Na komemorativni slovesnosti so najprej položili vence na judovskem pokopališču v Dolgi vasi, nato je sledila še predstavitev dveh publikacij v lendavski sinagogi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
V knjigi Vrnitev domov avtor Boris Hajdinjak piše o zgodbah stolpersteinov (kamni spotike, spotikavci) lendavskih judovskih družin. V zborniku z naslovom Nikoli ne smemo pozabiti – v spomin in opomin na holokavst ter za spodbujanje strpnosti in solidarnosti v Evropski uniji pa so besedila konference, ki je bila v Lendavi v okviru projekta Never Forget. Publikaciji so predstavili vodja projekta Never Forget za Občino Lendava Tanja Šimonka, direktor Centra za judovsko kulturno dediščino Sinagoga Maribor Boris Hajdinjak, direktor Galerije-Muzeja Lendava Dubravko Baumgartner in župan Občine Lendava Janez Magyar.
Knjiga Vrnitev domov: zgodba stolpersteinov lendavskih judovskih družin je izšla v zbirki Lyndvamuseum, izdala pa jo je Galerija-Muzej Lendava. Besedila so v slovenskem, madžarskem in angleškem jeziku, v knjigi pa je veliko fotografij, ki pričajo o življenju in pomenu teh družin za Lendavo. Boris Hajdinjak v knjigi predstavlja pet lendavskih judovskih družin, in sicer družine Blau, Pollak – Nadai, Balkanyi, Schwarz in Deutsch. V besedilu o zgodovini Judov v Lendavi zapiše, da so prvič omenjeni v Lendavi, ki se je takrat imenovala še Dolnja Lendava, leta 1727. Trije bratje s priimkom Löbl se omenjajo kot trgovci v trgu Lendava, takrat dela Železne županije. Do leta 1837 se je število lendavskih Judov tako povečalo, da so za sinagogo najeli hišo v Spodnji ulici in v njej uredili 30 sedišč za moške in 20 za ženske. Popis leta 1910 je izkazal največ Judov v Lendavi do tedaj: 382 Judov, kar je bilo 14 odstotkov od takrat 2729 Lendavčanov. Med prvo in drugo svetovno vojno se je število Judov zmanjšalo. V popisu prebivalcev ob začetku okupacije so jih v Lendavi našteli 143 in v okoliših vseh 20.
26. aprila 1944 so v lendavski sinagogi zbrali 112 Judov in jih preko Čakovca in Nagykanizse poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Preživelo jih je osem.
V zborniku Nikoli ne smemo pozabiti – v spomin in opomin na holokavst ter za spodbujanje strpnosti in solidarnosti v Evropski uniji pa so besedila sedmih avtorjev. Boris Hajdinjak v besedilu z naslovom Anini mariborski vrstniki piše o judovskih otrocih iz Maribora, ki so doživeli podobno usodo kot Ana Frank. Pisatelj in pesnik Dušan Šarotar je svoje besedilo naslovil Na križišču krajine, jezika in spomin, piše pa o prekmurskih judih v njegovih knjigah in literaturi sploh. Vojko Kunaver iz Zavora RS za šolstvo piše o poučevanje zgodovine holokavsta na slovenskih šolah. O vlogi Centra judovske kulturne dediščine – Sinagoga Maribor pri spodbujanju poučevanja o holokavstu v slovenskih šolah je besedilo Marjetka Bedrač. Loranda Miletić iz Agencija za vzgojo in izobraževanje Hrvaške je predstavila poučevanje o holokavstu na hrvaškem na primeru Jadranskega dialoga. Vpogled v zgodovinopisje primera Kasztner na Madžarskem je predstavil zgodovinar in strokovni sodelavec spominskega centra Holokauszt iz Budimpešte Levente Olosz. Predsednik Judovskega združenja Slovenije – skupnosti tradicionalnih Judov Elie Rosen pa je predstavil dediščino judovskih pokopališči po ŠOI.