Pred štirimi meseci je Péter Magyar – kot komaj poznan, novopečeni vladni uradnik – v spletni oddaji Partizán (javni late night show ob petkih zvečer) dal intervju Mártonu Gulyásu. Čez dva meseca je začel organizirati stranko Tisza. Zanj je v nedeljo glasovalo več kot 1,3 milijona ljudi, s čimer je postal vodilna sila opozicije stranke Fidesz. Péter Magyar in stranka Tisza sta absorbirala večino tradicionalnih volivcev levice, privabila več sto tisoč neaktivnih volivcev, pobrala občinstvo desničarskih mikrostrank in prevzela vlogo izzivalca. Podobnega vzpona v madžarski politiki še nismo doživeli.
Magyarju je uspelo to, kar do zdaj ni uspelo nobeni opozicijski stranki v Nacionalnem sistemu sodelovanja (NER): za dalj časa je zavzel »ulico«. Vendar pa je uspeh Tisze lahko odvisen tudi od tega, ali bo gorečnost ustanovljenega gibanja mogoče ohraniti do leta 2026.
Na pravem mestu
Eden od razlogov za ta nenadni uspeh je nenavadna vloga, iz katere je Magyar začel svojo politično pot: kot nekdanji mož Judit Varga in kot nekdanji vodja Centra za študentska posojila.
Ta vloga v madžarski politiki ni neznanka in ni naključje, da je tako privlačna za opozicijsko občinstvo.
Tudi predsednik vlade to vlogo pozna do potankosti. Pred natanko tridesetimi leti, poleti 1994, je vodja liberalne stranke Viktor Orbán obiskal skupščino takrat prevladujoče desničarske stranke MDF – Madžarski demokratični forum, ki je pravkar izstopila iz vlade in je bila v procesu staranja. Mladi vodja starodavnega nasprotnika, ki je razmišljal o prehodu v nasprotno stranko, je razočaranim, zagrenjenim in celo potrtim konservativcem prinesel upanje na spremembe. Ko je Viktor Orbán prišel na srečanje, so ga pozdravili z vzkliki in navdušenjem. Desna stranka, ki je bila v fazi razpadanja zaradi odsotnosti utrujenega in karizmatičnega vodje, je v njem prepoznala ključ za svoje preživetje. József Debreczeni, ki se je udeležil te skupščine in je pozneje postal njegov svetovalec, je v svoji biografski knjigi zapisal naslednje:
»... ogromen učinek, bučen aplavz, burno navdušenje zadržujejo še eno skrivnost – ki jo je težko ubesediti; nekaj od posebne naklonjenosti in ljubezni, ki jo družina čuti do izgubljenega sina. Ki je, glej ga, tu med nami. Nedolgo nazaj je bil še na oni strani, od koder nam je namenil svoje grozljive besede, zdaj pa je prišel med nas in nas s tem samo potrjuje.«
Péter Magyar, ki je še nekaj mesecev prej kvartopiril pri skupni mizi z Antalom Rogánom in Istvánom Tiborczem, je letos februarja začel politično pot v podobni vlogi. Po pomilostitvenem škandalu, potem ko tako ali tako ne bi več mogel ostati del sistema, se je izločil iz sistema in začel govoriti. Opozicijskemu občinstvu je prinesel prav tisto, po čemer je že dolgo hrepenelo: upanje na spremembo.
Za opozicijsko javnost so v štirinajstih letih ideološka vprašanja postala vprašanja drugotnega pomena: danes jim je najpomembnejše to, da verjamejo, da se bo nekega dne lahko končal tudi ta sistem. Magyar svojo priljubljenost črpa prav iz tega novodobnega upanja: v njem zmago obljublja nekdo, ki je iz sovražnikovih vrst, pozna njihovo znanje, pozna njihove grehe in potrjuje kritike opozicijskega občinstva, ki jih ta vzdržuje že od večnih časov: da so »tisti izprijeni in pokvarjeni ter še en dokaz, da smo mi bili vedno na dobri strani«.
Ob pravem času
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ti glasbeniki bodo decembra nastopali ob soboškem drsališču
Nastopil bo tudi zmagovalec festivala Melodij morje in sonce.
