Če k temu dodamo podatek, da več kot polovica slovenskih upokojencev prejema pokojnino, nižjo od praga revščine, med njimi sta kar dve tretjini žensk, je jasno, zakaj se po revščini starejših od 65 let uvrščamo na nič kaj slavno tretje mesto med članicami EU. Postajamo država revnih in nezadovoljnih upokojencev, a to naše politike nič pretirano ne skrbi. Obnašajo se tako, kot da sami nikoli ne bodo upokojeni. Na upokojence se spomnijo le pred volitvami, takrat se celo strinjajo, da so slovenske pokojnine res mizerno nizke. Po volitvah pa vse spet po starem naprej, ker je od besed do dejanj očitno zelo dolg (raz)korak.
Že samo v koaliciji se težko poenotijo, povsem iluzorno pa je pričakovati, da bi prisluhnili tudi dobrim rešitvam opozicije, kadar gre za dostojne pokojnine. Najprej se je v novi vladi razdor začel pri letnem dodatku, za katerega je bilo v koalicijski pogodbi natanko dogovorjeno, kako se bo letos izplačal, pa smo dobili na koncu neko tretjo verzijo, ki nima nič niti s koalicijskim dogovorom, še manj z veljavnim pokojninskim zakonom. Čeprav je že februar, pa prav tako ni še nič z obljubljenim višjim odmernim odstotkom za bodoče upokojence. A pazite, govora je le o postopnem dvigu: za ženske letos na 63,5 odstotka za 40 let dela, za moške predvidoma do leta 2024. Kar bi pri pokojninski osnovi 1000 evrov pomenilo, da bi moški namesto sedanjih 570 evrov pokojnine dobil 635, torej 65 evrov več. Ženske, ki že zdaj dobijo 635 evrov, pa bi pri tem ohranile ta znesek. Ne gre torej za velike spremembe, ampak zgolj za to, da bi pokojnine za 40 let dela dvignili nad prag revščine, kar ni uspelo prejšnji vladi, ki je - nihče ne ve natančno zakaj - določila na pobudo Zveze društev upokojencev Slovenije, da najnižja pokojnina za 40 let dela ne sme biti nižja od 500 evrov.
Za zdaj je gotovo le, da se bodo ta mesec pokojnine zvišale za 2,8 odstotka. Prav tako se bo po več letih zvišal dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnine. In kot vse kaže, se bodo pokojnine izredno zvišale tudi decembra, za 1,5 odstotka. A to ne bo rešilo stisk tistih upokojencev, za katere se čudimo, kako jim sploh uspe preživeti mesec. Čeprav ob vsakem zvišanju slišimo, koliko prav tem pomeni 'vsak' evro več, beri - tudi z malim so zadovoljni - je za politiko pravzaprav sramotno, da v vseh teh letih ne uspe najti učinkovitejših rešitev, s katerimi bi ljudem omogočila spodobno življenje na stara leta. Mimogrede, zvišanja pokojnin tisti, ki so v domovih za starejše, sploh ne bodo občutili, ker so se že in se še bodo v letošnjem letu zvišale oskrbnine. Da druge podražitve osnovnih življenjskih potrebščin niti ne omenjamo. In smo spet na začetku začaranega kroga.
Čeprav je že zdaj v Italiji vsak peti državljan starejši od 65 let in sodi Italija med najhitreje se starajoče države. Ne kaže pa tudi spregledati, da je bilo italijansko gospodarstvo lani še vedno za šest odstotkov manjše, kot je bilo leta 2008, ob začetku krize. Nezaposlenost v Italiji pa se je povzpela na 10,8 odstotka, še huje je med mladimi, saj jih je nezaposlenih skoraj polovica (46,6 odstotka), kar se pozna tudi pri rodnosti. Ta je v zadnjih letih močno padla, na 1,3 otroka na žensko, kar je manj kot pri nas. Torej je po vseh kazalnikih Italija na slabšem kot Slovenija in je kljub vsemu denar za oba ukrepa zagotovila v proračunu za leto 2019.
