Ob šestdeseti obletnici smrti pesnice in učiteljice Kristine Šuler so v Kocbekovi dvorani Kulturno upravnega središča Sveti Jurij ob Ščavnici pripravili svečano akademijo. Še pred tem so na Stari Gori ob vhodu v šolo odkrili prenovljeno spominsko obeležje.
»Na letošnji božič bo minilo šestdeset let odkar je ugasnilo srce pesnice Kristine Šuler. Kroparji radi rečemo da je naša, a kaj več kot njene spominske plošče na njeni rojstni hiši pravzaprav ne poznamo. Le sem ter tja se govori, da ji življenje ni bilo naklonjeno. Bila je ena od tistih, ki je odšla in se ni vrnila,« je v svojem nagovoru povedala predsednica Krajevne skupnosti Kropa Saša Pavlič. Poleg nje sta zbrane nagovorila še župan Anton Slana ter profesor zgodovine Franc Čuš.
Marina Vrbnjak
Dogodka so se udeležili tudi častni občan občine Sveti Jurij ob Ščavnici Lojze Veberič, Slavko Meško, župan Anton Slana z ženo, predsednica Krajevne skupnosti Kropa Saša Pavlič in predsednik Turističnega društva Janez Mir.
Na Stari Gori je našla osebni mir
Pesnica Kristina Šuler se je leta 1866 rodila v Kropi, leta 1901 pa jo je življenjska pot pripeljala na Staro Goro, v današnjo Občino Sveti Jurij ob Ščavnici, da bi našla osebni mir, varno zavetje za takrat trimesečno hčerko Kristo in navdih za pesniško ustvarjanje. Za to dejanje se je odločila, ker je kot učiteljica zanosila neporočena, posledično pa izgubila službo v Ljubljani. V tistem času je bil za učiteljice predpisan celibat. Moralistična zgražanja je niso uklonila, na Stari Gori pri Svetem Juriju ob Ščavnici je prevzela poučevanje prvega razreda in nadaljevala s pisanjem pesmi. Skoraj trideset let je preživela v Prlekiji, kjer so ji vzidali spominsko ploščo, saj se je med vaščani ohranil hvaležen spomin na njo. Leta 1929 se je preselila v Ljubljano, a z domačini iz Stare Gore ohranila stike do konca življenja.
Bila je ena od tistih, ki je odšla in se ni vrnila,« je v svojem nagovoru povedala predsednica Krajevne skupnosti Kropa Saša Pavlič.
Med tem, ko so se je v velikem svetu odrekli kot velike grešnice in zasramovane nezakonske matere, je v naših, pregovorno prijaznih krajih, še globlje zaživela z naravo in kmečkimi ljudmi, postala svetovalka zlasti materam ter nekakšno kulturno središče okoliškega učiteljstva in drugih, posebno mladih izobražencev.
Napovedovali so ji lepo literarno prihodnost
Pesmi je začela pisati pri štirinajstih letih, takrat še v nemščini, kasneje v slovenskem jeziku. Njen mentor je bil pesnik Anton Medved, kiji je napovedoval lepo literarno prihodnost ter menil, da lahko postane največja slovenska pesnica. Slovela je po lepem jeziku in izbrušeni obliki. Kljub temu, da je pesmi pisala in objavljala vso odraslo življenje, ji ni uspelo izdati pesniške zbirke. Življenje na kmetih jo je namreč oddaljilo od literarnih krogov. Po upokojitvi ji pesnjenje ni več šlo od rok, vse do smrti pa so nadlegovali tudi z ugibanjem, kdo je oče njenega otroka. Obe s hčerko sta umrli leta 1959. Njena posthumna pesniška zbirka je izšla petdeset let po njeni smrti, poimenovana Češnja pod mojim oknom.
Marina Vrbnjak
Kulturni program so popestrile tudi Ljudske pevke iz Svetega Jurija ob Ščavnici.
V kulturnem programu so sodelovali Kulturno društvo Kropa, Ljudske pevke iz Svetega Jurija ob Ščavnici, Boris Kovačič, Žan Prša, Katja Peršak Hajdinjak in profesor zgodovine Franc Čuš.