Drugi pomemben dejavnik uspeha je čas. Magyar je prišel na plano v trenutku, ko se je zaradi škandala s pomilostitvijo zanimanje za javno življenje skokovito povečalo: influencerji so uspeli sklicati stotisočglave demonstracije na trgu Hősök tere, zato je gledanost političnih pogovornih oddaj spektakularno poskočila. Politika se je iz parlamenta prebila na ulico in je spet postala vsakdanja tema. Vladna stran je bila več tednov paralizirana, ni bila sposobna napadati, temveč se je branila, in tako je neuspeh opozicijskih demonstracij vnaprej napovedal, da tradicionalna levica ni več sposobna kanalizirati osnovnega ogorčenja, ki je vladalo.
Magyar je zapolnil nastali vakuum in ni nikomur drugemu dovolil v ta mehurček. Znal je narekovati dnevni red dogodkov oziroma, kot se je to naučil v Fidesu, »prevladati v trenutku«: po nastopu je svoje občinstvo na Facebooku, ki se je dan za dnem povečevalo za tisoče sledilcev, več tednov hranil z vedno več insajderskimi informacijami, o primeru Schadl, o grožnjah, ki jih je dobival, o uhajanju informacij in razkritjih Antala Rogána, o družinskih delniških družbah in Orbánovih denarnih svežnjih, ter o tem članom vlade dan za dnem javno postavljal vprašanja.
Bertalan Havasi se mu je smejal, Gábor Kubatov ga je imenoval nogometaševa žena, Gergelyja Gulyása so o njem spraševali v vladni informativni oddaji – in sprva se je res zdel bolj kot zabaven tabloidni fenomen kot pa resen politični akter. Vendar javnosti niti za trenutek ni dovolil odvrniti pozornosti od sebe: odgovarjal je ljudem sistema, dajal velike intervjuje enega za drugim ter skrbel za to, da je bil stalna tema pogovorov. V treh tednih je dosegel milijone. Opozicija ga ni mogla ne izpljuniti ne pogoltniti: to je bilo morda najbolj spektakularno opaziti v gibanju trenutkov, kjer so ga en dan kritizirali, naslednji dan pa se pojavili na njegovi demonstraciji.
Za politiko je 15 minut slave in pozornosti premalo, saj moraš, če želiš doseči cilj, dejansko pritegniti množico, jo vznemiriti in ji dati cilj. Magyar je zadnje dni februarja najprej nakazal, da bo ustanovil stranko, nato pa za 15. marec sklical zborovanje. S tem dnem se je začela njegova politična kariera.
Veliko ljudi
Tisti predsednik vlade, ki ga je ta ista »ulica« naredila velikega.
Viktor Orbán je po stopinjah Silvia Berlusconija in stranke Forza Italia ulično politiko sprožil v svoji kampanji za ponovno izvolitev leta 2002. V preteklosti veliki zbori niso bili stalnica niti kampanje Fidesza, niti madžarske politične kulture ne v splošnem. To je bilo tako nenavadno, da je levičarski tisk v zgodnjih letih prvega desetletja tretjega tisočletja prve tovrstne velike politične zbore obravnaval kot primer nevarnega precedensa.
Orbánov govor pred fakulteto za šport – TF ali veliki politični zbor na trgu Kossuthovem trgu sta na Madžarskem sprožila prvo obdobje političnega gibanja, organiziranega od zgoraj. Ne samo da je ljudi privabil na ulice, temveč jih je v politiko očitno vključil na način, da so s seboj pripeljali še enega človeka. Vendar pa je vsaj ustvaril iluzijo vključenosti.
Orbán se je po vzoru Berlusconija poslovil od svoje publike: »Naprej, Madžarska, naprej, Madžari!«V svojem govoru maja na trgu Dísz tér je nato napovedal gibanje civilnih krogov z besedami, da »če se moramo premikati, se lahko premikamo le skupaj«.
Orbánu je tudi po porazu leta 2002 uspelo ohraniti stanje vznemirjenosti med privrženci na način, da je zaporedoma oblikoval državljanske kroge, organiziral vaške parlamente po vsej državi, imel predavanja, pojavila so se prva »nacionalna posvetovanja« in »šušljana propaganda«, da so bile volitve v resnici ukradene, je postala stalnica. V tem času so se utrdili vrstni rituali stranke Fidesz, ki jih danes imenujemo evidenčni, kot je denimo praksa letnih ritualov vrednotenja ali letni piknik v Kötcseju.
Državljanski krogi so bili že osebno povezani z Orbánom in ne s stranko, politika gibalne narave pa se sistemsko povezuje s podobo močnega voditelja in kultom osebnosti. Državljanski krogi so predstavljali pomembno podlago za poznejše demonstracije, ki so leta 2008 nazadnje povzročile padec vlade. »Naveličali se bodo in odšli domov,« je v govoru v Ószödu napovedal Gyurcsány, vendar pa v tem primeru ni imel prav.
