Lani je pri založbi Volosov hram izšel njegov knjižni prvenec Novo upanje, ki obsega 17 kratkih zgodb na 182 straneh. Zbirko je uredil in jezikovno popravil Robert Titan Felix. Kot je zapisal v uvodu, so v izhodišču tematskega spektra, s katerim se srečamo v zbirki, po eni strani mladostne izkušnje, po drugi pa razpetost med podeželjem in mestom. Podeželje v tej knjigi ni samo dežurno »drugo«, klišejska negativna protipodoba urbanega sveta, kar je precej ustaljeno v sodobni literaturi, ampak podeželje, tako kot je, v aktualnem trenutku, po eni strani vpeto v sodobni urbanizirani in globalizirani svet, po drugi pa vendarle s svojimi nezamenljivimi specifikami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Zgodbe so razdeljene na tri vsebinske sklope. V prvem se navezujejo na aktualno dogajanje v družbenem prostoru v zvezi z epidemijo. Avtor je v teh zgodbah izbral protagoniste, ki karseda široko zajamejo nabor izkušenj, značilnih za čas, ki ga trenutno živimo, v tkivo zgodbe pa je zelo dobro umestil tudi prikaz, kako je družbeni prostor v obdobju karantene in epidemije dejansko funkcioniral. V drugem sklopu zgodb je Ropoša svoj pristop razširil na širša družbena polja, protagonisti pripadajo najrazličnejšim generacijam, prepleta se več različnih perspektiv. Zbirko zaokroža zgodba Vrnite nam božič. »Večina snovi je vzete iz mojih lastnih izkušenj, pri čemer so tako imena kot kraji spremenjeni, sem pa tudi velikokrat pustil domišljiji prosto pot. Zgodba Sol na rano je recimo posvečena mojima na žalost že pokojnima dedkoma, pri čemer se v zgodbi s pomočjo spominov glavnega protagonista, ki je izmišljen, pojavlja njuna življenjska zgodba. Tri koronske zgodbe, ki so nastale v času prvega vala epidemije, so nastale tako, da sem najprej preučil vse koronske ukrepe, intenzivno spremljal medije in si zamislil, kako bi se moji junaki odzvali na realno situacijo,« je povedal Ropoša o zbirki.
Ideje črpa iz aktualnega dogajanja
Včasih zgodba nastane tako rekoč čez noč, včasih pa je potrebnega tudi pol leta ali več, da se v njej kaj premakne, pravi Aleš Ropoša.
Letos je gostoval v spletni literarni oddaji Splet besed, ki jo organizira Mikk. »Ideje za pisanje črpam iz aktualnega dogajanja, literature, glasbe, filmov, lastnih izkušenj iz otroštva, časa šolanja in pripravništva. Včasih je navdih za pisanje kak dogodek, ki se je zgodil nedavno ali daleč v preteklosti, ali oseba, katere življenjska zgodba se me dotakne, da si takrat še sam rečem, kako lepo bi bilo nekoč prebrati zgodbo o tej osebi v knjigi. Kolikor le čas dopušča, skušam spremljati sodobno literaturo vseh možnih zvrsti, berem pa tudi svetovne klasike. Kadar se pri pisanju pojavi kakšna neznanka, je treba raziskati zadevo, kar je najzanimivejši del ustvarjanja, saj tako velikokrat izvem kaj novega o svetu, v katerem živim. Včasih zgodba nastane tako rekoč čez noč, včasih pa je potrebnega tudi pol leta ali več, da se v njej kaj premakne,« pove Ropoša, ki ima še veliko načrtov. »Zadnje čase me privlači pisanje daljših povesti, seveda pa kot avtor nikoli ne veš, kaj bo na koncu nastalo iz tega. Vzporedno pripravljam nekaj kratkih zgodb, ki jih bom, ko jih bom dokončal, poslal na literarne natečaje, pišem pa tudi poezijo.«