Naključje je pred nekaj leti hotelo, da smo Slovenci nedavno postali bogatejši za še en zgodovinski vir, ki priča o podobi slovenskega jezika v 19. stoletju. A kakor je zanimiva zgodba o »najdbi« tega vira, tako je zanimivo že dejstvo, da so vir našli – v Radgonskem kotu. Danes namreč zunanji opazovalec le stežka ugotovi, da tam živi slovenska manjšina oziroma njeni potomci. »Leta 2019 je v Pavlovo hišo prišla Gertrude Zipper, domačinka iz Potrne, ker je v neki stari knjigi v lasti njene družine našla pesem v slovenščini, za katero je želela, da bi jo prevedli. Ker je bila pisava dokaj lepa, sem rekla, da ni problema. Potem je knjiga nekaj časa ležala in ko sem se končno lotila prevajanja, sem ugotovila, da nekaterih besed ne razumem. Šlo je za nekaj prekmurskih narečnih izrazov, prekmurščina pa ni moja materinščina, zato sem se obrnila na Jelko Pšajd,« začne pripoved o najdbi Gormerkanske knige Susanne Weitlaner, predsednica društva Člen 7 in vodja Pavlove hiše. Z muzejsko svetovalko na etnološkem oddelku Pomurskega muzeja sta ob natančnejšem pregledu knjige ugotovili, da ta skriva mnogo več dragocenosti kot zgolj pesem.
Pokazalo se je, da gre za kmečko gospodarsko knjigo, delovodnik oziroma knjigovodski dnevnik družine Hois iz Potrne z letnico 1842, ki je v celoti napisana v slovenščini. Napis na platnici Gormerkanska kniga verjetno izvira iz nemške besede merken (spomniti se), torej Merkbuch, Vormerkbuch in pomeni knjigo, beležko. Na začetku knjige je pesem, ki govori o kmečkem stanu, potem pa sledijo strani s podatki o družini Hois, napisani v nemški gotici. Najbolj obsežen del so razpredelnični zapiski o dninarjih in vrstah del, ki so jih opravljali. Sledijo zapiski o vrstah in količinah pridelkov, pa podatki o prodanem blagu in storitvah ter zaslužkih. V knjigi najdemo še podatke o hlapcih in deklah, ki so služili na kmetiji Mihaela Hoisa, zapisovalca knjige, ter trije krajši zapiski o vzgoji čebeljih rojev, vinogradih in različnih delih, ki so jih tam opravljali.
»Potomci družine Hois, danes se pišejo Kotzbeck (Walter Kotzbeck, brat Gertrude Zipper, je še znal slovensko), se sploh niso zavedali, kakšno dragocenost hranijo. Knjiga je preživela obe svetovni vojni in je najstarejša tovrstna knjiga, kar jih doslej poznamo. V muzeju sicer hranimo nekaj kmečkih gospodarskih knjig, a vse imajo mlajšo letnico,« Jelka Pšajd pove o velikem odkritju.
Zelo redka in dragocena najdba
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Strateškega partnerja dobile tudi Celjske mesnine. Radgonske gorice niso bile predmet prodaje
Radgonske gorice bodo v prihodnje v lasti Izidorja Krivca.
S Susanne Weitlaner sta se strinjali, da bi bilo treba o knjigi napisati vsaj neki krajši etnološki komentar, a bolj ko sta se poglabljali v vsebino, bolj sta ugotavljali, da je treba nanjo pogledati še z drugih zornih kotov. Tako sta bila k sodelovanju povabljena še avstrijski zgodovinar Hermann Kurahs in asistentka na oddelku za slovanske jezike in književnosti na mariborski filozofski fakulteti Nina Zver, ker pa v Pavlovi hiši vse publikacije izdajajo dvojezično, je k sodelovanju kot prevajalka in tudi sourednica pristopila strokovnjakinja za avstrijsko-slovensko zgodovino na univerzi v Gradcu Karin Almasy.