Tudi po letu 2010 so v Budimpešti potekale precejšnje opozicijske demonstracije, najprej proti odpravi zakona o medijih ali ukinitvi preferencialnih pokojnin, vendar so te bile osnovane na značilnih civilnih iniciativah, na zadevnih in strankarskih podlagah ter vsekakor niso bile organizirane pod vodstvom karizmatičnega voditelja in niti niso trajale dolgo. Kljub organizaciji velikih opozicijskih volilnih srečanj jim z njimi ni uspelo ustvariti nobene trajne izkušnje politične skupnosti. V času nacionalnega sistema sodelovanja NER nobeni politični formaciji ni uspelo, da bi od Viktorja Orbána prevzela nadzor nad ulico za daljše časovno obdobje, vse do zdaj.
Dovolj
Nastopi Pétra Magyarja so od 15. marca, njegove prve obsežne predstavitve, obkroženi z radovednostjo. Péter Magyar ni sposoben premakniti takih množic, kot jih je bil sposoben Orbán v začetku leta 2000, vendar pa ima specifičen in organski značaj. Potem ko je Magyar javno objavil svoj zvočni posnetek o Judit Varga, nato pa vložil ovadbo, so se začele spontane demonstracije pred stavbo metropolitanskega tožilstva v Budimpešti, 6. aprila pa je imel na Kossuthovem trgu govor pred stotisočglavo množico. Izkoristil je dani trenutek.
Kar je le malokdo verjel, je dejansko delovalo: odpravil se je na turnejo po državi in resnično preoral državo, pa naj ga je pričakala nekajdesetglava ali večtisočglava množica. Vnaprej je napovedal, da bo obiskal tudi mesto Debrecen in da bo na predvečer kampanje sklical demonstracije na trgu Hősök tere.
Magyarja sta njegova drža in tudi videz potrdila kot primernega za to vlogo: obleka, pričeska, sončna očala, njegovo celotno telo in dinamičnost pritegnejo pozornost ljudi, in to ne glede na to, ali se jim zdi simpatičen ali pa antipatičen. Ko enkrat pridobiš pozornost, je ne boš več izpustil.
Tako kot mladi Orbán skuša občinstvo z rituali skleniti v skupnost. Koreografija demonstracij je polna ponavljajočih se prvinskih elementov, včasih zavestnih, včasih organskih. »Primite se in se držite za roke!« Nenehni slogani se izmenjujejo, »opeka do opeke«, ker to ni »država Lőrincev Mészárosev in Antalov Rogánov, ampak Margit Schlachtajev in Lajosev Kossuthov«. Na večini demonstracij se predvajata revolucionarna pesem »Föltámadott a tenger « in ljudska pesem »Tavaszi szél« v stalni živi spremljavi glasbenega ansambla, ki ga tvorita Ervin Nagy in Andrea Rost. Ter morje madžarskih zastav.
Občasno se pojavlja tudi zelo močan Orbánov vzorec: slogan »Naprej, Madžarska, naprej, Madžari!« je v soboto na trgu Hősök tere povsem naravno zamenjal slogan »Vstani, Madžarska, vstanite, Madžari!«, vendar obstajajo tudi kontrapunkti. Za svoje »osvajalne pohode« je Magyar razvil tudi specifično koreografijo. Na podeželskih nastopih običajno pristopi k občinstvu, snema selfije z ljudmi, se pomeša med njih, vsakomur izreče nekaj lepih besed (zato ga spremljajo telesni stražarji) in s tem postavi nekakšen kontrast s predsednikom vlade, medtem ko se v ozadju predvaja pesem Final Countdown. Nato množica skandira pesem »Árad a Tisza!« Znan je celo po tem, kako z zagonom skoči na podest ali z njega.
Ni nujno, da so vsi ti elementi zavestni, vendar so nujni za to, da ima politik stalne privržence. Magyar je v to začel vključevati tudi prvine klasične politike gibanja, v zadnjem času pa sledilcem na lastni spletni strani podeljuje »Domačo nalogo države«: »Vsak dan se vam javljamo, vam postavljamo nove naloge in vas spodbujamo, da jih poskušate izpolniti v čim večjem številu. Ko jih boste opravili, vas prosim, da delite fotografije svojih rezultatov. Ne pozabite deliti izzivov s prijatelji, da se iniciativi pridruži čim več ljudi. Skupaj, korak za korakom, opeko za opeko, na novo gradimo našo državo (...)«.
