Kemijski inženirji so navajeni razmišljati zelo praktično, pove Uroš Novak iz Vaneče, doktor kemijskih znanosti, raziskovalec na Kemijskem inštitutu v Ljubljani na odseku za katalizo in reakcijsko inženirstvo. Ob tem pa je pomembno še to, pove, da znajo ti praktični ljudje rezultate svojega raziskovalnega dela tudi približati industrijski proizvodnji, da je njihovo delo uporabno za ljudi.
Ob tem izhodišču je področje Novakovega raziskovanja postalo zdaj, ko je svet otrpnil ob spoznanju, kakšna je razsežnost onesnaženosti planeta z zavrženimi plastičnimi izdelki, pomembno za človeštvo pri iskanju rešitev, s čim nadomestiti plastično maso še posebej v izdelkih za enkratno uporabo. Zadnjih nekaj let se namreč posveča raziskovanju naravnih surovin, imenovanih biopolimeri, njihovi uporabnosti in temu, kako iz njih izdelati embalažo, ki bi lahko nadomestila plastično maso.
Kakšne občutke vzbudim pri vas, če vam, kot običajno sogovorniku, ponudim vodo iz avtomata v plastičnem kozarcu?
»Plastika je v marsičem postala rešitev, saj je zelo funkcionalna in dostopna, in potem tudi problem. Ko smo se zaradi možnosti, ki nam jih ponujata informacijska tehnologija in svetovni splet, zavedli, kaj v resnici plastika pomeni za naravo, se je začel premislek. In katerih je tistih pet najbolj problematičnih izdelkov iz plastike? To so plastične vrečke, slamice, plastenke, embalaža za hrano in plastični kozarci, torej izdelki za enkratno uporabo, ki jih zelo hitro zavržemo.«
Včasih imamo občutek, da se brez njih skoraj ne da živeti.
»To seveda ni res. Že pred leti smo imeli pijačo in sokove le v steklenicah in enako se je plastiki mogoče izogniti tudi sedaj. Če se vrnem h kozarcu vode iz avtomata. Tudi na našem inštitutu imamo avtomat za vodo in kavo, s tem da so dobavitelji ponudili možnost, da porabniki s svojim lončkom prihajamo po vodo in tega lahko uporabimo večkrat. Tudi mi, ki razvijamo neke rešitve, izhajamo iz tega, da ljudje želimo biti praktični in ne želimo izgubljati časa na primer s pomivanjem kozarcev.
Da, res me zmoti uporaba plastičnih kozarcev, ker vem, da obstaja druga možnost, vendar me navdaja z optimizmom to, da ljudje to drugo možnost vse bolj podpirajo.«
Koliko plastičnih odpadkov ustvarimo v enem letu v Evropski uniji?
»Samo najbolj problematičnih plastičnih izdelkov je v EU okoli 25 milijonov ton na leto, kar pomeni, da zavržemo približno 50 kilogramov plastike na prebivalca, raven recikliranja pa je odvisna od države. V Nemčiji in Skandinaviji imajo to zelo dobro urejeno, vendar le za svoje odpadke. Kljub temu jim je uspelo reciklirati več kot 90 odstotkov vseh plastenk.«
Uporabi marsikaterega plastičnega izdelka se lahko izognemo že z drugačnim ravnanjem, na primer z nakupovalno vrečko iz blaga. Kakšne so še druge rešitve, predvsem na področju naravnih materialov, ki bi lahko nadomestili plastično maso in bili ob tem enako uporabni?
»To se sprašuje marsikdo, tudi podjetja, ki že iščejo cenovno najugodnejšo zamenjavo, pa tudi zakonodajalci, ki jih zanima, kako daleč smo znanstveniki prišli z razvojem tehnologij. Iskanju tovrstnih rešitev je namenjen tudi projekt Bioapp, ki ga na inštitutu izvajamo od leta 2017.