V publikaciji z naslovom Gormerkanska kniga 1842–1882: kmečka gospodarska knjiga iz Potrne, ki je bila nedavno prvič predstavljena javnosti prav v Pavlovi hiši, so tako zbrani štirje strokovni prispevki. Jelka Pšajd je v enem predstavila najdene podatke o avtorju Gormerkanske knige Mihaelu Hoisu, v drugem je orisala življenje na kmetiji v 19. stoletju in njegovo razumevanje skozi pričujočo knjigo, Hermann Kurahs je orisal zgodovino vasi Potrna s poudarkom na družini Hois, Nina Zver pa se je lotila jezikovne analize knjige oziroma njenega pisca.
Takšen zvezek, pisan v slovenskem jeziku v tem času, je zelo redek in dragocen. V tistem času je bila namreč nemščina jezik pisne komunikacije, tiskanih knjig, uradov, korespondence, nadregionalna lingua franca v habsburški monarhiji ter prav tako jezik višje izobrazbe. Slovenščina še ni bila razvit, uveljavljen jezik z enotno zapisano slovnico in je veljala za jezik »kmetov«, uporabljala se je predvsem v ustnem sporazumevanju. Bila je sporazumevalni jezik v vasi, med prišleki in kmečkimi delavci – taberharji (dninarji) in posli.
Izobražen in zaveden kmet z obrobja
Jelka Pšajd je o Mihaelu Hoisu in njegovi družini izbrskala kar nekaj podatkov, v članku bomo navedli samo nekatere. Rodil se je leta 1819. Pri 23 letih, leta 1842, se je poročil z Marijo Ornigg in skupaj sta prevzela ter gospodarila na kmetiji njenih staršev. V istem letu je tudi začel zapisovati pomembne gospodarske podatke v svojo gospodarsko knjigo. Njegov brat Mathias je bil naročnik Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, Mihaela Hoisa pa najdemo kot naročnika Koledarčka družbe svetega Mohora, kar kaže na to, da so Hoisovi znali in brali slovensko. Mihael Hois je tako pisal v jeziku, ki ga je govoril doma, najbrž pa se je tudi s tamkajšnjimi dninarji in hlapci ter deklami sporazumeval pretežno v slovenščini. »Zapisi v gospodarski knjigi so torej realen odsev tedanje slovenske/narečne govorice premožnejšega kmeta v Potrni, na podeželju. Zapisi v gotici, v tej je napisal imena svojih družinskih članov, na začetku rokopisnega zvezka dajo slutiti, da je dobro pisal in govoril tudi nemško. Iz tega je moč sklepati, da je bil razgledan in poučen, če ne izobražen kmet svojega časa. Znal je pisati in brati,« razlaga Jelka Pšajd, ki doda še, da je po njegovi smrti leta 1875 pisanje gospodarske knjige nadaljeval nekdo drug, ker je pisava drugačna. Najverjetneje je bila to hčerka Marija, ki je podedovala kmetijo.
Pri umeščanju in iskanju širšega konteksta ter Hoisove odločitve za pisanje v slovenskem jeziku ne smemo spregledati Radgone in njenega slovenskega utripa v 19. stoletju, kjer so imeli pomembno vlogo zavedni slovenski župniki in kaplani. Radgona je postala s slovenskimi duhovniki središče in vez slovenstva za slovenskogoriške in slovensko zavedne prekmurske katoliške duhovnike. Med vsemi je bil najpomembnejši po svoji ustvarjalnosti Peter Dajnko, za katerega se domneva, da bi lahko bil tudi Hoisov učitelj.
Še en indic, ki kaže na močno slovensko zavednost Mihaela Hoisa, je njegov podpis pod peticijo Zedinjene Slovenije leta 1848 na Kapeli. Tako je odkrito in javno izrazil svoj odnos do slovenstva. Kot piše Pšajdova v svojem prispevku, je to toliko bolj pomembno, ker gre za obrobno dejanje, ki je preseglo regionalen vpliv.