A v teh državah se ne bahajo, da jih vsako leto manj stanejo pokojnine, tako kot v Sloveniji, kjer za pokojnine namenjamo precej manjši delež BDP kot znaša povprečje EU in precej manj kot v Avstriji. Poleg tega izdatki za pokojnine v deležu BDP pri nas padajo že od leta 2013, v EU in Avstriji pa ostajajo enaki. V Sloveniji je bil leta 2018 delež izdatkov za pokojnine celo nižji kot leta 2013, kar ni logično glede na porast števila upokojencev in trende povsod drugod po Evropi. Za primerjavo še podatek, da v Sloveniji za prispevke v pokojninsko blagajno namenimo 24,35 odstotka plače (15,50 odstotka zaposleni, 8,85 odstotka delodajalec), Avstrijci pa 22,8 odstotka.
Ker pri nas lahko ob upokojitvi po 40 letih dela računaš le na 59 odstotkov plače, to tudi za tiste z boljšimi zaslužki pomeni občutno zmanjšanje mesečnega dohodka, če te država že čez noč ne spremeni v reveža in potisne pod prag revščine, kar očitno čaka večino. Slovenska povprečna neto plača namreč znaša 1086 evrov in ob podatku, da v Sloveniji skoraj dve tretjini zaposlenih prejema plačo pod povprečjem, prag revščine pa je pri 613 evrih.
Čeprav imajo plače vpliv na višino pokojnine, lahko vidimo, da niso zgolj te in staranje prebivalstva (starajo se tudi Italijani in Avstrijci) - torej neugodnega razmerja med tistimi, ki delajo, in upokojenimi, razlog za nizke pokojnine. Pomembno vlogo pri tem ima tudi (ne)radodarnost pokojninskega sistema, ki ga imamo, in vrednote naše družbe do starejših. Oboje bo treba očitno temeljito reformirati ali preprosteje: jasno povedati, da pokojnina ni miloščina, o višini katere lahko po lastni presoji odloča katerakoli vlada, ampak naša pravica iz zavarovanja, ki ga plačujemo, zato mora biti jasno, kaj in koliko bomo na koncu dobili, ne pa da 40 let 'plačujemo' mačka v žaklju, ki je pravzaprav miš.
Že samo v koaliciji se težko poenotijo, povsem iluzorno pa je pričakovati, da bi prisluhnili tudi dobrim rešitvam opozicije, kadar gre za dostojne pokojnine. Najprej se je v novi vladi razdor začel pri letnem dodatku, za katerega je bilo v koalicijski pogodbi natanko dogovorjeno, kako se bo letos izplačal, pa smo dobili na koncu neko tretjo verzijo, ki nima nič niti s koalicijskim dogovorom, še manj z veljavnim pokojninskim zakonom. Čeprav je že februar, pa prav tako ni še nič z obljubljenim višjim odmernim odstotkom za bodoče upokojence. A pazite, govora je le o postopnem dvigu: za ženske letos na 63,5 odstotka za 40 let dela, za moške predvidoma do leta 2024. Kar bi pri pokojninski osnovi 1000 evrov pomenilo, da bi moški namesto sedanjih 570 evrov pokojnine dobil 635, torej 65 evrov več. Ženske, ki že zdaj dobijo 635 evrov, pa bi pri tem ohranile ta znesek. Ne gre torej za velike spremembe, ampak zgolj za to, da bi pokojnine za 40 let dela dvignili nad prag revščine, kar ni uspelo prejšnji vladi, ki je - nihče ne ve natančno zakaj - določila na pobudo Zveze društev upokojencev Slovenije, da najnižja pokojnina za 40 let dela ne sme biti nižja od 500 evrov.
Čudež preživetja meseca
Koalicijskih obljub upokojencem pa je še več: del vdovske pokojnine je treba dvigniti s sedanjih 15 odstotkov na 25 odstotkov, pogrebnina za vse 530 evrov in ne le za upokojene z nizkimi pokojninami, odmrznitev seniorske olajšave, višji dodatek za pomoč in postrežbo ter redno in izredno usklajevanje pokojnin.Za zdaj je gotovo le, da se bodo ta mesec pokojnine zvišale za 2,8 odstotka. Prav tako se bo po več letih zvišal dodatek za pomoč in postrežbo ter invalidnine. In kot vse kaže, se bodo pokojnine izredno zvišale tudi decembra, za 1,5 odstotka. A to ne bo rešilo stisk tistih upokojencev, za katere se čudimo, kako jim sploh uspe preživeti mesec. Čeprav ob vsakem zvišanju slišimo, koliko prav tem pomeni 'vsak' evro več, beri - tudi z malim so zadovoljni - je za politiko pravzaprav sramotno, da v vseh teh letih ne uspe najti učinkovitejših rešitev, s katerimi bi ljudem omogočila spodobno življenje na stara leta. Mimogrede, zvišanja pokojnin tisti, ki so v domovih za starejše, sploh ne bodo občutili, ker so se že in se še bodo v letošnjem letu zvišale oskrbnine. Da druge podražitve osnovnih življenjskih potrebščin niti ne omenjamo. In smo spet na začetku začaranega kroga.
