»Ko smo bili majhni, smo vedno kaj pletli, pogosto tudi travo na paši. V času našega otroštva ni bilo televizorjev, zato smo pozimi, da bi si krajšali čas, hodili okrog po vasi gledat, kaj kdo počne. Tudi k sosedu v Sodišince, ki se je ukvarjal s pletarstvom,« se spominja. Sam je hitro pridobil osnove, pozneje pa začel ustvarjati tudi izdelke, ki niso tako tipični, na primer koše za perilo, za smeti, začel je opletati še različno velike steklenice.
Njegovi izdelki so spleteni iz vrbovega šibja, ki ga je treba pred uporabo primerno pripraviti, saj so potem izdelki dalj časa obstojni. Gomboc šibje reže nedaleč od hiše dvakrat letno. Enkrat v obdobju, kot je sedaj, ko se konča vegetacija in odpade listje, drugič spomladi, saj se dajo takrat enoletni poganjki lepo lupiti. Ko narezano šibje pripelje na domače dvorišče, ga z ženo Slavko očistita, razvrstita glede na namen, nato pa ga je treba dati še kuhat. Sogovornik nam je ob našem obisku pojasnil, da ima doma star rezervoar za kurilno olje, v katerega gre okoli 200 kilogramov šibja. To mora potem vreti približno štiri ure, da se da koža s šibja z lahkoto odstraniti. »Če ni dovolj kuhano, se težje očisti.« Po kuhanju je treba šibje še posušiti in ga primerno skladiščiti. »Šibe morajo biti na zračnem prostoru in zraven ne sme priti niti voda, da ne bi splesnelo,« opiše.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Občina Črenšovci za častne občane razglasila Karla Bedernjaka, Jožefa Horvata in Boruta Pahorja
Osrednja slovesnost ob občinskem prazniku Občine Črenšovci je bila letos v Žižkih, kjer je tamkajšnje prostovoljno gasilsko društvo obenem praznovalo sto let delovanja.
Uporablja naravna barvila
Koloman Gomboc, znan tudi kot pletar Kalman, ima registrirano osebno dopolnilno delo in je že vrsto let imetnik certifikata SloArtCraft, ki ga izdaja Obrtna zbornica Slovenije. Največ povpraševanja dobi za klasične košare, tudi za manjše košarice in za opletanje steklenic, opleta vse od 0,3- do 60-litrskih. Nedavno je oplel ptičjo opazovalnico na Soboškem jezeru in pravi, da je bil to doslej njegov največji in najzahtevnejši izdelek. »Vanj je bilo vloženega skoraj dva tedna dela in treba je bilo veliko znanja, potrpežljivosti in vztrajnosti.« Projekt je dokončal s pomočjo brata. Razkril je tudi, da je izdeloval košarice za slovenskega evropskega poslanca, za botanični vrt v Mariboru je prispeval posebne šotore iz šibja, za živalski vrt v Boračevi pa je spletel tunele in gnezda za različne živali.
Najbolj klasičen pletarski izdelek je košara in za njeno izdelavo potrebuje okoli tri ure. Dela se loti tako, da sprva splete dno, ki je osnova, sledi obod, ki se konča z zaključnim robom, nazadnje izdela in pritrdi še ročaje. Če želi, da so pleteni izdelki različnih barv, mora šibje obarvati, vendar, kot narekuje certifikat, le z naravnimi barvili. »Najpogosteje uporabljam rdečo peso, ko kuham žganje iz rdečega vina, pa šibje čez noč namočim tudi v to. Uporabne so še tropine aronije in kurkuma.«
Izdelkov na koncu ne premaže z lakom, saj to ni naravni material, pravi pa, da zdržijo do štirih let. V preteklosti je precej obiskoval rokodelske sejme po različnih slovenskih krajih, a je v zadnjih letih to opustil. Potoži namreč, da se ročni izdelki ne cenijo dovolj. »Marsikdo ne razume, da je v ceno treba všteti tudi pripravo materiala in navadno to zahteva več časa ter stroškov kot samo pletje.«
Priučen tudi kovanja
Gomboc je najbolj vesel, če je nad pletenim izdelkom navdušena stranka. »Če je izdelek dober zanjo, je dober tudi zame,« pravi. Želi si, da bi lahko svoje znanje predajal naprej, a velikega zanimanja za to ne opazi. Nekaj delavnic na leto sicer ima, prihajajo tako ljudje iz regije kot širše. »Enkrat je k nam prišla družina, ki se je želela preizkusiti v pletenju. Začeli so plesti in potem odšli, naslednji dan pa je gospa klicala, ali se lahko oglasijo še enkrat. Soprog je prišel s pleteno košaro, saj je okoli Mure nabral šibe in pletel, nevešč je bil le dokončanja roba. Tega interesa sem bil res vesel. Čez leto dni so ponovno poklicali in povprašali za šibe, saj so ustvarjali še naprej,« navede primer. Po drugi strani pa ga žalosti dejstvo, da se na njegove ponudbe ne odzovejo šole, kjer bi otrokom in mladim prikazal domačo obrt.
Polančan pa ni vešč le pletarstva, ampak tudi kovaštva. Njegov oče in dedek sta bila kovača in tako je že v zgodnjem otroštvu spoznal tudi ta poklic. »Ko sem obiskoval četrti razred osnovne šole, sem po pouku hodil v kovačnico in tam gonil meh, v osmem sem znal že variti in klepati. Lahko rečem, da mi je bilo rokodelstvo položeno v zibelko,« pravi izučeni ključavničar.
Kovaških opravil v zadnjih letih ni veliko, kdaj pa kdaj pa nakovalo in ostala orodja uporabi za domače potrebe. Pohvali se, da je na domačem dvorišču marsikatero stvar izdelal sam in da mu delo ni tuje. Za pletarsko obrt nima naslednika, saj se vsi ukvarjajo z drugimi poklicnimi področji. »Žal sem tudi zadnji, ki uporablja nakovalo,« je zamišljeno sklenil.