki in starši nekoč kot družina, držali so skupaj, se udeležili marsikaterega dogodka. »Zdaj pa je vse nekoliko drugače. Zdajšnji starši nimajo toliko časa, tudi vzgoja se je spremenila.« Opozarja pa še: »Zgled in enotnost staršev sta najpomembnejša pri vzgoji v predšolskem obdobju.« Če se je spremenilo okolje, se otroci niso. »Ostali so prijazni in prisrčni.« Potočnikova je hvaležna vsem staršem, sodelavkam in drugim, s katerimi je v 40 letih sodelovala.