Franc Gerič oziroma Feri, kot ga kličejo prijatelji, je bil rojen v Gaberju mami Matildi in očetu Francu, otroške dni pa je preživljal v družbi sestre Erike. »Sem vaški fant, ki je vedno neizmerno užival v naravi. Še najbolj sem užival pri starih starših, ki so imeli konje. Te sem oboževal, spoznal sem tudi vsa druga kmečka opravila, še danes se zelo rad zatečem v naravo. Imel sem srečo, da je bil stric gozdar in lovec in mi je tudi on vcepil to ljubezen do narave, živali. Čeprav sem lovec in imamo orožje, le redko vzamem puško v roko, rad pa hodim v naravo s prijatelji,« pripoved o sebi začne sogovornik, ki je v otroštvu sanjal o tem, da bo postal gozdar.
Na koncu osnovne šole, ki jo je obiskoval v Lendavi, je želel nadaljevati šolanje na gozdarski šoli v Postojni, vendar si starša tega nista mogla privoščiti. »Štipendij takrat ni bilo, zato sta mi povedala, da ne bom mogel postati gozdar. Te sanje sem moral opustiti. Tako kot večina sošolcev sem se zato vpisal na učiteljišče v Murski Soboti. V prvem letniku mi je nato umrl oče, kar je pomenilo, da se bom moral še prej postaviti na lastne noge. Pri tem mi je finančno pomagal tudi stric iz Kanade, začel pa sem delati tudi pri botru, ki je bil kamnosek, da sem si lahko privoščil šolanje. Pri botru sem se hitro naučil kamnoseških veščin, ki so mi kasneje zelo koristile,« pove.
Po koncu petletne srednje šole se je vpisal na študij likovne vzgoje na pedagoški akademiji, kasneje pa je ob delu nadaljeval izobraževanje na univerzi v Pecsu, kjer je tudi diplomiral na oddelku za menedžment kulture in andragogike.
Ameriko imel doma
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Člani PGD Suhi Vrh navdušili s ponudbo hrane na slovenskem vikendu v Biogradu na moru
V enem popoldnevu so spekli okoli 300 langašev in namazali približno 500 kruhov.
Franc Gerič je izkušnje v kamnoseštvu nabiral tudi v Švici, kamor je šel vsako leto s sestro na obisk k materi, ki se je tja preselila po smrti moža in tam živela 35 let. »Vsako poletje sem bil tam in delal v različnih delavnicah pri kamnosekih. V Švici bi lahko ostal in se tam takoj tudi zaposlil, vendar so nas vedno jemali kot priseljence oziroma kot delavce migrante. Nisem mogel prenesti, da sem bil za isto delo plačan manj kot domačini. Ker sem imel Ameriko doma, sem se vrnil v rodne kraje,« pripoveduje.
Po vrnitvi se je kmalu zaposlil na Dvojezični osnovni šoli I Lendava kot učitelj likovne umetnosti, ob tem pa je v delavnici v Gaberju opravljal še kamnoseško obrt. Vmes je spoznal tudi Blanko, s katero se je poročil leta 1972 in si v Lendavskih Goricah ustvaril dom, v zakonu pa sta se jima rodila sin Miran in hčerka Miša. Ker je bila tudi žena vpeta v vzgojiteljski poklic – najprej je bila vzgojiteljica v vrtcu v Lendavi, nato pa do upokojitve tudi ravnateljica vrtca –, sta s Francem vedno iskala mlade s talentom za likovno umetnost in jih spodbujala k razvijanju tega. Tako je v Žitkovcih zaživela prva likovna kolonija za mlade, ki se je kasneje razvila v mednarodno likovno kolonijo za mlade LindArt Lendava. »S ponosom lahko povem, da se je iz te likovne kolonije, ki bo leta 2025 praznovala 30 let, razvilo sedem zelo uspešnih akademskih likovnih ustvarjalcev,« poudari.
Več kot deset let je bil Gerič tudi predsednik sveta Galerije - Muzeja Lendava (GML), ki od leta 1995 deluje kot samostojni zavod. Leto kasneje, torej leta 1996, ga je poklical takratni župan in ga prosil, da bi prevzel vodenje omenjene ustanove. Sogovornik je ponudbo sprejel in tako bil istega leta imenovan za direktorja GML, to funkcijo pa je opravljal skoraj 17 let oziroma vse do upokojitve. »Največji problem, s katerim sem se spopadal v tistem času, je bilo pomanjkanje strokovnega kadra. Podedoval sem, če lahko tako povem, le hišnika in čistilko, zato sem bil prisiljen angažirati zunanje sodelavce.«
Kot je še povedal, si je velikokrat postavil vprašanje, kaj sploh dela na tem mestu, ko pa je imel idealno službo na šoli, kjer je vsako leto spoznaval nove učence in z veseljem opravljal učiteljski poklic. »Vendar sem tudi kot direktor zavoda videl številne izzive. Najprej sem si zadal nalogo, da ustvarimo domači kader, tudi s pomočjo štipendij. Mladim, ki so se šolali pri nas oziroma tu nabirali izkušnje, smo omogočali tudi začasno zaposlitev,« pove.
