Pismo bralke Klaudije: Zakaj #ostajamdoma

Kot turistična vodnica po svetu nehote sklepam številna prijateljstva, ki se velikokrat iz poslovnega odnosa razvijejo v prava prijateljstva. Tako je tudi s Kristino iz mesta Bergamo v Lombardiji, o katerem te dni mnogo slišimo in preberemo. Med vso to poplavo novic sem se nekaj dni nazaj odločila, da ji pošljem elektronsko pošto, v kateri sem zapisala, da upam, da je njena družina dobro in da ji želim vse dobro. Minil je dan, dva.... In pride odgovor. Iskreno lahko rečem, da mi je na nek način bilo žal, da sem sploh pisala, saj, ob prebiranju njene pošte solz nisem mogla ustaviti. Izgubila je babico, očeta, za življenje njenega moža se borijo. Tudi ona in njeni otroci so zboleli, a so se na srečo izvlekli brez posledic. Za štirimi zidovi se je poslovila od številnih sorodnikov, znancev, prijateljev, sosedov. Brez možnosti pospremiti jih na zadnji poti. Pravi, da ji je bilo velikokrat hudo, ko je gledala novice iz kakšnega vojnega območja in pravi, da je po eni strani stanje pri njih skoraj enako, le da oni ne trepetajo pred bombnimi napadi ali metki, ampak pred to nevidno "virusno bombo", ki kosi vsepovprek in čaka tam, kjer najmanj pričakuješ. Zlomi se vedno znova, ko vojska odpelje krste... To je trenutek, ki ga ne more opisati. Mesto je prekrila črna tančica, ki bo tam ostala dolgo. Napisala je (citiram) :"Veš Klaudija, zgradbe se lahko popravijo, obnovijo, ponovno zazidajo. Človeškega življenja ne more obnoviti nihče!" Njena sestra dela v bolnišnici. Ko bo tega vsega konec, bo najbrž službo pustila, saj se težko spopada, in ne le ona, z vsemi žalostnimi zgodbami, ki jih te dni doživlja. In ne, v bolnišnici ne ležijo samo starejši, tam so tudi mlajši, ki potrebujejo pomoč, da premagajo virus. Kristinin mož visi na nitki. Gre za "biti ali ne biti". Čas bo pokazal svoje. Ne more biti ob njem, ne more ga držati za roko, ne more ga tolažiti in spodbujati. Tam leži sam. Bori se sam. S pomočjo vseh tistih, ki so tam, da mu pomagajo. Več ne morejo storiti. Lahko le čaka in upa, da bo iz te bolezni odkorakal kot zmagovalec in se vrnil k družini, ki ga pogreša in moli zanj vsak dan, kljub temu, da so sobe natrpane in vedno znova odpeljejo koga, ki ga je virus premagal. Tam živeči ljudje, krivijo tudi številne "prišleke"... tiste, ki so se naselili v njihovih krajih, brez da bi oni to želeli. Govori o Afričanih, Kitajcih, Romunih, ki so v državo prišli v upanju na boljši jutri, ljudi, ki niso zavarovani, ki prosto hodijo naokrog in, verjame nehote, ogrožajo vse domačine. Italija je zanje vedno bila dežela iz katere jih ne bodo nagnali. Veliko je vprašanj, na katere ni odgovorov. Temu virusu so se smejali, ignorirali opozorila in danes so posledice hude. Napisala je, saj veš, družina smo. Ne le tisti, ki živimo pod eno streho, ampak vsi. Radi se družimo, radi smo skupaj. Želimo si tega. Edina sreča je to, je zapisala, da so stari starši in starši zboleli pred njo, da ne bo do konca življenja nosila bremena, da je kriva kakšne smrti. Prosi me, naj bom pametna in naj #ostanemdoma. Hudo je! Vsi tisti, ki ste moje pisanje prebrali do konca in vsi tisti, ki brijete norca iz sebe in tistih, ki "ubogamo": Zavedajte se, da ste lahko jutri prav vi v eni izmed postelj in se borite za življenje. Še huje pa, da boste do konca svojega življenja obžalovali, da je morda nekdo odšel za mavrico zato, ker ste ga okužili. Pamet v roke. Ukrepi niso zaman. Tisti, ki ste doma, tam ostanite. Nimajo vsi te možnosti. Hodijo v službo zaradi nas. Spoštujmo jih, spoštujmo sebe, najbližje in okolico. Dokazali smo, da znamo držati skupaj, da smo eno, ko se veselimo uspehov naših športnikov in da pomagamo, ko #Kris ali kdo drug potrebuje našo pomoč. Ni čas za "egoizem", niti sprenavedanje, ignoriranje in prevlado. Čas je, da ponovno postanemo eno, kajti MI TO ZMOREMO. Hvala vam. Rada vas imam, zato #ostajamdoma.