Ivan in Elica Vrbnjak sta v zgodnji mladosti rodno Prlekijo zamenjala za oddaljeno Kanado. Ivan, rojen v Seliščih, je boljše življenje najprej iskal v Avstriji, nato bil določen za odhod v Argentino, ker pa mu je mama namignila, da v Kanadi živi njen bratranec, se je pozanimal, ali lahko raje odide čez veliko lužo. Tako se je po nekaj tednih odpravil v Kanado. V prvih letih izseljenskega življenja je bil že zaljubljen v Elico, takrat še Rajh, iz Stare Nove vasi in si z njo dopisoval. »V enem od pisem je iz Avstrije sporočil, da bo šel v Kanado in ko prispe, mi bo poslal nov naslov. Nato je nekaj časa trajalo, da sem prišla do njegove pošte, saj mama in brat nista želela, da bi šla v tujino. Naposled sem pismo le našla, izmenjavala sva si jih in se odločila, da se na daljavo poročiva,« je povedala Vrbnjakova v začetku tega meseca, tik preden sta se vrnila v drugo domovino. Sredi avgusta sta namreč prišla v Eličino rodno vas in pri svakinji preživela dobra dva tedna.
Pripovedovala sta, da sta se poleti leta 1963 prek zastopnika poročila, decembra pa je Elica v Beogradu obiskala kanadsko veleposlaništvo, da bi si uredila vizum za Kanado. Dobila ga je februarja prihodnje leto in se možu pridružila v Torontu. »Ko sem prišla v Kanado, mi je bilo vse novo. Jezika nisem znala čisto nič. Mož je bil takrat tam že dobro leto, imel službo, jaz pa sem se počasi morala privajati na novo okolje in začela delati kot šivilja. Domotožje sem seveda imela, ampak ko se nama je leta 1965 rodila prva hčerka Rosemary, sem si dejala, da je to pač zdaj moj dom.«
Zakonca Vrbnjak sta se počasi v tujem okolju, v Torontu, ustalila. Vrbnjak, ki je bil izučen za mizarja, se je sprva zaposlil pri zasebniku in se ukvarjal z gradbenimi deli, pozneje pa začel delati v podjetju, ki je izdelovalo pisarniško opremo. Sogovornica je malo pred rojstvom prvorojenke pustila službo šivilje in se z možem odločila, da se bo raje posvečala njeni vzgoji. Ko je Rosemary dopolnila šest mesecev, sta Vrbnjakova kupila hišo in jo predelala tako, da so spodaj bivali oni, nad njimi najemniki. »Dve leti smo živeli v tej hiši, ker pa si je mož vedno želel, da sam zgradi našo hišo, sva pozneje kupila zemljišče v predmestju Toronta, imenovano Unionville, in se lotila projekta. Nova hiša je bila dokončana leta 1972 in takrat smo se tudi preselili.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ne pozabite na čiščenje kmetijske mehanizacije pred vključevanjem na ceste
Pomlad je tudi čas kmetijskih opravil in na cestah je več kmetijske mehanizacije. Iz ljutomerske občine so nedavno sporočili, da morajo lastniki kmetijskih zemljišč poleg previdnosti ob vključevanju na prometne površine, poskrbeti tudi za čiščenje teh površin, v kolikor pride do onesnaženja.
Vsaj enkrat letno
Kljub temu da sta oba odraščala v majhni prleški vasici, se v večmilijonskem mestu nista počutila popolnoma tuje. V Kanadi je bilo namreč veliko slovenskih organizacij in klubov in z njihovimi člani sta navezala stike. »Vključili smo se v okolje, prijateljevali smo vsi, od Primorcev do Prekmurcev in Prlekov. Ker tam ni bilo naših lastnih družin, so bili v tej vlogi oni,« pove sogovornica. Ob poletnih koncih tedna so v različnih krajih Slovenci v izseljenstvu pripravljali piknike, pozimi v cerkvenih dvoranah bankete.
Domov sta se prvič vrnila po šestih oziroma osmih letih, družbo sta jima delali hčeri, takrat petletna Rosemary in triletna Melanie. Od takrat so se v Slovenijo vračali vsaj enkrat letno, če je šlo, tudi večkrat. Kajti kot sta pripovedovala, je Ivan leta 1972 ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s prenovo pisarn. »Posel je bil donosen, otroci so rasli, jaz pa sem začela v podjetju voditi knjigovodstvo. Rodil se nama je še sin Robert, nato pa je celotna družina doživela hud udarec. Ivana je leta 1978 prizadela anevrizma. Na srečo ga je zdravniško osebje uspelo rešiti. Nekaj časa je imel težave, a so se te z rehabilitacijo v veliki meri odpravile.«
Po okrevanju se je sogovornik odločil odcepiti od poslovnega partnerja, zadržal nekaj strank, zaposlil računovodjo in začel na novo. »Jaz pogodb nisem znala pripravljati, pri angleščini sem bila samouk in potrebovala sva dodatno moč. K sreči je podjetje raslo in uspešno poslovalo, zaposlovalo je okoli 20 ljudi, med katerimi je bilo veliko Slovencev, tako da sva lahko varčevala za poznejša leta. Danes podjetje vodita hči in sin,« sta nam povedala.
