V začetku letošnjega leta smo poročali, da se je Boris Tibaut, župnik v Veliki Polani odpovedal župniji. Na Škofiji Murska Sobota so takrat pojasnjevali, da se je Tibaut župniji odpovedal v smislu kan. 187, ki pravi, da vsakdo, ki more razumno ravnati, se lahko iz upravičenega razloga odpove cerkveni službi. "Po tej svoji svobodni odločitvi gospod Tibaut še zmeraj ostaja duhovnik z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki so povezane s posvečenjem. Dodeljeno mu je bilo sobotno leto za počitek, duhovno razločevanje in študij. V dogovoru s škofom in dekanom lendavske dekanije Borisom Kučkom bo po svojih močeh pomagal tudi pri maševanju in ostalih pastoralnih opravilih v škofiji in drugod," se je takrat glasilo sporočilo in bilo dopolnjeno s tem, da je vodenje župnije Velika Polana prevzel župnik v Črenšovcih Zoran Car.
Dva meseca pozneje so se s pismom na naš medij obrnili verniki iz polanske župnije. Objavljamo ga v celoti.
"Pretekla sta slaba dva meseca od odhoda našega dolgoletnega župnika gospoda Borisa Tibauta.
Posledic določenih dogodkov se pogosto ne zavemo v trenutku, ko se odvijajo, ampak z večjo intenziteto takrat, ko za njimi preteče nekaj časa. Za tem se vedno pojavljajo razmišljanja o dogodkih in možnostih , kako bi mogli nekaj ukreniti pa nismo in ali bi bilo v danem trenutku potrebno ukreniti nekoliko drugače. Razlog za takratno ne odreagiranje je bodisi iskati v tem, da o zadevi nismo bili informirani in nismo poznali vseh ozadij ali določenih odločitev nismo jemali dovolj resno.
Kljub vsem takratnim medijskim odzivom ene in druge vpletene strani, katerim je v največji meri botrovala polna mera osiromašenega duha, razmišljamo kot skupina polanskih vernikov, da je naša dolžnost, da izrazimo svoja videnja in spoznanja o g. Borisu Tibautu, predvsem iz razloga, ker se o zadevi še vedno razglablja in sodi, predvsem na škodo »umaknjenega«. Želimo, da se izrazi resnica tudi z naše strani, saj menimo, da je tak odnos do tistega, ki se ne more braniti, izrazito zavržno dejanje.
Gospod Boris Tibaut je več kot devet let skrbel tako za duhovno kot materialno dobrobit naše župnije.
Skupaj smo obhajali različne praznike, praznovanja in okrogle obletnice, ki so povezane z delovanjem naše župnije, vse organizirane oratorije za naše otroke in mladino, mesečne Halasove shode, srečanja ministrantov, molitvenih skupin, številnih romanj in še marsikaj. V zakramentalni pastorali nas je gospod župnik pospremil skozi pomembne trenutke življenja od porok, krsta, svetega obhajila, birme in slovesa ob odprtem grobu, ki je mnogim svojcem olajšal slovo od svojih dragih.
Hvaležni smo mu za vsak dan bivanja med nami, za vsako sveto mašo in za vsak podeljeni zakrament, za lepo petje in pridige, s katerimi je vedno znova potrjeval, da je Pridigar z veliko začetnico, za vsako vzpodbudno besedo, za vse delo z mladimi in za vse česar ne moremo izraziti.
Na gospodarskem področju je g. Boris pustil neizbrisan pečat: obnovitev župnišča, zunanje kuhinje, cel zgornji del župnišča z bivalnimi prostori za župnika, obnova orgel in halasovega lestenca, zakristije in učilnice, urejenost zunanje okolice cerkve in župnišča, kjer so s prefinjeno estetiko posajene številne cvetlice in okrasno zelenje, predvsem pa ureditev našega notranjega svetišča, ki je že sedaj zasijalo v vsej svoji lepoti.
Kljub ogromnemu izvedenemu delu, je ostalo še mnogo neuresničenega. Nič od načrtovanega se več ne izvaja. Upamo, da bodo sedaj nekateri imeli moč, da bodo od kritičnih besed prestopili prag h konkretnim dejanjem v dobrobit velikopolanske župnije. Zavedamo se, da se za nazaj ne da nič spremeniti. Lahko pa se iz preteklosti kaj naučimo in tako izboljšamo našo prihodnost.
Poleg hvaležnosti, ki jo čutimo do gospoda Borisa Tibauta za vse, kar je bilo storjeno z njegove strani, se nam upravičeno zastavlja vprašanje, ali bodo cerkvena vrata odprta le dvakrat tedensko in enkrat v nedeljo, župnišče, ki ga je začel urejati že gospod Simon Slana, dokončno pa, v zelo primerne pogoje za bivanje stalnega župnika, g. Boris, ostalo prazno. Mogoče tudi takrat, ko bo prišlo do beatifikacije blaženega Daniela Halasa in se bo vse preselilo v črenšovsko župnijo. Če bo tako, se bodo potrdile domneve, da so dogodki, poleg vsega, imeli v ozadju tudi zasledovanje slednjega cilja."