Postaviti Lendavo na evropski kulturni zemljevid
Pomurje je bilo za mnoge v preteklosti še veliko bolj kot danes nekje bogu za hrbtom, zato si je sogovornik prizadeval narediti nekaj posebnega, da bi bili opaženi in postavljeni na kulturni zemljevid Evrope. S sodelavci so si zastavili smele načrte za dosego tega cilja. Gerič je zato obiskoval različne dogodke, likovne kolonije in razstave v različnih krajih po svetu. »Zame nikoli ni bil problem, če je nekdo vedel več od mene. Tako sem tudi na enem od potovanj po Madžarski spoznal primitiven način odlivanja v bron, to tehnologijo smo nato pripeljali v Lendavo. V vsem tem času smo se trudili, da se finančno okrepimo, kar nam je uspelo, in tako so danes vsi mojstri, ki sodelujejo z nami, ustrezno plačani.«
S svojim delom in zagnanostjo je Gerič nabral številna poznanstva, ki so mu omogočila, da so na lendavskem gradu gostovale odmevne razstave del avtorjev iz vsega sveta. Izpostavil je dela Victorja Vasarelyja, Pabla Picassa, Salvadorja Dalija, Rembrandta in razstavo japonske erotične umetnosti Shunga, ki je dvignila marsikatero obrv. »Zmeraj sem imel v glavi, da razstave iz tujine, ki jo pripeljemo k nam v Lendavo, tisto leto ne izpustimo iz rok. Prav tako sem si ob nastopu vsakega novega petletnega mandata na mestu direktorja zadal, da pripravimo koncept za vsako prihodnje leto, pri tem pa se nismo ozirali le na enega avtorja ali zbiratelja,« razloži.
Po zaslugi Franca Geriča je v Lendavi postavljenih več monumentalnih skulptur, vrsto let pa prirejajo tudi mednarodno likovno kolonijo odlivanja v bron. Kiparji so več kot trinajst let ustvarjali v Čentibi, v Geričevi zidanici, nato pa so dobili ustrezne razmere za tovrstno delo in so po sedemnajstih letih tudi zamenjali vso tehnologijo. Sedaj kolonija poteka na enem mestu, kot je povedal sogovornik, pa je zaradi tega mogoče delati hitreje, z manj stroški in manj napakami.
Čas mu krajšajo vnuki
Kljub temu da je Franc Gerič že nekaj let upokojen, ostaja aktiven in poln idej, ki jih uresničuje tudi z vodenjem mednarodne likovne kolonije v Monoštru. Pod njegovim vodstvom so umetniki iz treh držav že dvaindvajseto leto zapored ustvarjali v Porabju, njihova dela pa bodo postavljena na ogled novembra.
»Kot umetniku mi je bilo težko slediti, saj nikoli nisem poznal ure. To je bilo res moje poslanstvo na področju likovne umetnosti, pa seveda skrb za kulturno dediščino tega kraja. Verjemite mi, ni mi žal za to, saj je doživeti nastanek ene kompozicije od njenega prvega do zadnjega trenutka nekaj neverjetnega. Izredno vesel sem, da sem imel v življenju priložnosti, da se temu približam in tudi sam ustvarjam.«
Posledice, kot je povedal, sedaj nosi sam, saj že peto leto živi sam. Kot dodaja, se človek navadi na samostojno življenje, vendar mu kljub temu ni dolgčas. Poleg umetnosti, ki ga spremlja ves čas, in narave, kjer še vedno preživi veliko časa, mu družbo velikokrat dela tudi pet njegovih vnukov. Sin Miran, ki živi v Murski Soboti in je po očetu prav tako podedoval kamnoseške veščine, ima sina Nina ter hčerki Milo in Lili, hčerka Miša, ki živi v okolici Nove Gorice in vodi gledališko skupino Miškino gledališče Ku-Kuc, pa ima sinova Janija in Jakija. »Imam dober občutek, da niso pozabili svojih korenin, saj zelo radi prihajajo k meni na obisk.«