»V času izolacije, ko so odpadla vsa srečanja, verouk, predavanja, sem nenadoma spet našel več časa zase. Umiril sem se, sprostil, prisluhnil sebi. Moja duša spet poje!« simpatični Mozirjan razloži, kako je nastal posnetek, sprva narejen za krog ljudi, faranov, s katerimi se pogosto srečuje. »Pogrešal sem ljudi. Ni najbolj prijetno maševati v prazni cerkvi. Zato sem postal ustvarjalen,« se hudomušno nasmehne.
V škofijsko romarsko središče v Turnišču, kjer stoji prekrasna cerkev Marijinega vnebovzetja, je prišel pred petimi leti. V župniji živi v skupnosti z dvema bratoma iz reda minoritov, kjer se je tudi začela njegova duhovn(išk)a pot. S fotografom sva parkirala pred velikim vrtom, za katerim so se po travniku veselo sprehajale kokoši in gosi. »Sami skrbimo za vse to, smo samooskrbni,« se je nasmehnil župnik, ko naju je pozdravil. Ob vratih v župnijo se je bohotil limonovec, s katerega je brat Andrej pred nami utrgal sadež, ki se je kasneje znašel na naših krožnikih – bratje so naju namreč prijazno povabili na kosilo. »Za štiri ure na dan po navadi pride gospodinja, da nam skuha kosilo, velikokrat pa si ga pripravimo sami.« Zaupal nam je, da prav rad kaj dobrega skuha. V njihovi pisarni sem za računalnikom namesto stola takoj opazila terapevtsko žogo. Ko sem z nasmehom pokazala nanjo, je skomignil, da je to še iz časov njegove fizioterapevtske kariere. Tale pogovor bo še zelo zanimiv, sem pomislila, ko sva končno sedla.
»Posnetek vašega petja je postal prava mala senzacija na družbenih omrežjih, najbrž kaj takega niste pričakovali?« me je zanimalo. »Kje pa! Dva dni po tem, ko sem videl, kaj se dogaja, sem bil povsem zaskrbljen. Prav premišljeval sem, ali se izpostaviti ali ne. Potem sem si rekel, če je to nagovorilo ljudi, je gotovo v redu!«
Od nekdaj je rad pel
»Ampak so me že v osnovni šoli vrgli iz zbora, ker naj ne bi imel posluha. Ko mi je kasneje, v gimnaziji, kjer smo imeli pol leta glasbo, tudi profesorica rekla, da nimam posluha, je to postalo moja travma. Pa tako rad sem pel! Tega ne bom zatrl v sebi, sem si rekel in se začel spogledovati z neko glasbeno skupino za petje v cerkvi. Potem sem šel pa še v šolo petja.« V prejšnjem življenju, se je nasmehnil, v času, ko je bil še fizioterapevt, so ga vsi poznali kot tistega, ki rad poje. V živo pa je prvič zapel šele v Turnišču. »Večkrat smo že organizirali koncerte Klic dobrote, na katerih zbiramo denar za naše ljudi, ki potrebujejo pomoč. Napišem scenarij, vodim, pa tudi kakšno zapojem.« Na koncertu za invalida, ki je zaradi bolezni izgubil obe nogi, je zapel kar dve pesmi – Ko dvigneš me in Življenje, prevod Dragojevićeve Galeb i ja. Ljudje so ga začeli hvaliti, da dobro poje, in tako se je opogumil. »Posnetek iz cerkve je bil kot duhovni impulz namenjen določenemu krogu ljudi iz različnih skupin, s katerimi se srečujemo. Pesem Življenje, ki jo je Damjana Golavšek poslovenila pred več kot 25 leti, pa me spremlja že večji del življenja. Ko sem doživljal temo, ko sem bil v stiski, me je vedno povlekla naprej. Je moja življenjska izpoved.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Prelomnica pri osemindvajsetih