Ena od uporabnih snovi, ki so razgradljive v naravi, je polimer iz mlečne kisline in ta material se že uporablja pri izdelavi kar nekaj vrst stekleničk. Te se ne odvržejo v koš za embalažo, ampak med biološke odpadke, kjer se razgradijo, torej jih mikroorganizmi porabijo za svojo hrano. Zelo primerni so tudi polisaharidi, pridobljeni iz alg, ki jih še posebej raziskujemo na inštitutu, s tem da je naša ekipa pri tem naredila že korak naprej. Na splošno pijemo veliko instant kave, vitaminskih napitkov ali pojemo juh, ki so v neki embalaži, in razmišljali smo, ali bi lahko ustvarili 'užitno' embalažo in takšno, ki se raztopi v vodi. Materiale, ki se že uporabljajo v kulinariki, smo mi spremenili v embalažo. S tem smo sledili cilju zero waste, da torej ne nastane noben odpadek. Kajti če želimo, da bodo ljudje posegali po teh novih materialih, jim moramo glede uporabnosti dati nekaj več.«
Če imam torej v taki embalaži med, lahko zaužijem še to, ko med porabim?
»Tako je. Saj gre za polisaharid. Ta se kot zgoščevalec že uporablja v prehranski industriji na primer pri slaščicah, majonezi in drugih živilih, s tem da je tam prisoten v drugi obliki.«
Ali imamo v naravi dovolj »užitnih« naravnih surovin, da bi lahko z njimi povsem nadomestili zdajšnjo veliko porabo plastičnih mas?
»Na zemlji je ogromno biomase, tisočkrat več od vse plastike, ki smo jo proizvedli, toda težava je, kje to jemati oziroma lokacijska razpršenost. Zato smo v sklopu projekta Bioapp tudi začeli iskati v sodelovanju z živilskopredelovalnimi podjetji ali kmetijskim sektorjem možnosti pridobivanja surovine za izdelavo embalaže, ki je konstantno na razpolago, na primer iz škroba, in kjer tudi tehnologija ni tako zahtevna. Ideja je lahko zanimiva tudi v industriji, kjer pri proizvodnji nastaja veliko odpada, ki gre na kompost, na primer v tovarni s testeninami, da podjetje samo iz te odpadne surovine naredi še embalažo.«
Ali industrija že išče te možnosti, ki bi tudi za podjetja pomenile neki razvojni preskok in usmeritev h krožnemu gospodarstvu ali konceptu pozitivnega snovnega kroga?
»Naša platforma z informacijami, kaj ponujamo, je odprta za vse, vendar se sodelovanje med znanstveniki in industrijo šele gradi, vsekakor pa izboljšuje. Težava je morda v tem, da si vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah nekateri želijo rešitev takoj. Toda mi delamo korak za korakom, od ideje do produkta, kajti v znanosti po navadi do novih odkritij vodi veliko spodletelih poskusov. Med podjetji pa bi vendar že zdaj želel posebej omeniti Evegreen iz Mislinje, ki ga vodi Eva Štraser in ki prvo v Sloveniji izdeluje embalažo samo iz bio plastike. Verjamem pa, da bo tega čedalje več.
Ob raziskovalnem delu opravimo tudi veliko pogovorov in organiziramo dogodke, vse to z namenom, da ozavestimo ljudi in promoviramo možnost izbire, zato mislim, da se bodo stvari hitreje premaknile v prihodnosti.
Ob vse večji ozaveščenosti ljudi in možnostih, ki jih ponujajo družbena omrežja, lahko zdaj tudi civilna družba ustvarja neki pritisk na zakonodajalca, da spremeni zakonodajo v smislu, da se omeji uporaba nekaterih plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, tega pa si želimo več.
To je ena prvih stopenj, potrebnih za preboj novih tehnologij. Ob tem pa bo treba rešiti še tudi dilemo glede cene. V resnici tudi plastika ni tako poceni, kot se zdi, če vemo, da jo bo treba počistiti. Če ceni plastike dodamo še okoljski davek, so alternative vsekakor dobrodošle.«
Projekt Bioapp se bo iztekel prihodnje leto, torej leta 2020. Kako vam kaže glede doseganja zastavljenih ciljev?
