Akademski slikar Igor Banfi se na Poljskem predstavlja z deli iz svojega najnovejšega opusa Tavajoči, ki so nastala v zadnjih dveh letih, govorijo pa o osamljenosti in melanholiji slehernika v sodobnem svetu. Za to priložnost je izbral štirinajst svojih olj na platno velikih, galerijskih formatov in nekaj manjših. Med drugim so na ogled dela Reka, Žalost ima človeško srce, Hoja po vodi, Nočno kopanje, Kralj na hribu in druga.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S ponedeljkom delna zapora te ulice
Pričeli bodo s sanacijskimi deli na kanalizacijskem kolektorju.
Razstava je del dogodkov ob počastitvi spomina na padle slovenske borce v prvi svetovni vojni v Galiciji, organizirala sta jo slovensko veleposlaništvo v Varšavi in veleposlanica Božena Forstnarič Boroje ter galerija Robin. »Veseli me, da bodo lahko tudi Poljaki z razstavo akademskega slikarja Igorja Banfija dobili priložnost pobliže spoznati slovensko sodobno umetnost, in to v najbolj izjemni luči. Njegova poezija čopiča je prepričala in očarala že mnoge v Sloveniji in tudi drugod, upam pa, da bo tudi tukajšnje obiskovalce,« je ob robu razstave povedala Forstnarič Borojeva, po rodu Sobočanka.
Na vzhodni galicijski fronti je v prvi svetovni vojni padlo okoli 15 tisoč Slovencev, mladih fantov, ki so jih, še preden so začeli zares živeti, poslali na bojišča in tudi v smrt. Leta 2018 sta predsednika Slovenije in Poljske odkrila spomenik, posvečen padlim Slovencem, vsako leto tu v spomin nanje slovenski veleposlanik na Poljskem položi venec, prav tako je v bližini večji spomenik vsem padlim borcem prve svetovne vojne. Lani se je porodila ideja, da bi ob tej priložnosti razstavljal umetnik iz Slovenije, kar so letos z razstavo del Igorja Banfija tudi uresničili.
Veličino narave pa Banfi uporabi zato, da pokaže na majhnost človeka, njegovo osamljenost, ki je v koronskem času še bolj aktualna ot kadar koli prej.
Banfi, ki zelo nerad govori o svojem delu, pravi, da sam raje slika, drugi pa so pozvani, da njegova dela interpretirajo. V njegovih delih so v ospredju lirična pokrajina, horizont, ki asociira na domačo pokrajino, vendar ne kot neko specifično geografsko območje. Čeprav je Banfi eden tistih, pri katerih genius loci še posebno pride do izraza, pravi, da pri pokrajinah, ki jih slika, ne gre toliko za Prekmurje ali katero koli drugo geografsko pokrajino, bolj gre za notranje pokrajine, ideje, želje in slutnje. Predvsem pa najbolj govori o osamljenosti, tisti žlahtni melanholiji, pravi Banfi.
Na horizont, kjer se spajata zemlja in nebo, postavi osamljeno figuro, ki nekaj išče, zato tudi naslov tega opusa Tavajoči. Ampak tistega, kar nekdo išče, ne želi jasno izraziti, ni jasno definirano, ampak vabi gledalca, da sam odloči, kaj išče. Banfi razloži, da imajo figure, njegovo slikarstvo, podstat v romantičnem slikarstvu bolj severnjaškega izraza. Veličino narave pa uporabi zato, da pokaže na majhnost človeka, njegovo osamljenost, ki je v koronskem času še bolj aktualna kot kadar koli prej.
Razstava je ogled do 23. junija.