Popraviti socialne krivice
Navkljub vsemu je usklajevanje pokojnin z rastjo plač in življenjskih stroškov potrebno za ohranjanje njihove vrednosti. Na to je pred dnevi opozoril na blogu Jožeta P. Damjana tudi inženir kemije Drago Babič: "Po petih letih rasti BDP je napočil čas, da se poslovimo od pretiranega varčevanja in popravimo socialne krivice, ki so nastale med obdobjem krize in varčevanja. Tak pristop je privzela tudi nova vlada, ki je dvignila socialne prejemke, minimalno plačo in plače javnim uslužbencem. To je razvidno tudi iz predloga rebalansa javnega financiranja za leto 2019, v katerem so se precej dvignile zgornje meje potrošnje (v primerjavi s prvotno predvidenim proračunom za to leto) vseh blagajn javnega financiranja. Razen pri upokojencih, to je v ZPIZ. Edino tu je vlada znižala predvideno porabo za 70 milijonov evrov - z obrazložitvijo, da po predvidenem prilivu novih upokojencev in predvidenem usklajevanju pokojnin tak obseg sredstev ne bo potreben. Vendar je vlada 'pozabila', da je v preteklih letih v obdobju 2010 do 2017 zaradi varčevanja opustila oziroma izvajala usklajevanje pokojnin po zakonu v premajhnem obsegu, tako da so sedanje pokojnine prenizke v skupnem znesku za 319 milijonov. Vse skupaj je pripeljalo do nevzdržnega stanja, ko danes (stanje december 2018) 266.000 upokojencev (od tega 160.000 starostnih) prejema pokojnine pod 600 EUR, kar je pod pragom revščine. Nekaj tega zaostanka se sicer nadoknadi s socialnimi transferji v okviru ZPIZ, a še vedno ostaja 78.000 upokojencev po uradnih statistikah pod pragom revščine."
Državljanski temeljni dohodek
Zgledov, kako in kaj lahko naredimo drugače, imamo več kot dovolj, ni treba izumljati nič novega, treba je pogledati samo k sosedom, s katerimi Slovenci že pregovorno zelo radi tekmujemo in hočemo biti boljši. A očitno ne takrat, ko bi to bilo za vse koristno. Pri naših zahodnih sosedih Italijanih je še vroča novost državljanski temeljni dohodek v višini 780 evrov za revne zaposlene, brezposelne, invalide in upokojence, ki naj bi ga začeli izplačevati že aprila. Na 780 evrov se bodo dvignile tudi najnižje pokojnine. Pogoje zanj ima po ocenah okoli pet milijonov Italijanov, ki živijo pod pragom revščine. Čeprav je malokdo verjel lanskoletnim predvolilnim obljubam, je italijanska vlada pred tedni sprejela tudi zakonski odlok o znižanju upokojitvene starosti, ki naj bi poskusno veljal tri leta. Italijani se bodo po novem lahko upokojevali tudi pri 62 letih z 38 leti delovne dobe, medtem ko so se do zdaj po zakonu lahko šele pri 67 letih.Čeprav je že zdaj v Italiji vsak peti državljan starejši od 65 let in sodi Italija med najhitreje se starajoče države. Ne kaže pa tudi spregledati, da je bilo italijansko gospodarstvo lani še vedno za šest odstotkov manjše, kot je bilo leta 2008, ob začetku krize. Nezaposlenost v Italiji pa se je povzpela na 10,8 odstotka, še huje je med mladimi, saj jih je nezaposlenih skoraj polovica (46,6 odstotka), kar se pozna tudi pri rodnosti. Ta je v zadnjih letih močno padla, na 1,3 otroka na žensko, kar je manj kot pri nas. Torej je po vseh kazalnikih Italija na slabšem kot Slovenija in je kljub vsemu denar za oba ukrepa zagotovila v proračunu za leto 2019.