»Zelo dobro. Nadregionalna tehnološka platforma je vzpostavljena, predstavili smo že tudi devet različnih produktov, kar je bil naš cilj. Pri tem smo zajeli več področij. V biomedicini smo razvili membrane, ki so kompatibilne s tkivi v telesu, kar pomeni, da ne povzročajo nekih reakcij pri človeku. Te membrane so italijanski partnerji pri projektu razvili za uporabo pri celjenju poškodb v hrustancu. Predstavimo lahko že tudi obliže, namenjene celjenju ran na telesu, ki smo jim dodali propolis, ker ima zelo dobre aseptične ali razkuževalne učinke. Obliž, ki ga damo na rano, v stiku z vlago nabrekne, po uporabi pa ga preprosto speremo z vodo. Za področje kozmetike smo razvili zero waste embalažo. Kremo zapakiramo v nekaj mikrometrov tanek naravni ovoj, ki ob drgnjenju razpade, krema pa ob tem ohrani svoje lastnosti. Za potrebe prehranske industrije pa razvijamo tako imenovano aktivno embalažo, kar pomeni, da ima naravna folija antimikrobne in antioksidacijske lastnosti in s tem preprečuje kvarjenje živil, na ta način pa se podaljšuje tudi njihova življenjska doba. Razvili smo tudi embalažo za vegetarijanski burger iz biopolimerov iz alg in lesa, ki se v treh do sedmih dneh na kompostu povsem razgradi.«
Zakaj se ta embalaža ne razgradi že prej?
»Zato, ker so za to potrebni nekateri mikroorganizmi, ki živijo npr. v kompostu in imajo posebne encime, ki cepijo vezi v biopolimeru, v primeru tipičnega okolja, kjer shranjujemo našo embalažo, pa jih ni.
Zero waste embalažo smo razvili tudi za med, multivitaminske napitke, kavo, začimbe, testenine... Vrečko testenin skupaj z embalažo, narejeno iz polisaharidov, vržemo v krop in se vse skuha. Iščemo pa še nove izzive. Meni je na primer zelo zanimiva tudi zamisel o dezodorantu v lističih.«
Idej vam torej ne zmanjka.
»Res ne. Veliko se pogovarjamo z ljudmi in na tistih področjih, kjer jih kaj moti, začnemo iskati rešitve. Ob vsem tem in idejah pa danes šteje predvsem sposobnost, da se prebiješ v ospredje, saj je konkurenca izjemno močna.«
S podobnimi vprašanji se torej ukvarjajo znanstveniki še marsikje po svetu. Kaj je vaša prednost?
»To, da v Sloveniji veliko delamo in smo zelo prilagodljivi, da smo razvili sodelovanje s številnimi državami in že danes delamo tako, kot se bo v prihodnji evropski perspektivi še bolj poudarjalo, da znanost približamo ljudem. Številni znanstveniki imajo radi mir pri delu, toda pri projektih, ki jih bo financirala Evropska unija tudi v prihodnje, bo treba dosežke pokazati navzven in jih ne skrivati v laboratoriju.«
Koliko vas je zdaj zaposlenih pri projektu Bioapp?
»V sklopu celotnega konzorcija petih partnerjev je pri projektu Bioapp, katerega vrednost je 1,3 milijona evrov, zaposlenih približno 20 ljudi, od tega nas pet dela na Kemijskem inštitutu. Ob tem bi želel poudariti, da k nam s pomočjo drugih virov financiranja prihajajo tuji raziskovalci iz še desetih držav in da prihajajo tudi iz visoko razvitih držav, na primer iz Kanade, Estonije, Finske, Belgije ...«
Vaši dosežki in delo so torej že opaženi v svetovnih znanstvenih krogih.
»Zdaj se nam je začelo dogajati. Postali smo znani in tudi drugi iščejo naše mnenje in rešitve. Povabili so nas že tudi v partnerstvo evropskega projekta Power4bio, ki zajema 10 evropskih regij iz 11 držav, Slovenija pa je bila na osnovi rezultatov projekta Bioapp povabljena kot regija, ki lahko predstavi svoje uspehe na področju bioekonomije.
Zame pa je največja nagrada za delo to, da lahko rešim neki problem in da z rešitvami pri ljudeh vzbujamo navdušenje. V središču Ljubljane smo na primer postavili stojnico, na kateri so lahko obiskovalci naredili svojo užitno embalažo in njihov odziv je bil: Vav, zakaj to še ni zunaj, zakaj ne greste večkrat na ulico.«
Ob tem izhodišču je področje Novakovega raziskovanja postalo zdaj, ko je svet otrpnil ob spoznanju, kakšna je razsežnost onesnaženosti planeta z zavrženimi plastičnimi izdelki, pomembno za človeštvo pri iskanju rešitev, s čim nadomestiti plastično maso še posebej v izdelkih za enkratno uporabo. Zadnjih nekaj let se namreč posveča raziskovanju naravnih surovin, imenovanih biopolimeri, njihovi uporabnosti in temu, kako iz njih izdelati embalažo, ki bi lahko nadomestila plastično maso.