Če Gormerkansko knigo Mihaela Hoisa pogledamo v luči dejstva, da se je slovenska narodna zavest začela oblikovati šele v poznem 19. stoletju, imamo pred seboj samozavestnega človeka, kmeta, živečega na obrobju prostora oziroma stran od Kranjske, kjer se je najprej širila slovenska zavest, ki se je že v tistem času opredelil za Slovenca. Ta zvezek je zato tudi poklon slovenstvu.
Bogata zbirka ledinskih imen
Jelka Pšajd je z etnološkega vidika poskušala rekonstruirati kmečko življenje oziroma delo na kmetijah v 19. stoletju. Ob vsem, kar smo izvedeli o delu, hlapcih, deklah, načinih plačila, pridelkih idr., so prav posebna dragocenost ledinska narečna imena. Pri istem imenu zapisovalec in zapisovalka zapisujeta več različic in predlogov zanj. Največ je imen za polja in njive, npr. pri Jeisi/pri Jeizi/pri Jesi, na Sevrivoj/na Sevruvoj/na Sevrovoj … Navedena so še imena za gozdne površine in travnike ter tudi imena krajev (v Giderovce, od Dedonec …), ki jih Hois navaja pri svojem kmetovanju.
Gormerkanska kniga je zanimiva tudi z vidika jezikoslovja. Nina Zver je v svojem strokovnem prispevku predstavila jezikovne razmere v vaseh Radgonskega kota v 19. stoletju in društveno življenje, predstavila je tedanjo knjižno produkcijo, se dotaknila Petra Dajnka in njegove knjižnojezikovne norme. Že bežen pregled jezika Gormerkanske knige bralca usmeri v razmišljanje, da je moral Hois poznati vsaj kakšno knjigo dolgoletnega radgonskega kaplana Dajnka, saj sta si njuna jezikovna sistema v marsičem podobna.
Zverova je v strokovnem prispevku obravnavala jezik Mihaela Hoisa na črkopisni, pravopisni, glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedni ravni, posebej bomo omenili samo nekatere zanimivosti. V Gormerkanski knigi je prepoznala več črkopisov, v osnovi pa gre za dajnčico z ostanki bohoričice in vmesnimi nemškimi črkopisnimi interferencami. Pisavo je poimenovala prilagojena dajnčica. Dajnčica je bila prvič uporabljena v Dajnkovi slovnici Lehrbuch der Windischen Sprache iz leta 1824, odtlej pa je bila v uporabi do približno 50. let 19. stoletja zlasti na vzhodnem Štajerskem. Uporaba dajnčice in bohoričice kaže, da je Hois očitno spremljal literarno dogajanje na štajerski sceni, saj mu nobena od pisav ni bila tuja, medtem ko nemške interference zgolj potrjujejo, da je živel na dvojezičnem, nemško-slovenskem območju.
Njegov jezik je panonska različica slovenščine, prevladujejo jezikovne značilnosti prekmursko-slovenskogoriškega narečja. Gre za t. i. mednarečje (termin po Zinki Zorko), katerega samoglasniški sestav je podoben prekmurskemu, medtem ko so premene soglasnikov in oblikoslovje bližje slovenskogoriškemu narečju, prepozna pa se tudi manjši vpliv prleščine.
Zanimiva je tudi že omenjena Pesem od Kmestva ali od Kmeta, ki jo najdemo na začetku gospodarske knjige. Kot piše Nina Zver, gre za predelavo pesmi Matije Ahacla z naslovom Kmetiški stan iz leta 1852 s 37 kiticami, ki bi jo Hois lahko spoznal na nedeljski šoli, za katero se domneva, da jo je obiskoval. Ahaclova zbirka pesmi naj bi bila priljubljeno čtivo v nedeljskih šolah na Koroškem in Štajerskem, dosegla pa je tudi ogrske Slovence. Pesmi se še največ razlikujeta na besedni ravni, Ahacel je namreč v večji meri uporabljal osrednjeslovensko, Hois pa vzhodnoslovensko besedje (voz : kola, žvižga : füčka, z tovaršmi : s'pajdaši …).