Spremljala ga je tudi na življenjski prelomnici, nekje pri osemindvajsetih letih. »Sebe v mladosti bi opisal kot velikega iskalca. V gimnazijo sem šel, ker sem želel postati učitelj, v zadnjem letniku sem se odločil za fizioterapijo, ker sem imel vedno rad šport.« Dve leti je delal v kliničnem centru in dve leti v Topolšici, tam se je kot eden redkih ukvarjal z ljudmi z multiplo sklerozo. »Čeprav sem bil uspešen, sem začel vedno bolj spoznavati, da to ni to. Vseskozi me je privlačila duhovnost. Zame to ni samo religija in vera, zanimali so me tudi življenje, smisel vrednot, svoboda ... Ljudje so se mi zaupali in velikokrat sem se znašel v vlogi poslušalca. Bil sem sicer veren in sem še kar redno hodil v cerkev, ampak takrat še nisem povsem zaupal Bogu, zato sem odlašal z odločitvijo. Prepričan sem bil, da mora človek res doživeti duhovno izkustvo nečesa presežnega, da se lahko odloči za pot, po kateri hodim zdaj. Prepričan sem, da je božja milost vedno presenečenje, zastonjski dar ljubezni, ki ga ne moremo načrtovati, kupiti, zrežirati. Je ali pa ni. Bog je ljubezen, to je dejstvo.«
Kot mlad fant se je držal ustaljenih vzorcev družbe. Šola, služba, partnerica. Imel je dve resni zvezi. »Vendar se nisem nikoli počutil svobodnega v teh odnosih, vseskozi sem imel občutek, da je v meni še nekaj več od ljubezni do dekleta. Z zadnjo sva se sporazumno razšla, ko sem se že malo spogledoval z idejo za duhovništvo. Ženske potrebujete oporo, varno zavetje, če te trdnosti ni, vse skupaj nima pomena. Kot duhovnik ne bi mogel biti poročen, ker bi imel vseskozi občutek, da zapostavljam partnerico. Katera ženska bi razumela, da sem vedno na voljo ljudem? Takrat sem bil precej razdvojen, nisem se mogel odločiti, ali bi se poročil ali bi bil duhovnik. Zato sem bil potem eno leto in pol povsem sam, da je odločitev dozorela. To ni bil beg ali odraz razočaranja v življenju, ljubezni.«
Ko te pokliče ljubezen, ji sledi
Citat Mile Kačičeve ga spremlja, že vse odkar je postal duhovnik. Ko je zaslišal klic, mu je preprosto sledil. »Še danes ne morem verjeti, da sem pustil službo, avto, misel na nakup stanovanja. Odrekel sem se vsem dobrinam in se pridružil redovniški skupnosti minoritov. Zakaj minoriti, ne vem. Očitno so bili ob pravem času na pravem mestu.« Še danes se v živo spomni občutka neverjetne svobode, ko se je odločil in se vsemu odrekel. »Bil sem najsrečnejši človek na svetu. Mogoče tudi zato, ker sem končno naredil nekaj, za kar sem se odločil sam, ker sem poslušal svoje srce. Moram priznati, da starši sprva niso bili navdušeni, sčasoma pa so postali ponosni name, saj vidijo, da sem v tem srečen. Namen vsakega poklica – poklicanosti je, da si srečen, to je dejstvo. Zame je bil občutek, kot bi končno našel vijak, ki se prilega v pravo luknjo. To je zelo pomembno, kajti če si na pravem mestu, boš vse težke in zoprne trenutke lažje prenašal.« Zakaj redovništvo, sem ga pobarala. »Ljubezni ne moreš živeti sam. Zdi se mi, da so samostojni župniki preveč osamljeni, mi smo trije, si med seboj pomagamo, tako se nekako obrusiš. Če živiš sam, te nihče ne popravlja in je velika nevarnost, da zapadeš v egocentrizem.«
Bolniški duhovnik
Ko so minoriti leta 2011 prevzeli bolniško župnijo, mu je bilo jasno, zakaj ga je pot pripeljala k njim. »Vsi smo vedeli, da mi je to delo pisano na kožo. Kot bolniški duhovnik sem skrbel za duhovno oskrbo bolnikov v kliničnem centru in na onkološkem inštitutu. Skrbel sem tudi za ljudi drugih ver – ali sem posredoval za njihovega duhovnika ali pa so bili kar z mano zadovoljni.«
Šport mu je pomagal predelati težke, žalostne zgodbe, ki so jih ljudje pustili v njem. Po drugi strani pa se je prav zaradi teh zgodb njegova vera še okrepila. »Stik z bolniki te nauči življenja! Vere se lahko učimo iz življenja, ne iz knjig. Takrat sem nehal brati romane, ker sem jih poslušal. Koliko zgodb je bilo, pri katerih lahko samo umolkneš.« Občasno se je odpravil za teden dni v osamo. V divjini se je v molitvi očistil. Vendar je čedlje bolj čutil, da ga vse že malo bremeni, zato, je rekel, je »božja previdnost« poskrbela zanj, ko so mu ponudili delo župnika v romarskem središču Turnišče, ki so ga na povabilo škofa pred petimi leti prav tako prevzeli minoriti.