Uroš Novak
Po končani gimnaziji v Murski Soboti in po študiju na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani je postal mladi raziskovalec na Univerzi v Ljubljani. Takoj po doktoratu je začel sodelovati pri evropskih projektih najprej na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani. Leta 2016 je prejel ponudbo za delo na Kemijskem inštitutu Ljubljana pri evropskem projektu Mar3bio, ki se je ukvarjal z razvijanjem zelenih metod za ekstrakcijo biopolimerov iz morske biomase. V tem projektu v sklopu iniciative ERA - NET, ki se je iztekla maja 2019, je Kemijski inštitut sodeloval z ameriško multinacionalko Dupont, norveškim inštitutom Sintef in švedsko univerzo KTH ter s partnerji iz Islandije in Italije. Sodelovanje z uglednimi partnerji in vključevanje slovenskega znanja sta dali ekipi znanstvenikov na Kemijskim inštitutu, ki jo je vodil prav Novak, samozavest za pripravljanje lastnih projektov na področju biotehnologije, za izvedbo katerih denar pridobijo iz skladov Evropske unije.
Eden takih je projekt nadregionalne tehnološke platforme za prenos naprednih biopolimerov od raziskav do trga - Bioapp. Gre za čezmejni projekt Interreg V-A Italija-Slovenija, pri katerem ljubljanski kemijski inštitut nastopa kot vodilni partner, Novak pa je njegov koordinator.
Kakšne občutke vzbudim pri vas, če vam, kot običajno sogovorniku, ponudim vodo iz avtomata v plastičnem kozarcu?
»Plastika je v marsičem postala rešitev, saj je zelo funkcionalna in dostopna, in potem tudi problem. Ko smo se zaradi možnosti, ki nam jih ponujata informacijska tehnologija in svetovni splet, zavedli, kaj v resnici plastika pomeni za naravo, se je začel premislek. In katerih je tistih pet najbolj problematičnih izdelkov iz plastike? To so plastične vrečke, slamice, plastenke, embalaža za hrano in plastični kozarci, torej izdelki za enkratno uporabo, ki jih zelo hitro zavržemo.«
Včasih imamo občutek, da se brez njih skoraj ne da živeti.
»To seveda ni res. Že pred leti smo imeli pijačo in sokove le v steklenicah in enako se je plastiki mogoče izogniti tudi sedaj. Če se vrnem h kozarcu vode iz avtomata. Tudi na našem inštitutu imamo avtomat za vodo in kavo, s tem da so dobavitelji ponudili možnost, da porabniki s svojim lončkom prihajamo po vodo in tega lahko uporabimo večkrat. Tudi mi, ki razvijamo neke rešitve, izhajamo iz tega, da ljudje želimo biti praktični in ne želimo izgubljati časa na primer s pomivanjem kozarcev.
Da, res me zmoti uporaba plastičnih kozarcev, ker vem, da obstaja druga možnost, vendar me navdaja z optimizmom to, da ljudje to drugo možnost vse bolj podpirajo.«
Koliko plastičnih odpadkov ustvarimo v enem letu v Evropski uniji?
»Samo najbolj problematičnih plastičnih izdelkov je v EU okoli 25 milijonov ton na leto, kar pomeni, da zavržemo približno 50 kilogramov plastike na prebivalca, raven recikliranja pa je odvisna od države. V Nemčiji in Skandinaviji imajo to zelo dobro urejeno, vendar le za svoje odpadke. Kljub temu jim je uspelo reciklirati več kot 90 odstotkov vseh plastenk.«
Uporabi marsikaterega plastičnega izdelka se lahko izognemo že z drugačnim ravnanjem, na primer z nakupovalno vrečko iz blaga. Kakšne so še druge rešitve, predvsem na področju naravnih materialov, ki bi lahko nadomestili plastično maso in bili ob tem enako uporabni?
»To se sprašuje marsikdo, tudi podjetja, ki že iščejo cenovno najugodnejšo zamenjavo, pa tudi zakonodajalci, ki jih zanima, kako daleč smo znanstveniki prišli z razvojem tehnologij. Iskanju tovrstnih rešitev je namenjen tudi projekt Bioapp, ki ga na inštitutu izvajamo od leta 2017.