Odprtih še več vprašanj
Že predstavljeni drobci v tem prispevku kažejo, da je publikacija o Gormerkanski knigi velik prispevek k poznavanju zgodovine ter jezika v Radgonskem kotu. Izziv je bil prevod strokovnih prispevkov slovenskih avtoric v nemščino, je povedala Karin Almasy. »Namen Pavlove hiše je, da naslavljamo dve ciljni publiki, slovensko in avstrijsko, zato so vse publikacije dvojezične. To je zahtevna naloga za prevajalce, sploh pri publikacijah takšnega tipa, ker imaš na eni strani Slovence, ki se mogoče zelo spoznajo na določene tematike iz svoje zgodovine, sočasno pa imaš Avstrijce, za katere veš, da ne znajo nič o npr. dajnčici in Dajnku. Prav zato sem pogosto v dvojni vlogi urednice in prevajalke, ker piscem svetujem, kje morajo kakšno stvar bolj podrobno objasniti.« Kot je še povedala, je pri raziskovanju marsikaj ostalo odprto. »Sploh kar se tiče družine Hois, je ostalo nekaj vprašanj, za katera ne vemo, ali bomo kdaj našli odgovore. Je pa koncept te publikacije tak, da je namenjena širši publiki, torej ne samo strokovnjakom. Če se bo kdo želel poglobiti v raziskovanje, bodo na spletni strani Pomurskega muzeja objavljeni vsem dostopni prepisi, skenirani listi iz Gormerkanske knige, tako da ima kdor koli možnost, da se še poglobi v raziskovanje,« je povedala Susanne Weitlaner. Publikacijo so oziroma bodo predstavili še v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu, v avstrijski čitalnici v Mariboru, v Slovenskem etnološkem muzeju v Ljubljani in konec meseca še v Pomurskem muzeju.
Nedavno še živel govorec slovenščine
Jelka Pšajd je na koncu svojega strokovnega prispevka napisala še nekaj vrstic o zadnjih potomcih družine Hois. Člani Kotzbeckove družine so krvni in neposredni potomci družine Hois od leta 1882, ko se hči Marija (Hois) poroči z Jakobom Kotzbeckom/Kocbekom, ki se je priženil iz slovenske vasi Mele. Franz Kotzbeck, rojen leta 1917 in sorodnik Mihaela in Marije Hois v tretjem kolenu, ter Walter Kotzbeck, rojen leta 1948 in kot Mihaelov prapravnuk njegov sorodnik v četrtem kolenu, sta živela na kmetiji v Potrni in obdelovala zemljo. V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja sta imela Franz Kotzbeck (1917–1988) in Pauline Kotzbeck, roj. Fašenek (1922–1982), za 23 ha obdelovalne površine 5–6 sezonskih delavcev iz Slovenije (Jugoslavije), ki so kopali krompir, trgali koruzo in pobirali repo. Še po drugi svetovni vojni so nasledniki družine Hois-Kotzbeck s svojimi dninarji (taberharji) iz Slovenije govorili slovensko. Walter Kotzbeck je slovensko govoril tudi z ženo.
Do danes se je v družini ohranil procesijski križ, za katerega domnevajo, da ga je izdelal Mihael Hois. Še v šestdesetih letih 20. stoletja so ga nosili po vasi na križevo procesijo in zraven molili rožni venec v nemščini. Potomci družine Mihaela Hoisa v Potrni, družina Kotzbeck, po domače Jirglovi, se danes ne ukvarjajo več s kmetijstvom. Zadnji, ki je kmetoval do leta 2010 in govoril slovensko, je bil Walter Kotzbeck, rojen leta 1948, s katerim je Jelka Pšajd posnela intervju in tako v zvoku ohranila še zadnje ostanke slovenščine v tem prostoru. Kotzbeck je namreč umrl leta 2021, še pred izidom publikacije o Gormerkanski knigi.