Barbara je rojena leta 1971 očetu Hinku in mami Darinki, ima še starejšo sestro Andrejo. Osnovno in srednjo šolo je končala v Trbovljah, študirala pa je tako v Ljubljani kot Mariboru. »Na koncu sem postala trenerka plavanja, to je sedaj moj poklic in s tem se preživljam tukaj. Sem samostojna podjetnica,« pravi Barbara. Večino dela opravi za Plavalni klub Zdravilišča Radenci, tam je vodja trenerjev, vodi šolo plavanja, poletne plavalne tečaje, tečaje za otroke ter rekreativno in tekmovalno skupino. »Plavanje je moje življenje. Tudi sama sem trenirala plavanje, bila sem v reprezentanci Jugoslavije in več kot dvajsetkrat prvakinja Jugoslavije. Tudi tisti čas, ko sem delala v pisarni pri sestri, ki je arhitektka, mi je nekaj manjkalo. Zato sem si hitro poiskala delo v plavalnem klubu, bila sem predsednica plavalnega kluba v Trbovljah, potem pa sem se preselila sem in sem tam mandat morala predčasno končati,« je pojasnila.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
V Prekmurje po naključju
Plavanje spremlja Barbaro že od otroških let. Vse od takrat pa je v njej rasla tudi želja po lastni kmetiji. Kot je povedala, doma sicer nikoli niso imeli kmetije, vendar so se z družino vsako nedeljo srečevali ob kosilu na babičini kmetiji. »Moja stara mama po očetovi strani je imela ogromno kmetijo, ki jo je morala po izgubi moža in ob treh najstniških otrocih sama voditi. Bila je res carica. Otroci smo tam pobirali jajca, v spominu pa mi bo vedno ostala tudi kredenca z globokimi predali, ki je bila v shrambi. V teh predalih je bila moka, jaz pa sem mamo vedno spraševala, ali jo lahko grem mešat,« je spomine iz otroštva obujala Barbara. Po tistem, ko se je preselila v Dolence, so se ji sanje o kmetiji uresničile. S takratnim partnerjem sta se sicer v Prekmurju znašla po naključju. »Odločila sva se, da bova kupila kmetijo. Dve leti sva jo iskala po vsej Sloveniji, večinoma sama, brez agentov, nato pa sva ga le poklicala in nama je poslal ponudbo za hišo v Budincih. Trikrat smo si jo šli ogledat. Bila nama je všeč, vendar ni bila vseljiva, kar nama ni najbolj ustrezalo. Ravno takrat se je mimo pripeljal eden izmed sosedov in nama povedal, da prodaja hišo za neko gospo iz Nemčije. Ko sva si jo šla ogledat, sem rekla, da jo hočem imeti,« je razložila Barbara in dodala, da ji je bila pri izbiri najpomembnejša lokacija. »Hiša ni bila toliko pomembna, saj sem vedela, da jo bomo prenovili in uredili po svoje.«
Veliko postori sama
Ker je Barbaro v zgodnji mladosti zaznamovala huda prometna nesreča, v kateri je izgubila očeta, sama pa je dolgo čutila posledice poškodb, se je po tistem navadila vsega tehničnega dela, ki ga je bilo treba opraviti pri hiši. »Mama teh stvari ni počela, saj je imela zadosti drugih skrbi, sestra je arhitektka in umetnica, zato sem večino tehničnih stvari doma opravila jaz. Tudi ko sem prišla sem, sem veliko postorila sama. Lahko bi rekla, da že sedem let živim na gradbišču. Ne bom rekla, da uživam v tem, da živim na gradbišču, vsekakor pa uživam v tem, da se nekaj dogaja, da je treba vedno kaj postoriti, tudi takšne stvari, ki jih morda katera ženska ne bi hotela ali znala narediti,« je še pojasnila in dodala, da so sicer opravila, ki jih sama ne zmore. »Težko je, če je ženska sama na kmetiji. Lahko sicer vzdržuješ stanje, kakršno je, velik napredek pa je težko pričakovati. Tudi glede na to, da na tej kmetiji že vsaj 20 let ni bilo živali.« Pri delu ji pomagajo tudi sosedje, saj ima na kmetiji koze, konje, tri pse, dve mački ter kokoši.