Zavidanja vreden sistem
Zavidanja vreden je tudi pokojninski sistem pri severnih sosedih, kjer imajo povsem enak Bismarckov pokojninski sistem in zadovoljne upokojence. Povprečna pokojnina znaša 89 odstotkov povprečne plače ali 1800 evrov, vsi upokojenci vsako leto dobijo še 13. pokojnino, zelo dobro je poskrbljeno tudi za vdove. A Avstrija je po podatkih OECD med evropskimi državami šele na tretjem mestu po radodarnosti do svojih upokojencev. Vodi Nizozemska, kjer povprečna pokojnina niti malo ne zaostaja za povprečno plačo in kjer se upokojujejo pri 67 letih, vendar je treba dodati, da je na Nizozemskem v dodatno pokojninsko zavarovanje vključenih 90 odstotkov zaposlenih. Tudi sosedje Madžari se ne morejo pritoževati nad odmernim odstotkom za pokojnino. Njihova povprečna pokojnina znaša 94,4 odstotka povprečne plače, upokojijo pa se lahko pri 65 letih.A v teh državah se ne bahajo, da jih vsako leto manj stanejo pokojnine, tako kot v Sloveniji, kjer za pokojnine namenjamo precej manjši delež BDP kot znaša povprečje EU in precej manj kot v Avstriji. Poleg tega izdatki za pokojnine v deležu BDP pri nas padajo že od leta 2013, v EU in Avstriji pa ostajajo enaki. V Sloveniji je bil leta 2018 delež izdatkov za pokojnine celo nižji kot leta 2013, kar ni logično glede na porast števila upokojencev in trende povsod drugod po Evropi. Za primerjavo še podatek, da v Sloveniji za prispevke v pokojninsko blagajno namenimo 24,35 odstotka plače (15,50 odstotka zaposleni, 8,85 odstotka delodajalec), Avstrijci pa 22,8 odstotka.
Več je manj
Nezadovoljni pa niso le upokojenci z nizkimi pokojninami, ampak tudi tisti z višjimi. Prav slednji ves čas opozarjajo, da v pokojninsko blagajno plačujejo bistveno več prispevkov, kot iz nje na koncu dobijo. Že pri sprejemanju zadnje reforme, leta 2012, je tudi pri nas bila živahna razprava o uvedbi socialne kapice, ki jo imajo tudi v Avstriji. Torej uvedbi zgornjega mejnega zaslužka, od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost. O tem ukrepu se je začelo razmišljati takrat, ko so se začele omejevati tudi pravice iz pokojninske blagajne. Že nekaj let imamo namreč določeno najvišjo pokojnino. Ljudje z visokimi dohodki tako plačujejo v socialne sisteme še vedno neomejeno več, kot iz njih dobijo, kar je pravzaprav še ena posebnost Slovenije.Ker pri nas lahko ob upokojitvi po 40 letih dela računaš le na 59 odstotkov plače, to tudi za tiste z boljšimi zaslužki pomeni občutno zmanjšanje mesečnega dohodka, če te država že čez noč ne spremeni v reveža in potisne pod prag revščine, kar očitno čaka večino. Slovenska povprečna neto plača namreč znaša 1086 evrov in ob podatku, da v Sloveniji skoraj dve tretjini zaposlenih prejema plačo pod povprečjem, prag revščine pa je pri 613 evrih.
Čeprav imajo plače vpliv na višino pokojnine, lahko vidimo, da niso zgolj te in staranje prebivalstva (starajo se tudi Italijani in Avstrijci) - torej neugodnega razmerja med tistimi, ki delajo, in upokojenimi, razlog za nizke pokojnine. Pomembno vlogo pri tem ima tudi (ne)radodarnost pokojninskega sistema, ki ga imamo, in vrednote naše družbe do starejših. Oboje bo treba očitno temeljito reformirati ali preprosteje: jasno povedati, da pokojnina ni miloščina, o višini katere lahko po lastni presoji odloča katerakoli vlada, ampak naša pravica iz zavarovanja, ki ga plačujemo, zato mora biti jasno, kaj in koliko bomo na koncu dobili, ne pa da 40 let 'plačujemo' mačka v žaklju, ki je pravzaprav miš.