Tudi med turnejo po državi se je znova in znova vračal v Budimpešto na tematske demonstracije. Njegova najpomembnejša zmaga na tej poti je bila več kot očitno velika demonstracija v Debrecenu 5. maja, kjer je lastno orožje usmeril proti propagandi: na dražbo je dal svoja ženstvena sončna očala, pas, ki nakazuje njegovo nasilnost, pa je primerjal z varčevalno politiko Fidesza.
Kontrast
Magyarjeva navzočnost na ulici je postala najopaznejša ob začetku kampanje – takoj ko jo je bilo mogoče primerjati z Orbánovo kampanjo po državi. Medtem ko je premier začel kampanjo za zaprtimi vrati žitnega silosa in pred filtriranim občinstvom ter se je zanašal predvsem na doseg svojih videoposnetkov na Facebooku, je Magyar po vsej državi nagovarjal ljudi s podesta svojega kombija in mobiliziral velike množice na glavnih trgih manjših mest.
V več krajih je navezoval stike s predstavniki iz krogov vladnih medijev, na Putnoku se je pogovarjal z županom, ko se je ta pojavil na njegovi prireditvi: njegove izrazito agresivne poteze in metode se ponavljajo, a svojo pot nadaljuje tako nepristransko, da niti to ne zmoti njegovih odločnih sledilcev. Med kampanjo je privržence in moč množice vse bolj zavestno izkoriščal –na primer pred javno medijsko razpravo nosilcev list, z namenom, da bi z njihovo prisotnostjo pritegnil svojo pozornost med kandidati, in sebe povzdignil iz množice.
Magyarjeva navzočnost na ulici je prepričala tudi Orbána, da skliče Pohod miru in se premakne iz svojega območja udobja. A tekme ni uspel pripeljati niti do izenačenja: v primerjavi z Magyarjevimi gorečimi in predanimi privrženci je bil Pohod miru videti kot ponovljen in dolgočasen obvezen krog: množica se je dolgočasila in je, kot je opisal László Szily, le stežka sledila svojemu velikemu vodji. Kljub temu ni bilo druge izbire: Orbán je moral poskušati ustvariti vtis, da je sposoben na svoje privržence vplivati na podoben način. Večina provladne množice, ki se je pripeljala z avtobusi, se je zbrala na velikem travniku otoka Margitsziget, obkroženem z drevesi, zato jo je bilo težko primerjati z občinstvom velikih dogodkov stranke Tisza.
Ta pritisk je morda prispeval k temu, da si je Orbán v finalu obetal preveč: po veličastnem svetovnem rekordu v mobilizaciji, načrtovanem za zadnje dni in »dan enega milijona srečanj«, je pičli 45-odstotni, več kot 2-milijonski rezultat Fidesza, čeprav ni povzročil večjega razočaranja, vseeno zaostal za pričakovanji.
Magyarja po 10. juniju čaka izziv, kako zgraditi pravo stranko in vzpostaviti organizacijski sistem Tisze, vprašanje pa je, koliko bo to hkrati okrepilo in zares dvignilo gibalni značaj stranke, ne samo na demonstracijah, temveč tudi na lokalni in organizacijski ravni. Sredi prvega desetletja tega tisočletja je tudi Orbánu predstavljalo izziv, kako hkrati zgraditi organizacijo stranke in ostati v neposrednem stiku s svojimi podporniki. Na koncu je oviro preskočil, o njegovi moči pa njegovi privrženci in člani stranke od takrat niso več resneje dvomili.
Marko VavpotičEva Irgl in Anže Logar se iz prve klopi selita v zadnjo klop k Dejanu Kalohu."Slovenski Magyar" zamudil vlak
Na nek način, čeprav v bistveno milejši obliki, lahko vzporednice z Magyarjem najdemo v slovenskem političnem prostoru, kjer se "slovenski Magyar" Anže Logar zoperstavlja svojemu političnemu očetu, sicer tudi tesnemu zavezniku madžarskega premierja, Janezu Janši. Res pa je, da so se karte po evropskih volitvah, kjer je odločno slavila Slovenska demokratska stranka (SDS), ki jo že več kot tri desetletja vodi Janša, močno premešale in utrdile Janšev položaj v stranki. Naskok na prestol SDS ob naslednjem kongresu stranke prihodnje leto bi Logarju lahko še dodatno onemogočil najnovejši manever, s katerim bi ga degradili iz člana v zgolj podpornika stranke. Je Logar zamudil priložnost in bi se moral stehtati s samostojno listo že na nedavnih evropskih volitvah? Čas bo pokazal.