Ena od uporabnih snovi, ki so razgradljive v naravi, je polimer iz mlečne kisline in ta material se že uporablja pri izdelavi kar nekaj vrst stekleničk. Te se ne odvržejo v koš za embalažo, ampak med biološke odpadke, kjer se razgradijo, torej jih mikroorganizmi porabijo za svojo hrano. Zelo primerni so tudi polisaharidi, pridobljeni iz alg, ki jih še posebej raziskujemo na inštitutu, s tem da je naša ekipa pri tem naredila že korak naprej. Na splošno pijemo veliko instant kave, vitaminskih napitkov ali pojemo juh, ki so v neki embalaži, in razmišljali smo, ali bi lahko ustvarili 'užitno' embalažo in takšno, ki se raztopi v vodi. Materiale, ki se že uporabljajo v kulinariki, smo mi spremenili v embalažo. S tem smo sledili cilju zero waste, da torej ne nastane noben odpadek. Kajti če želimo, da bodo ljudje posegali po teh novih materialih, jim moramo glede uporabnosti dati nekaj več.«
Če imam torej v taki embalaži med, lahko zaužijem še to, ko med porabim?
»Tako je. Saj gre za polisaharid. Ta se kot zgoščevalec že uporablja v prehranski industriji na primer pri slaščicah, majonezi in drugih živilih, s tem da je tam prisoten v drugi obliki.«
Ali imamo v naravi dovolj »užitnih« naravnih surovin, da bi lahko z njimi povsem nadomestili zdajšnjo veliko porabo plastičnih mas?
»Na zemlji je ogromno biomase, tisočkrat več od vse plastike, ki smo jo proizvedli, toda težava je, kje to jemati oziroma lokacijska razpršenost. Zato smo v sklopu projekta Bioapp tudi začeli iskati v sodelovanju z živilskopredelovalnimi podjetji ali kmetijskim sektorjem možnosti pridobivanja surovine za izdelavo embalaže, ki je konstantno na razpolago, na primer iz škroba, in kjer tudi tehnologija ni tako zahtevna. Ideja je lahko zanimiva tudi v industriji, kjer pri proizvodnji nastaja veliko odpada, ki gre na kompost, na primer v tovarni s testeninami, da podjetje samo iz te odpadne surovine naredi še embalažo.«
Ali industrija že išče te možnosti, ki bi tudi za podjetja pomenile neki razvojni preskok in usmeritev h krožnemu gospodarstvu ali konceptu pozitivnega snovnega kroga?
»Naša platforma z informacijami, kaj ponujamo, je odprta za vse, vendar se sodelovanje med znanstveniki in industrijo šele gradi, vsekakor pa izboljšuje. Težava je morda v tem, da si vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah nekateri želijo rešitev takoj. Toda mi delamo korak za korakom, od ideje do produkta, kajti v znanosti po navadi do novih odkritij vodi veliko spodletelih poskusov. Med podjetji pa bi vendar že zdaj želel posebej omeniti Evegreen iz Mislinje, ki ga vodi Eva Štraser in ki prvo v Sloveniji izdeluje embalažo samo iz bio plastike. Verjamem pa, da bo tega čedalje več.
Ob raziskovalnem delu opravimo tudi veliko pogovorov in organiziramo dogodke, vse to z namenom, da ozavestimo ljudi in promoviramo možnost izbire, zato mislim, da se bodo stvari hitreje premaknile v prihodnosti.
Ob vse večji ozaveščenosti ljudi in možnostih, ki jih ponujajo družbena omrežja, lahko zdaj tudi civilna družba ustvarja neki pritisk na zakonodajalca, da spremeni zakonodajo v smislu, da se omeji uporaba nekaterih plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, tega pa si želimo več.
To je ena prvih stopenj, potrebnih za preboj novih tehnologij. Ob tem pa bo treba rešiti še tudi dilemo glede cene. V resnici tudi plastika ni tako poceni, kot se zdi, če vemo, da jo bo treba počistiti. Če ceni plastike dodamo še okoljski davek, so alternative vsekakor dobrodošle.«
Projekt Bioapp se bo iztekel prihodnje leto, torej leta 2020. Kako vam kaže glede doseganja zastavljenih ciljev?
