»Vse štiri smo navdušene pohodnice in se redno udeležujemo pohodov po Goričkem. Na enem od njih smo se spoznale in stkale prijateljstvo. Jakobova pot je bila vedno moja velika želja, vendar je težko na takšno romanje iti sam, zato sem Anito in Klaudijo vprašala, ali bi šli z mano. Nad idejo sta bili navdušeni, zato smo začele tkati načrte za naš podvig,« pripoveduje Hodžarjeva. Ideji o romanju po slovenskem delu Jakobove poti je bila naklonjena tudi Mesaričeva, ki je ta odsek v preteklosti že prehodila.
Prijateljice, ki so si za podvig nadele tudi ime Prekmurske jakobinke, so načrtovale, da se bodo odpravile na pot 27. marca. »Nastale razmere so nam to preprečile, zato smo skovale nov načrt takoj, ko so se sprostili ukrepi o prehajanju mej med občinami,« je še dodala Hodžarjeva in pojasnila, da je vesela, ker so storile prvi korak. »Sprejeti takšno odločitev in narediti prve korake je vedno najtežje, potem pa že gre.« Jakobova pot sicer vodi čez vso Evropo, največ pohodnikov pa privabi v Španiji, kjer se v svetišču svetega Jakoba v Santiagu de Compostela tudi konča.Preberite še
Odpri v novem zavihkuStorilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Domačini so jih tudi pogostili
Prekmurske jakobinke so svojo pot začele 10. maja ob sedmi uri v Kobilju. Najprej so se odpravile v cerkev, kjer jim je tamkajšnji župnik dal v romarsko listino prvi pečat, kakršne romarji zbirajo po celotni Jakobovi poti. »To je bil res lep simboličen začetek naše poti, ki nas je nato prvi dan vodila skozi Dobrovnik, Turnišče, Lipo, Odrance, Gornjo Bistrico, tam smo z brodom prečkale Muro ter se skozi Moto in Cven odpravile do Banovec, kjer smo prvo noč tudi prespale,« je pojasnila Klaudija Huber. Prvi dan so prehodile približno šestintrideset kilometrov, aktivno so hodile devet ur. Na poti so imele tudi več postankov za počitek in prehrano, v veliko krajih so jih z lepimi gestami presenetili domačini. »Na Moti smo pri Francu Gorzi dobile kavo in vodo, ena izmed mojih sodelavk nam je pripeljala pecivo, ki smo ga v miru pojedle na enem izmed travnikov. Res smo doživele marsikaj,« je dejala Hubrova.
Po prespani noči so se v soboto zjutraj ob sedmih iz Babinec odpravile do Ljutomera, kjer so se udeležile maše. Pri domačem župniku so prejele nov pečat, od tam pa so se odpravile do Jeruzalema. »Pot je bila fantastična. Šle smo ob robu gozda, kjer je v bližini ves čas tekel potok, nato smo se skozi vinograd povzpele na vrh Jeruzalema. Prišle smo do Pavlovec pri Ormožu in tam po približno dvaindvajsetih kilometrih sklenile naš drugi dan,« je pojasnila Anemary Anita Puhan. V Pavlovce so prišle zgodaj, okrog 16. ure, vendar hoje niso želele nadaljevati. Čas do spanja so izkoristile za še boljše spoznavanje, pogovore in počitek. Prenočišče so si zagotovile pri starejši gospe, ki ji je po dolgem času prav tako prijala družba. »Vmes smo obiskale še sosede, ki prodajajo sveža domača jajca. Iz njih smo si zjutraj pripravile zajtrk,« je dodala Puhanova. V nedeljo zgodaj zjutraj so se odpravile na zadnji del poti do Ptuja. Vmes so se ustavile v cerkvi v Veliki Nedelji, v Ormožu pa so prejele prvi pečat svetega Jakoba, po katerem je pot poimenovana.Čar je preseči sebe
Izkušnja je nepozabna, pravijo pohodnice. »Dobro je, da te nihče ne preganja, prav tako nisi vezan na uro. Ko hodiš, ni nobenega balasta, si ti in čudovita narava, kar je nekaj najlepšega,« opisuje svoja doživetja Puhanova. Čeprav so prehodile veliko kilometrov, na poti niso doživele nič slabega. »Dobile smo le nekaj žuljev, kar pa pri teh kilometrih niti ni čudno,« pripomni Hubrova in doda, da so tudi tempo hoje prilagajale druga drugi. »Ni bistvo, da si vedno skupaj. Pravilo je, da se skupina orientira po najšibkejšem členu. Zadnji dan smo se že lepo formirale, vsaka je natančno vedela, na katerem mestu hodi.« Pri tovrstni odpravi je po besedah sogovornic pomembno, da se udeleženci dobro prilagajajo, so potrpežljivi ter dopuščajo drugačne navade in razmišljanja. »Vsaka od nas ima svoje kvalitete, skupaj pa smo zares dobra družba,« je še povedala Puhanova.
Po prvi tovrstni pohodniški izkušnji že načrtujejo nova skupna doživetja. Kakor hitro se bo dalo, bodo nadaljevale Jakobovo pot v Sloveniji. »Ker delamo v različnih poklicih, dve sta iz zdravstvene stroke, ena je maserka, jaz pa sem učiteljica, ni tako lahko uskladiti proste termine. Zato bomo naš naslednji podvig načrtovale ob koncih tedna,« je povedala Puhanova. Vse sogovornice se strinjajo, da moraš za takšno odločitev imeti močno voljo in željo, saj se v kaj takšnega ne moreš prisiliti. »Vsekakor je čar tudi to, da presežeš sebe in potrpiš tudi kakšno bolečino,« je še dodala Hodžarjeva, ki je bila pobudnica podviga.