Plačilo nenujnih obiskov urgence le še vprašanje časa 

Od leta 2015, odkar je urgentni center pri Splošni bolnišnici Murska Sobota (SBMS), se je uveljavilo prepričanje, da je tu možno dobiti vsakršno pomoč, tudi pri najmanjših težavah ali ko ni dostopnega osebnega zdravnika, pravi Daniel Grabar strokovni direktor in vodja Urgentnega centra v SBMS. Ker je nenujnih primerov na urgencah vse več, so v nekaterih UC že uvedli plačilo pacientom za nenujni primere, o tem pa razmišljajo tudi v SBMS.

V Urgentni center prihajajo pacienti z napotnico ali pa sami, kjer triažna služba in za to usposobljeno medicinsko osebje pacienta glede na simptome uvrsti v ustrezno triažno skupino, to je v enoto za poškodbe, enoto za bolezni ali urgentno ambulanto, ter določi ustrezno hitrostno stopnjo nujnosti, takojšno, standardno ali nenujni, ki so označene z barvami rdečo, oranžno, rumeno, zeleno in modro. Glede na nujnost pa se po urgencah natančno spremljajo tudi povprečni časi čakanja, in murskosoboška urgenca ima v primerjavi z ostalimi urgentnimi centri krajše čakalne čase, sploh v primerjavi z Mariborom in Ljubljani. Grabar: »Pri nas imamo za hitre preglede najdaljši čas čakanja. Pacienti z oznako nujno, zelo nujno lahko čakajo nekaj minut pa vse do 20 minut, z oranžno oznako se čas podaljšuje, tisti z zeleno in modro napotnico, ki so nenujni, pa imajo povprečni čas čakanja 73 minut.

Dnevnood 110 do 120 primerov

V prvem letu delovanja, to je leta 2016, so na UC imeli 42 171 primerov, leto pozneje 45 599, letos v prvih šestih mesecih pa že 24 848 primerov. Dnevno na vseh treh enotah pregledajo povprečno od 110 do 120 pacientov, lahko pa se giblje od 40 do 250 ljudi na dan, najbolj obremenjeni so popoldnevi, tako je v času od 16. do 22. ure veliko pacientov, dopoldan jih je nekoliko manj, ponoči pa število pada in redki pridejo k njim proti jutru. Pri delu na UC delajo zdravniki iz bolnišnice, trenutno pa imajo tudi tri specializante, da bi pokrili vse potrebe, pa bi potrebovali vsaj devet zdravnikov specialistov.

Ne pričakujejo, da bodo ljudje sami presojali o resnosti

Grabar: »Zlom kosti, izpah sklepa, večja ureznina, udarec v rebra, bolečina v prsnem košu, huda bolečina, pešanje funkcij telesa… to so gotovo počutje in stanja, ki jih v Urgentnem centru moramo obravnavati. Ni pa tako enostavno prepoznati resnost stanja posameznega pacienta samo glede na simptome. Na primer bolečina v prsih ima veliko vzrokov, lahko je alarmantno stanje in pomeni smrt v nekaj urah, ali pa v nekaj urah tudi brez posredovanj izzveni. Tudi poslabšanja pri kroničnih bolnikih, ki se svojcem zdijo kritična, niso nujno za urgenco. Včasih pa tudi osebni zdravniki omenijo, da če ne bo boljše po antibiotiku ali jim po kakšni poškodbi za vsak slučaj, če se stanje poslabša, dajo napotnico za urgenco, pacient pa potem kar pridejo, pa čeprav očitnega poslabšanja ni.« Tako, da na to vprašanje ni enostavnih odgovorov in kot pravijo niti ne pričakujejo, da bodo ljudje sami presojali o resnosti svojega zdravstvenega stanja.