V romarsko središče v Turnišče
Odpravil se je torej na povsem drug konec Slovenije, ki ga ni poznal in ni bil navajen. Prvič se je znašel v vlogi župnika v veliki fari. »Na začetku je bilo kar težko. Duhovnik ne more drugega ogrevati za Boga, če sam ne gori. To, kar sem čutil v sebi, sem začel posredovati ljudem in naletel na veliko odobravanje ter sprejemanje. Naša župnija danes res duhovno živi. Število vernikov ne upada tako kot drugod. Začel sem z različnimi skupinami – zakonskimi, bibličnimi.«
K njemu prihajajo tudi na individualne duhovne pogovore, pri katerih mu precej koristi znanje iz transakcijske psihoterapije. »S tem znanjem lažje pomagam človeku brati duhovni zemljevid njegovega življenja.« Res, polno je zaposlen turniški župnik, v normalnih razmerah predava še o duhovni rasti, sprejemanju bolezni, starosti, žalovanju. Za zdravstvene delavce vodi seminarje o sporočanju slabe novice. »Povedati jo je treba čim bolj človeško. Če se le da, ne po telefonu in z veliko empatije. Človeku je treba dati prostor in mu dovoliti izraziti, kar čuti. Najbolj me moti, če nekdo reče: Ne jokajte! Zjočite se! Žena se ima vso pravico zjokati za svojim možem, ki je ravnokar umrl!«
Med epidemijo koronavirusa pa se je njegovo in življenje njegovih dveh bratov močno spremenilo ter umirilo, kar je bilo prav tako dobrodošlo. »Odpadla so številna srečanja, verouk, predavanja, kar je bilo po eni strani tudi zame dobro, saj sem se umiril in prisluhnil sebi. Spet sem postal malo ustvarjalnejši! Pogrešati sem začel ljudi.« Zanimivo je tudi to, da cela dva meseca karantene niso imeli niti enega pogreba. Prej pa enega ali dva na teden. »Veliko mi je pomenilo, ker so se številni ljudje, ki so spremljali moje duhovne impulze in maše po televiziji, odzvali, mi povedali, kaj jih je nagovorilo. Duhovnik je za ljudi, če nimaš občestva, je čudno, nisi potrjen kot duhovnik. Zato se mi je to zdelo zelo lepo.« Veliko časa je preživel tudi na vrtu, saj, kot rečeno, večino zelenjave in sadja pridelajo sami. Še vedno je šport velik del njegovega življenja, rad je v naravi. »To je del mene, zato imamo tudi živali.« Bratje skrbijo za kokoši, račke, zajce, mačke. »Imamo mačko Minko, ki se nam vedno pridruži pri molitvi,« se je smejal.
Vrvež se je vrnil
Pred dvema tednoma se je vrvež vrnil v turniško župnijo. »Vsak dan imamo tri svete maše – ob šestih zjutraj pri sestrah klarisah, najbolj zaprtem cerkvenem redu kilometer od tod, v naši cerkvi pa ob pol osmih zjutraj in potem ob sedmih zvečer,« je razložil, ko nas je v meniških oblačilih – med pogovorom ga je od drugih moških smrtnikov ločil le talar – in s kitaro v roki odpeljal tja, kjer je pravzaprav pritegnil našo pozornost. V čudovito akustično cerkev, s starim delom, enim najstarejših v Prekmurju, ki mu pravijo kar prafara, in novejšim delom, kjer sta nastali pesmi Ti dvigneš me in Življenje v njegovi izvedbi. Po kratkem prigovarjanju nam ju je vendarle zapel. Verjemite, v živo je še veliko bolje!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.