»Zelo dobro. Nadregionalna tehnološka platforma je vzpostavljena, predstavili smo že tudi devet različnih produktov, kar je bil naš cilj. Pri tem smo zajeli več področij. V biomedicini smo razvili membrane, ki so kompatibilne s tkivi v telesu, kar pomeni, da ne povzročajo nekih reakcij pri človeku. Te membrane so italijanski partnerji pri projektu razvili za uporabo pri celjenju poškodb v hrustancu. Predstavimo lahko že tudi obliže, namenjene celjenju ran na telesu, ki smo jim dodali propolis, ker ima zelo dobre aseptične ali razkuževalne učinke. Obliž, ki ga damo na rano, v stiku z vlago nabrekne, po uporabi pa ga preprosto speremo z vodo. Za področje kozmetike smo razvili zero waste embalažo. Kremo zapakiramo v nekaj mikrometrov tanek naravni ovoj, ki ob drgnjenju razpade, krema pa ob tem ohrani svoje lastnosti. Za potrebe prehranske industrije pa razvijamo tako imenovano aktivno embalažo, kar pomeni, da ima naravna folija antimikrobne in antioksidacijske lastnosti in s tem preprečuje kvarjenje živil, na ta način pa se podaljšuje tudi njihova življenjska doba. Razvili smo tudi embalažo za vegetarijanski burger iz biopolimerov iz alg in lesa, ki se v treh do sedmih dneh na kompostu povsem razgradi.«
Zakaj se ta embalaža ne razgradi že prej?
»Zato, ker so za to potrebni nekateri mikroorganizmi, ki živijo npr. v kompostu in imajo posebne encime, ki cepijo vezi v biopolimeru, v primeru tipičnega okolja, kjer shranjujemo našo embalažo, pa jih ni.
Zero waste embalažo smo razvili tudi za med, multivitaminske napitke, kavo, začimbe, testenine... Vrečko testenin skupaj z embalažo, narejeno iz polisaharidov, vržemo v krop in se vse skuha. Iščemo pa še nove izzive. Meni je na primer zelo zanimiva tudi zamisel o dezodorantu v lističih.«
Idej vam torej ne zmanjka.
»Res ne. Veliko se pogovarjamo z ljudmi in na tistih področjih, kjer jih kaj moti, začnemo iskati rešitve. Ob vsem tem in idejah pa danes šteje predvsem sposobnost, da se prebiješ v ospredje, saj je konkurenca izjemno močna.«
S podobnimi vprašanji se torej ukvarjajo znanstveniki še marsikje po svetu. Kaj je vaša prednost?
»To, da v Sloveniji veliko delamo in smo zelo prilagodljivi, da smo razvili sodelovanje s številnimi državami in že danes delamo tako, kot se bo v prihodnji evropski perspektivi še bolj poudarjalo, da znanost približamo ljudem. Številni znanstveniki imajo radi mir pri delu, toda pri projektih, ki jih bo financirala Evropska unija tudi v prihodnje, bo treba dosežke pokazati navzven in jih ne skrivati v laboratoriju.«
Koliko vas je zdaj zaposlenih pri projektu Bioapp?
»V sklopu celotnega konzorcija petih partnerjev je pri projektu Bioapp, katerega vrednost je 1,3 milijona evrov, zaposlenih približno 20 ljudi, od tega nas pet dela na Kemijskem inštitutu. Ob tem bi želel poudariti, da k nam s pomočjo drugih virov financiranja prihajajo tuji raziskovalci iz še desetih držav in da prihajajo tudi iz visoko razvitih držav, na primer iz Kanade, Estonije, Finske, Belgije ...«
Vaši dosežki in delo so torej že opaženi v svetovnih znanstvenih krogih.
»Zdaj se nam je začelo dogajati. Postali smo znani in tudi drugi iščejo naše mnenje in rešitve. Povabili so nas že tudi v partnerstvo evropskega projekta Power4bio, ki zajema 10 evropskih regij iz 11 držav, Slovenija pa je bila na osnovi rezultatov projekta Bioapp povabljena kot regija, ki lahko predstavi svoje uspehe na področju bioekonomije.
Zame pa je največja nagrada za delo to, da lahko rešim neki problem in da z rešitvami pri ljudeh vzbujamo navdušenje. V središču Ljubljane smo na primer postavili stojnico, na kateri so lahko obiskovalci naredili svojo užitno embalažo in njihov odziv je bil: Vav, zakaj to še ni zunaj, zakaj ne greste večkrat na ulico.«