Smrt Daniela Dome, ki so ga 12. decembra 1934 prvega pokopali na pokopališču na Razkrižju, je pomenila prelomnico v zgodovinskih prizadevanjih Razkrižanov za svoje pravice. Pri cerkvenih dostojanstvenikih so si morali izboriti, da so lahko pokopani v svoji zemlji in da izpovedo vero v svoji župnijski cerkvi v slovenskem, maternem jeziku. Pri posvetni oblasti pa tudi, da njihove otroke danes v šoli učijo slovenski učitelji.
Zadnja želja
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Daniel Doma se je na Razkrižje priženil iz Trnja, vasi v Župniji Črenšovci, in umrl, ko je bil star komaj 25 let, zaradi tuberkuloze. Ko je zbolel, je bila njegova zadnja želja, da ga pokopljejo blizu doma na takrat komaj nastajajočem razkriškem pokopališču, če to ne bi bilo mogoče, pa na pokopališču v domači župniji. Leta 1934 namreč Razkrižje še ni imelo svoje župnije, ampak je spadalo k Župniji Štrigova, zato so tudi pokojne pokopavali na oddaljenem štrigovskem pokopališču. V tistih letih so že tekla prizadevanja domačinov, da bi dobili lastno pokopališče. Takratna občina je zanj odkupila zemljišče, vendar so imele pri tem odločilno besedo cerkvene oblasti.
»Ljudje so želeli imeti svoje pokopališče,« pove Stanko Ivanušič, župan Občine Razkrižje, ki se je posvetil zbiranju pričevanj domačinov o nastanku njihovega pokopališča, kajti pisnih virov o tem ni. Sam je bil tudi pobudnik, da je občina datum prvega pogreba na razkriškem pokopališču ovekovečila z napisom na spomeniku Daniela Dome, katerega grob je tik ob stari mrliški vežici. »Naše pokopališče je torej razmeroma mlado, ampak je na njem pokopanih že veliko ljudi, približno toliko, kot nas je živih. Torej se generacije izmenjujejo,« razmišlja Ivanušič.
Bil je potreben pogum
Med obema vojnama je bila torej velika želja domačinov, ki so vodili takratno razkriško občino, da se na Razkrižju za takrat sedem vasi, kolikor jih je še vedno v tej župniji (v Občini Razkrižje jih je šest), uredi pokopališče. Pokojne so namreč morali nositi prek gričev najmanj šest kilometrov do pokopališča v Štrigovi, kar je bilo predvsem pozimi zelo naporno. Takratni predstavniki občine so imeli v mislih kot primeren prostor za pokopališče tudi zemljišče okoli cerkve, vendar so ga potem kupili nedaleč stran na rahli vzpetini, od koder je tudi lep razgled na cerkev in naselje spodaj.
V času teh prizadevanj je, kot rečeno, umrl Daniel Doma, ki je po pripovedovanju starejše domačinke želel biti pokopan v domači zemlji. To sta ji večkrat pripovedovali dve sorodnici, ki sta doživeli Danielov pogreb.
»Ljudje so bili toliko pogumni, da so na svojo pest izpolnili njegovo željo, da ga pokopljejo v slovenski zemlji,« pove domačinka, ki se je rodila nekaj let kasneje. Daniel in žena Paulina sta že bila starša deklici, ki ji je bilo ime Marija, Zvonka pa se je rodila šele nekaj mesecev po očetovi smrti in nedavno, skoraj na obletnico očetove smrti, umrla tudi sama. Sobesednica se spominja Pauline, zelo dobro je poznala tudi Zvonko, zato je znala povedati, da je bila ta izjemno ponosna, da je bil njeni »atek« prvi pokopan na Razkrižju. Domačim pa je veliko pomenilo tudi, da se je župan Stanko Ivanušič zavzel za ohranjanje tega spomina.
Zvonka je naši sobesednici večkrat pripovedovala, da jim po smrti očeta ni bilo lahko in da je družini veliko pomagal stric, torej očetov brat, ki je imel trgovino z metrskim blagom in oblačili v Črenšovcih. Po domače je bila to trgovina pri Ferdinandu. Zvonka je imela tudi teto Klaro, ki je živela v Trnju.
Sprevod zavil do prvega groba
V dogovoru s svojci, posebej z vdovo Paulino, ki je takrat pričakovala drugega otroka, so se domačini odločili, da Daniela pokopljejo na Razkrižju ne glede na to, kako se bo duhovnik, ki je vodil pogrebni obred, odzval. Sprevod je krenil od domače hiše kot običajno v smeri Štrigove, vendar potem kmalu s poti zavil na levo, kjer je že bil za pokojnika izkopan grob. Duhovnik, ki je vodil pogrebni obred, je izstopil iz sprevoda, grobno mesto pa je z blagoslovljeno vodo blagoslovil ugleden domačin in župljan Karol Novak. 12. december 1934 tako na Razkrižju šteje kot datum začetka njihovega pokopališča. Po pogrebu Daniela Dome so se lahko na novem pokopališču vrstili še drugi pokopi.
Za svoje pravice
»To govori o vztrajnosti ljudi, ki so prej in pozneje v zgodovini dosegli svoje pravice s tem, da so si jih izborili. Nikakor pa to dejanje ni bilo uperjeno proti komur koli, ampak je bilo izključno želja ljudi, ki jim je potem morala prisluhniti tudi Cerkev. Vedeti pa je treba, da je bilo takrat to veliko težje doseči kot morda danes,« je še poudaril Ivanušič.Razkrižje je tako kot Prekmurje pripadalo avstro-ogrski monarhiji, kjer so vasi imele vsaka svoje pokopališče, medtem ko ga Razkrižje s sosednjimi vasmi sploh ni imelo. Zato je bila želja ljudi po lastnem pokopališču toliko bolj razumljiva. Leta 1942 je Razkrižje dobilo še svojo župnijo, ki je leta 1994 prešla pod okrilje mariborske škofije. Prej je spadala v zagrebško nadškofijo, zaradi česar je bogoslužje potekalo v hrvaščini.