Ob spremljanju skoraj vsakodnevnih afer, razprtij, neučinkovitih in nepremišljenih političnih potez ter neposrečenih izjav in nastopov premierja se zdaj že vsakemu nejevernemu Tomažu svita, da so zmagovalci na volitvah izgubili kompas. So ga sploh imeli? Ob prehodu v postcovidno obdobje, na valovih zloglasnega antijanšizma in z obljubo drugačne politike ter svobode po lockdown noriji iskreno rečeno ni bilo tako težko doseči rekordne volilne zmage. Volivci so pač, kot že velikokrat v preteklosti, v duhu časa zaupali novemu obrazu, čeprav je že osnovna premisa politične (re)aktivacije Roberta Goloba nakazovala, da ne gre za nikakršnega samarijana.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo Robert Celec danes odstopil?
Na dnevnem redu današnje seje sveta zavoda RIS Dvorec Rakičan sicer točke v zvezi z njegovo razrešitvijo ni.
Naj postrežem z anekdoto, ki priča o shizofreničnosti in mazohizmu slovenskega volilnega telesa. Nedavno mi je eden od priznanih kulturnih delavcev bentil, kako dobivajo drobtinice, največji kos državne pogače za kulturo pa ostaja v Ljubljani. Ob tem mi je priznal, da so s somišljeniki »hardcore« levičarji in tako tudi volijo, a hkrati potihoma vedno molijo, naj pride na oblast SDS, saj »le tako pride vsaj kakšen drobiž v našo regijo in ne ostane vse v Ljubljani«. Pa niti slučajno ne bi rad delal reklame Janševi stranki, da se razumemo. Tudi ta je velik del problema našega političnega prostora in dokaz slovenske strankokracije. Pa ne zaradi objav njenega prvaka na družabnih omrežjih ali kakšnega podobnega obrobnega razloga. Zaradi tega, ker tako kot praktično vse stranke od prvega sklica državnega zbora državo in vse njene podsisteme razume kot plen. Anekdoto sem navedel le za ponazoritev, kako ljudje očitno volijo proti svojim interesom, potem pa so začudeni, ko se izkaže, da so kupili mačka v žaklju. In to počnejo znova in znova ter pričakujejo drugačne rezultate. Pri tem si ne morem kaj, da se ne bi spomnil predvolilne objave zdajšnjega pomurskega poslanca Damijana Zrima na družbenem omrežju, takrat še znanem kot Twitter. Objavil je namreč montažo Marjana Šarca in Roberta Goloba s pripisom Nov obraz, novo razočaranje. Danes so vsi del iste koalicije.
Neobstoječe reforme bom prihranil za drugič, kar me ta hip še posebej gane, je nova napoved mega rekonstrukcije vlade. Da je potrebna, je premier ugotovil po (ne)učinkovitosti odziva na avgustovsko ujmo. Saj ne, da se ne bi strinjal z njegovo ugotovitvijo, ampak prihaja prepozno in je v nasprotju z vizijo, ki jo je tako vneto zagovarjal pred enim letom. Rekonstrukcija, kakršna koli že bo, če bo, je lahko tudi koristna dimna bombica, saj se bo javnost ukvarjala s tem, namesto z ukrepi in rešitvami za strukturne probleme, ki bi jih na papirju tako močna vlada morala dati na mizo. Ne preseneča pa, da si je Golob tudi glede »radikalne rekonstrukcije«, ki jo je brezsramno in udarno napovedal pred krompirjevimi počitnicami na nacionalki in na največji komercialni televiziji, kot kaže, premislil. Prostovoljno? Čas bo pokazal.
Vso bedo in dvoličnost nove, drugačne politike sta nedavno pošteno razgalila prva nekdanja ministrica te vlade, do danes se jih je poslovilo skupno že pet, in to vsi iz kvote Svobode, in nesojeni šef policije za poln mandat. Nič hudega, bila so natolcevanja, blodnje in halucinacije, kar bo premier dokazal s poročilom Boštjana Lindava, s katerim je mahal že ob odstopu notranje ministrice, čeprav to sploh ne nosi podpisa nekdanjega vršilca dolžnosti direktorja policije. Če bo seveda našel čas za pričanje pred preiskovalno komisijo, ki jo vodi njegov poslanec.
Vsi alarmi bi morali zazvoniti tudi ob izpovedih izključene in osramočene poslanke Mojce Šetinc Pašek iz Svobode. Opozorila je na »stalinistične metode« vladajoče stranke in željo po ohranitvi oblasti za vsako ceno. Prepričani smo, da bi to razkrila tudi, če je Golob ne bi depolitiziral iz lastne stranke. Seveda. In Golob bi vseeno šel v politiko in se žrtvoval za narod, če bi pred dvema letoma dobil soglasje za nov mandat na čelu Gen-I. Zagotovo. Najvišji predstavniki Svobode z Golobom na čelu so se ob drastičnem padcu javnomnenjske podpore, ki nakazuje na pot brez povratka, zatekli k še zadnjemu preverjenemu receptu – strašenju pred Janšo. To, kar jim je omogočilo rekordno zmago in oblast, bi vendarle moralo funkcionirati tudi v tem primeru, kajne? Ne vem, ali gre v tem primeru za podcenjevanje ali precenjevanje volilnega telesa, ampak zdi se, da »antiJanša« karta preprosto ne deluje več. No, to bodo pokazale naslednje volitve, kakršne koli že bodo. Če bodo predčasne, vemo, na katero mesto se bo zapisala v zgodovini slovenskih vlad trenutna vladna koalicija. Ob skoraj ustavni večini, ki ji je bila zaupana na volitvah 24. aprila lani, si takšne blamaže preprosto ne morejo privoščiti.
Ne prehitevajmo dogodkov. Preživetveni nagon politikov, predvsem velikega dela poslancev, ki bodo po naslednjih volitvah izginili s političnega prizorišča, je vendarle močan. Bo pa kratko potegnil slovenski narod, če bomo priča počasnemu razkroju do leta 2026, ko se bo koalicija ukvarjala le s »komolčenjem in kadrovanjem«. Te realnosti ne more prikriti še tisoč afer o Darsu, Grimsovi vili in financiranju stranke SDS.