V okviru 20. Poletne muzejske noči so v Špitalu odprli razstavo o življenju in delu častne občanke Gornje Radgone Cilke Dimec Žerdin, pionirke specialnega šolstva v Pomurju in ustanoviteljice Posebne šole Gornja Radgona. Na ogled so postavili tudi del njene velike zbirke šahovskih garnitur, saj je bila med drugim strastna šahistka in zbiralka šahovskih figur iz vsega sveta. Pri pripravi razstave sta sodelovala Pomurski muzej Murska Sobota in gornjeradgonski Art Klub 7, soavtorica razstave šahov pa je tudi hčerka Cilke Dimec Žerdin Jana Dimec, ki hrani okrog 150 šahovskih garnitur svoje matere.
Cilka Žerdin se je rodila 4. novembra 1930 v Žižkih kot prva od dvanajstih otrok. Prve štiri razrede osnovne šole je obiskovala v Žižkih, kjer so poučevale šolske sestre, ki so živele v samostanu poleg šole. Kot je zapisala v svoji knjigi Leto upanja in ljubezni, so bile sestre nune njen prvi vzor, ki jo je navdušil za delo učiteljice. Preostanek razredov je dokončala na osnovni šoli v Črenšovcih. Po koncu osnovne šole je leto dni delala v stričevi prodajalni, saj starši niso imeli denarja za njeno nadaljnje izobraževanje, nato se je leta 1946 vpisala na nižjo gimnazijo v Lendavi, kasneje pa v Mariboru obiskovala še učiteljišče. Poučevati je začela leta 1952 na OŠ Stogovci, in sicer 5. razred. V tem razredu se je srečala s problematiko »vzgojno zanemarjenih, čustveno zaostalih in socialno ogroženih otrok«. Poskušala jih je pravilno vzgajati in voditi, vendar ni imela dovolj znanj, zato se je v pismih obračala na profesorja Gustava Šiliha po nasvete. Trudila se je tudi, da bi bili starši bolj vključeni v izobraževanje svojih otrok, da bi spoznali, kako nujno učitelji potrebujejo njihovo sodelovanje ob učno-vzgojnem procesu v razredu.
Leta 1953 se je vpisala na višjo pedagoško šolo smer slovenski in srbohrvaški jezik, za študij defektologije pa takrat še ni vedela. Nameravala je poučevati slovenski jezik vedenjsko motene otroke v veržejskem vzgajališču, nato pa je konec šolskega leta 1953 na šolo v Stogovcih prišel inšpektor osnovnega šolstva okrajnega ljudskega odbora Ljutomer Mihael Veršič in Žerdinovo seznanil z ustanovitvijo študijske smeri defektologije na ljubljanski višji pedagoški šoli. Veršič ji je študij svetoval, saj so jo v odboru videli kot primerno kandidatko, v okraju pa je tudi bilo veliko otrok z motnjami v razvoju, za vzgojo katerih ni bilo strokovnega kadra. Privolila je.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Ravnateljica, učiteljica, tajnica in računovodkinja
Nato so leta 1956 ustanovili prvo t. i. pomožno šolo v Pomurju s sedežem v Gornji Radgoni. Prva leta delovanja šole je bil poudarek na njenem razvoju in informiranju javnosti. Žerdinova je imela nešteto predavanj v šolah za starše, na roditeljskih sestankih, po šolskih kolektivih … Pisala je o pomenu šole za razvojno motene otroke tako v pedagoškem kot lokalnem tisku. V začetku je bila ravnateljica, učiteljica prvega razreda, računovodkinja in tajnica v eni osebi. Imela je veliko pomanjkanje kadra, šele postopoma ga je pridobivala iz vrst mladih pedagogov, ki so bili pripravljeni izredno študirati defektologijo.
Leta 1964 je diplomirala na višji šoli za socialne delavce v Ljubljani, leto kasneje še na visoki defektološki šoli v Zagrebu ter pridobila naslov profesor defektolog. Po diplomi se je vrnila na radgonsko pomožno šolo, kjer je ostala do upokojitve leta 1989. 21. aprila 1977 se je šola s sklepom zbora delovne skupnosti Posebne šole Gornja Radgona preimenovala v Osnovno šolo dr. Janka Šlebingerja Gornja Radgona. Uradno se je to ime začelo uporabljati 31. avgusta 1977, šola pa je leta 2009 postala podružnična šola OŠ Gornja Radgona. Leta 1982 je za svoje izjemno delo na vzgojno-izobraževalnem področju prejela Žagarjevo nagrado, najvišjo nagrado na področju šolstva, prejela pa je tudi številne druge nagrade, med njimi Šilihovo nagrado za pedagoške delavce, ki jo je podeljevala Občina Gornja Radgona.
