Z vodilnimi predstavniki različnih kmetijskih gospodarstev, zavodov in kmetijskih zadrug že dlje ugotavljamo pomanjkanje izobraženega kmetijskega kadra v naši regiji. Glede na število vpisanih dijakov na našo šolo in na gibanje po terenu ocenjujemo, da se interes za kmetovanje med mladimi dolgoročno še naprej zmanjšuje, kar lahko vodi do velikih problemov za kmetijska gospodarstva pri zaposlovanju in za kmetije, ki želijo svojo dejavnost prenesti na naslednike. Težave se izražajo predvsem v še vedno premajhnem interesu za tovrstne poklice, posledici pa sta tudi prenizka izobrazba lastnikov kmetij in pomanjkanje kadra za opravljanje različnih del v kmetijski stroki.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
V ta namen smo po informativnih dnevih in pred prihajajočimi vpisi v srednje šole na Biotehniški šoli v Rakičanu v sodelovanju z vodilnimi predstavniki kmetijskih gospodarstev organizirali srečanje, na katerem sem predstavila nekatere težave, s katerimi se srečujemo na naši šoli, kjer izobražujemo za poklice v kmetijstvu. O tem smo razpravljali s štirinajstimi udeleženci srečanja, ki jim ni vseeno, kakšen bo poklic kmeta v prihodnosti.
Stanje in potrebe na terenu kažejo, da se interes za kmetovanje dolgoročno še naprej zmanjšuje. Mogoče še ta trenutek ni tako zelo očitno, problem lahko nastane čez 10 do 15 let. Z namenom lažje odločitve in večjega zanimanja mladih za vpis v kmetijske izobraževalne programe iščemo tudi možnosti za štipendiranje naših dijakov. Ti so po opravljenem izobraževanju naši bodoči prevzemniki kmetij, nosilci kmetijske dejavnosti ali zaposljivi za opravljanje različnih del v kmetijstvu. Regijsko shemo kadrovskih štipendij nam je predstavil dr. Milan Svetec iz razvojne agencije PORA Gornja Radgona. Kot štipenditorji se lahko vključijo podjetja in samostojni podjetniki. Prijaviti se morajo do konca aprila.
Za kmetijstvo ni štipendij iz javnih sredstev
Na slovenskih kmetijah in za opravljanje kmetijskega poklica je potreba po poklicni usposobljenosti zelo velika, vendar način ugotavljanja deficitarnih poklicev ne zazna potreb v kmetijstvu, posledica tega je, da za kmetijstvo ni štipendij iz javnih sredstev.
Veliko dijakov si po koncu izobraževanja ustvari delovno mesto ravno na kmetiji. Naše ugotovitve na terenu kažejo, da so to uspešni kmetovalci, kmetije napredujejo in preživljajo svoje družine.
Popis deficitarnih poklicev ne kaže realne slike potreb v kmetijstvu. Potrebe po kmetijski usposobljenosti so zelo velike, še posebej pri mladih prevzemnikih kmetij. Ker se ta potreba ne zaznava, za ta namen tudi ni možnosti državnih štipendij. Prepričana sem, da bi se v nasprotnem primeru mladi lažje odločali za vpis v kmetijske izobraževalne programe. Na javnem razpisu za dodelitev štipendij za deficitarne poklice tako ne najdemo kmetijsko-podjetniškega tehnika in ne gospodarja na podeželju. Na trgu dela pa je že nekaj let veliko povpraševanje po tem kadru. S podobnimi težavami se srečujemo skoraj vse kmetijske šole v Sloveniji. Šole s kmetijskimi izobraževalnimi programi smo večinoma podhranjene, glavarina nam ne pokriva osnovnih stroškov teoretičnega in praktičnega pouka. Smo specifične šole, ki imamo tudi svoja šolska posestva in v primerjavi z drugimi srednjimi šolami stroške za praktični pouk, ki poteka na šolskih posestvih. Šolska posestva so velika učilnica na prostem, kjer se dijaki praktično izobražujejo in usposabljajo. To pa je povezano s stroški proizvodnje in opremljenosti posestev, strojnim parkom in delavnicami, ki jih druge šole nimajo.
Drugod v Evropi kmetijske šole oz. posestva opremljajo podjetja, ki izdelujejo stroje, in so zato vedno sodobno opremljene in zgled kmetijam. Sodobna opremljenost in najnovejša kmetijska mehanizacija bi zagotovo pripomogli k večjemu interesu in vpisu. Predvsem mladi so navdušeni nad vsem, kar je novo, sodobno in v velikih primerih lajša delo v kmetijstvu. Osnovni problem kmetijskih šol je obstoječi sistem financiranja, ki ne zadošča za uspešno izvajanje učnih programov.
Smo majhen zavod, šola z manjšim številom dijakov v posameznih programih in nam obstoječi sistem glavarine, plačilo po dijaku, ne ustreza. To prinaša izgubo v posameznih šolah. Način financiranja bi nam moral omogočiti, da bi tudi šole z manj dijaki ob manjšem vpisu omogočale dijakom kakovostno izvedbo programov. To pomeni, da se manjšim zavodom ne omogoča enakopraven in pravičen razvoj v primerjavi z drugimi šolami.
Na Biotehniški šoli v Rakičanu se prijavljamo na različne projekte, sodelujemo z lokalno skupnostjo, podjetji, delodajalci, KGZS Murska Sobota, fakultetami, inštituti, kmetijami... Za osnovnošolce pripravljamo delavnice, vabimo jih na brezplačen kmetijsko-podjetniški praktikum. Udeležujemo se tržnic poklicev in kariernih sejmov. Ugotavljamo, da bi že v vrtcih in osnovnih šolah morali več govoriti o kmetijstvu, pridelavi lokalne in zdrave hrane, reji živali in o poklicu kmeta. Velik vpliv na otrokove odločitve imajo tudi starši in svetovalni delavci. Vključujemo se povsod, kamor se lahko. Pojavljamo se v medijih. Žal pa s številom dijakov, vpisanih na našo šolo, nikakor ne moremo biti zadovoljni.
Kaj vse še moramo narediti, da bo naš zavod še naprej uspešno deloval in da povečamo število dijakov?
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bi nas moralo prepoznati kot svoje in pokazati pomen kmetijskih šol za prihodnost naše regije in Slovenije. Kmetijska dejavnost ima socialni in ekonomski vidik. Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije bi se morala zavedati, da se pri nas izobražujejo njeni prihodnji člani. Resorna ministrstva, predvsem ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bi moralo v večji meri poskrbeti za opremljenost šolskih posestev. Šolska posestva morajo biti dobro vzdrževana, vzor kmetijskega gospodarstva in dijaki morajo imeti dobre razmere za delo.
S sodelujočimi na srečanju skupaj ugotavljamo, da je viden trend upadanja ustrezno usposobljenega kadra in delovne sile v kmetijstvu. Dopolniti moramo izobraževalne programe. Pojavlja se potreba po mladih trgovcih s kmetijskim znanjem, po programih trgovec-kmetijec in živilski tehnik. Vsi se strinjajo, da bi morali kmetijske poklice razumeti kot deficitarne poklice. Imeti sklad, ki bi ga KGZS podprla, in bi ti mladi ostali v kmetijskem poklicu. Rezultati našega srečanja in sodelovanja so prinesli prvega znanilca sprememb, saj je še v istem tednu podjetje Puklavec Family Wines, d. o. o., ponudilo štiri štipendije za program kmetijsko-podjetniški tehnik.