»Bilo nas je za celo mravljišče«
Ivan in Elica sta svoje tri otroke vzgajala v slovenščini, a tudi uvidela, da bo treba poprijeti za angleščino. »Ko smo prišli z obiska v Sloveniji, hči ni razumela besede v angleščini, šla je v šolo, in ko se je vračala, je jokala, ker ni nič razumela učitelja. Razumeti namreč morate, da smo tam imeli slovenske zdravnike in vse, zato se jaz tujega jezika nisem hitro učila. Pozneje se je to spremenilo, ampak doma smo vedno govorili po prleško in še danes vsi trije otroci obvladajo to narečje. Tudi vnuki kakšno besedo poznajo, zelo radi pa pridejo v najino domovino,« opiše Vrbnjakova. Vnuki, imata jih šest, so bili doslej v Sloveniji trikrat. Zadnjič letos avgusta, ko je bilo v Stari Novi vasi tudi rodbinsko srečanje. Udeležilo se ga je 17 sorodnikov iz Kanade in še dobrih sto iz Slovenije. »Bilo nas je za celo mravljišče, prišli so sorodniki z moje, Rajhove strani, pa tudi Ivanovo sorodstvo,« je radostno povedala Elica.
Z možem in družino se je v Slovenijo letos vrnila, čeprav je leta 2019 kazalo, da je ne bo več. Tistega leta sta se tudi preselila v okrožje Whitby, saj sta tako bližje otrokom. Po zadnjem obisku je bila pandemija koronavirusa, ker sta oba že nekoliko v letih, pa je pot tudi vsakič zahtevnejša. »Toda otroci in vnuki so naju prosili, da gremo še enkrat, da ponovno vidijo korenine. Spoznali so mojo in moževo zgodovino, obe hiši oziroma okolici, v katerih sva preživela otroštvo, in se srečali s tukajšnjimi sorodniki.« En dan so tako preživeli na omenjenem srečanju, drugi dan so bratranci njunih otrok organizirali avtobus, s katerim so se odpeljali na izlet v Planico in na Bled. »Slovenija je vnukom zelo všeč in radi pridejo na obisk,« poudari Prlekinja.
Družina Vrbnjak je tudi v Kanadi vseskozi ohranjala slovenske navade, kulinariko in kulturo. Ivan je bil vključen v kanadsko-slovensko skupino, ki je vsako leto poskrbela, da so izseljence obiskali domači ansambli. Gostili so od Slavka Avsenika, Lojzeta Slaka, ki je pri njih tudi prespal, do Štirih kovačev in drugih ansamblov, ki so množice zabavali predvsem za silvestrovo. Vse do danes niso opustili niti miklavževanja. V Kanadi so precej lahko dobili tudi tradicionalne sestavine. V preteklosti je namreč obratovalo precej slovenskih trgovin, zadnja se je zaprla ravno pred njihovim odhodom v Slovenijo. »Je pa res, da dobimo veliko lokalnih sestavin tudi v drugih trgovinah. V italijanskih na primer ajvar, bučno olje iz Slovenije, vegeto, štrudl.«
O številnih prigodah v obeh državah je beseda tekla na rodbinskem srečanju, ki so ga mladi, ki se še ne poznajo tako dobro, izkoristili za sklepanje prijateljstev. Mnogi med njimi stike ohranjajo tudi prek spleta. »Svet je danes majhen, ker imamo skoraj vsi na voljo aplikacije, prek katerih lahko telefoniraš na drug konec sveta. Ne tako kot nekoč, ko smo na pisma čakali po dva tedna in ko ni bilo telefonov,« poudarja Elica. Skozi leta je tudi prevoz postajal dostopnejši in enostavnejši. Potem ko sta se nekajkrat vračala z ladjo, so prišli letalski prevozi, ki so omogočali tudi presenečenja. V 70. letih je Elico brez njene vednosti obiskala mlajša sestra, ob praznovanju 60-letnice ali drugih jubilejev pa še drugi sorojenci in sorodniki. »Skoraj vsi so nas prišli obiskat in videli, kje živimo, le eden od mojih bratov, ki se je bal letenja, je vedno rekel, da bom jaz prišla domov in videla, kaj se tu godi,« je sklenila v smehu.