Leta 1989 je v šolsko kroniko zapisala svoje zadnje besede na mestu ravnateljice. »Odmor je končan. Sama sem spila kavo – tokrat poslednjič na svojem starem mestu v zbornici. Gledala sem po praznih stolih in v mislih šla od obraza do obraza svojih ljudi. Vsakemu sem za slovo še nekaj povedala in se tokrat res nepreklicno poslavljala sama, kot sem sama začela. Obšla sem vse razrede in si iz delavnice, kjer je bil moj prvi razred, vzela pručko za spomin in tapiserijo plesalke s stene moje dolgoletne pisarne. Revno, a toplo je to naše šolsko poslopje. Verjamem, da bo prišel dan, ko bodo naši otroci dobili nov, svetel šolski hram. Mladi in sposobni ste, da boste to dosegli. Jaz pa si ob koncu želim, da bi se spoštovali, da bi se razumeli, da bi uspešno nadaljevali to težko, a lepo delo. Bodite srečni! Z ljubeznijo – samo še danes vaša ravnateljica Cilka.«
Kako cenjeno je bilo njeno delo, pričajo tudi izjave nekdanjih učencev posebne šole, ki jih lahko preberemo na razstavi, pa tudi sama v svojih zapisih izžareva neizmerno ljubezen do pedagoškega dela. V njeni knjigi Imeli bomo šolo je zapis z 20. junija 1957. »Moji prvi učenci so pravkar zapustili razred. Težko mi je bilo ob njihovem mahanju v slovo. To je bilo res zadnjič v tem letu. Veliko lepega so mi dali. Z njimi sem začela res trd boj za uveljavitev nekoliko drugačne šole. Hvala vam, otroci moji. Zadržanost, plašnost, nezaupljivost, občutek manjvrednosti so se umikali prisrčnemu kontaktu, zaupljivosti, dviganju rok, ko so hoteli kaj povedati. Pogumno so risali pri spoznavanju narave in družbe, sproščeno so deklamirali, nastopali pred razredom, kar v osnovni šoli niso upali, pa tudi ne imeli priložnosti. Nas, ki smo delali z njimi, je prav to spoznanje, da se tu razvijajo polnovredni ljudje, osrečevalo /…/.«
Poleg omenjene knjige jih je izdala še nekaj, med njimi so dnevniški zapisi iz časa, ko je poučevala na OŠ Stogovci, zbrani v knjigi Leto upanja in ljubezni, izdala pa je tudi nekaj knjig za otroke (Nimam časa, Mokro morje in Malo poredni otroci). V knjigi Stara hiža je opisala življenje in ljudi v rojstnih Žižkih in okolici, zanimalo pa jo je tudi življenje in delo Antona Trstenjaka, o katerem je pisala v delu Oj, hišica očetova.
150 šahovskih garnitur
Poleg pedagoškega dela je bila velika strast Dimec Žerdinove igranje šaha in zbiranje šahovskih figur. Igrati ga je začela pri enajstih letih. »Ko se je stric vrnil iz vojnega ujetništva, je s seboj prinesel čudežno igro, izdelano iz lepenke. Deska majhnega formata je imela utore, kamor so se vlagale drobne figurice. Izdelali so jih vojni ujetniki. Na tej šahovnici in s temi figuricami sem se leta 1941 naučila igrati šah. Moj partner pri igri je bil mamin najmlajši brat Tjaš. Z vsem srcem sva osvojila novo igro in igrala, igrala vsako prosto uro, vse nedelje, ko ni bilo drugega dela. Nobene teorije nisva poznala in je tudi nisva potrebovala.« Po drugi svetovni vojni je Cilka šahirala kot dijakinja na lendavski nižji gimnaziji ter kasneje v mariborskem internatu. V času poučevanja na OŠ Stogovci je ustanovila šahovski krožek, leta 1957 pa se je vključila v šahovski klub (kasneje društvo) v Gornji Radgoni.
Prvo šahovsko garnituro si je Cilka kupila leta 1958. To je bil potovalni šah, podoben tistemu, na katerem se je naučila igrati kraljevsko igro. Leta 1960 je začela šahovske garniture tudi zbirati. Takrat ji je kolegica Marija Kokolj iz Egipta prinesla ročno izdelane figurice iz slonovine z intarzirano šahovnico. Šahovske garniture je kasneje pridobivala od različnih ljudi, največkrat kot darilo. Nekatere med njimi so unikatne, iz različnega materiala, npr. oniksa, jantarja, indijskega in afriškega lesa, sandalovine, ebenovine, marmorja, brona, biserovine, slonove kosti, porcelana, gline, milnega kamna, kovine, hrastovega lesa in plastike. Za naš prostor sta pomembni dve šahovski garnituri, zato so ju uvrstili tudi na razstavo. Prva je rokodelski izdelek ljudske umetnice iz Melov Milene Šaruga. Figure so v barvi gozda in žitnega klasja. Druga je izdelek Alojza Kričeja z velenjske rudarske šole, kjer so figure izdelane iz velenjskega lignita. Od 150 šahovskih garnitur, ki so v zbirki, sta bili samo dve kupljeni, preostale so bile podarjene. Vsebina šahovskih figuric iz vsega sveta je različna: kralj in kraljica v podobi Napoleona in Jožefine z gardisti kot kmeti, indijska kralj in kraljica na slonih, nepalska kralj in kraljica v nosilnici na slonovem hrbtu s stražarji, podobe avstralske koale, beneška gospoda s turškimi veljaki in tlačani, egiptovske žuželke skarabeji itd. Nekatere šahovske figure so bile razstavljene na šahovski olimpijadi na Bledu leta 2002.
Kar se tiče zasebnega življenja, se je Žerdinova leta 1966 poročila s Francijem Dimcem, rodila sta se jima dva otroka, Jana in Andrej. Cilka je poskrbela tudi za natančen popis vseh šestih rodov Žerdinovih. Po materini smrti so se s sestričnami in bratranci odločili, da se vsako leto zberejo na materin rojstni dan, 28. avgusta. Idejo so uresničili šele leta 1991, ko so se tudi dogovorili o velikopoteznem načrtu – shodu članov vseh šestih rodov. 3. maja 1997 se je po enoletnih pripravah v Žižkih zbralo 206 od 304 članov rodbine Žerdin. Že leta 1979 pa so otroci pokojnih staršev Žerdin ustanovili Žerdinov sklad. Služil je realizaciji večjih investicij in solidarnostnemu reševanju občasnih finančnih problemov posameznih članov. Sklad so nekoliko preoblikovali leta 1989.
