Torek, 17. julij
Evo, končno je konec nogometa. Zdaj si lahko spočijem in začnem z dopustom. Natalija mi je oprala navijaško majico. Lahko si predstavljate, kako je zgledala po pranju in zato sem bil kriv poraza s Francozi. Seveda čestitam Hrvatom. Tukaj pravijo, da je bilo tisto z migi nekoliko preveč. Ne tisto ne, ampak to, kar počnejo oglaševalci, je pa katastrofa. Pa ne moreš Coca Cole prebarvati v šahovnico! V trgovini več ne ločim artiklov. Vse je v šahovnici. Še krompir je crompir. Evo to je preveč. Odkar sem pred štirinajstimi dnevi, na željo mojega prijatelja Pereta, oblekel šahovnico, je enostavno nisem več snel. Tudi oprati je nisem mogel, ker je to pač navijaški material. Vsi moji prijatelji so bili seveda boljši selektorji od Dalića. Edini problem so bili hrvaški dresi, ker se ni razpoznala šahovnica. Pred tekmo z Danci je Pere na svoji terasi organiziral ogled in seveda sem bil povabljen kot specialen gost iz Slovenije. Prišel sem neprimerno oblečen in Pere me je v izogib blamaži na weceju preoblekel v šahovnico. Če mu že pride »glumac iz Slovenije«, se mora ta seveda spoštljivo obnašati.
Sreda, 18. julij
Prav je Dancem, da so izgubili. Ne maram Dancev zaradi enega Danca, ki je leta 1974 kampiral v »3 Padovi«. Bom poskušal razložiti.
Preberite še
Odpri v novem zavihkuDobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Včeraj sem srečal prijatelja Branka. Zelo je propadel. Baje ima probleme z ženo in je zato začel piti. Z Brankom se poznava že iz otroštva, ko sva skupaj lovila martinčke in jih prodajala nekemu Dancu po en dinar komad. Takrat je bilo svetovno prvenstvo v nogometu v Nemčiji in zbirala sva sličice igralcev, ki so bile zavite v čokoladice »Životinjsko carstvo«. En martinček, ena sličica. Spomnim se, da sva čokolado metala stran, ker jih nisva mogla več jesti. Bistveno je bilo napolniti album. Martinčke sva sprva lovila po danskem sistemu: zanka laksa navezana na dolgo palico. Sistem je bil izjemno počasen in sva se odločila za Brankov vrt, kjer je bilo ogromno martinčkov. Lovila sva jih z rokami, kar je bilo izjemno zabavno in učinkovito. Če sva odštela škodo v vrtu in škartirane martinčke, sva lahko dnevno kupila sto sličic. Danec je bil izjemno trmast in ni mogel razumeti, da martinčku ponovno zraste rep. Seveda je bil kaznovan. Izpred šotora sva mu ukradla škatlo cigaret: HB filter. Še isti dan je Branko omamljen od nikotina padel s fige. Moja mama se je ustrašila, da je začelo goret, midva pa v beg. Dva dni sem moral ostati doma. Starša nista mogla razumeti izpada dohodka in sta mi prepovedala poslovno sodelovanje z Danci.
Četrtek, 19. julij
Z Brankom sva svojo pozornost do živalskega sveta preusmerila iz kopnega v morje. Moja stara mama je imela velik črn dežnik, ki ga je čuvala na meni dobro znanem mestu. Ker na otoku Rabu nikoli ne dežuje, sem bil prepričan, da ga ne potrebuje. Dežnik je imel pravšnje špriklje za izdelavo loka in puščice za podvodni ribolov. Od takrat poznam ne samo Padovo 3, ampak vsak kamen pod vodo. Vsak dan sva ponosno prinesla svoj ulov, katerega so bile razen stare mame, ki se je sprijaznila z izgubo dežnika v zameno za svežo ribo, vesele tudi mačke. Nekega dne naju je na obalo poklical zloglasni policaj Luka. Bil je ogromen možakar, ki je pretepal zapornike na Golem otoku. Prepovedal nama je lov okrog cevi za kanalizacijo, ki je bila izvrstna lokacija. Morala sva mu predati tudi ves dnevni ulov. Potolažila naju je hobotnica, ki ga je pošpricala po uniformi. Takrat mi je bilo po prespanem dogodku žal prelepe uniforme. Po približno tridesetih letih ko je Luka že umrl, sem izvedel, da je pretepal zapornike na Golem otoku. Tista hobotnica je že vedela, kaj dela.
Neverjetno kako imajo Hrvati radi kune. Ne denar kot tak – mislim ja itak, Rabljani še posebej, ampak prav kune. Ker kuna je ena žival. Nič posebnega, nekaj med veverico in podlasico. Ampak obstaja nekaj drugega, nek nacionalni ponos, nek garant da »Hravatska nikad ne bu propala«. Nekaj s čimer so, a niso v evropski uniji.
To kar delajo s tečajem pred sezono, je naravnost smešno. Premišljeval sem o dinarju, nemški marki in kuni. Takrat leta 1974 so tukaj na Rabu imeli zelo radi nemške marke. Človek bi rekel, da imajo zdaj radi evre. Ampak ne, kune. Zakaj? Ne vem. V glavnem martinčka sva z Brankom prodajala po pol evra komad. Danes ko mi Reo popikajo komarji, mi je žal, da mu jih nisem prodajal po sto evrov komad.
Petek, 20. julij
Dobil sem privez za Shangrilo, končno mi bo uspelo. Shangrila je pilotina, ki sem jo pred desetimi leti kupil v Genovi in jo pripeljal v Slovenijo. Po enem letu obnavljanja sem priplul z njo iz Izole do Raba. Zdaj je tu njen domicil. Vsako poletje sem moral dnevno plačevati vez, kar ni bil prevelik finančni izdatek. Večji problem je bil, ker sem se vsako poletje selil na drugo mesto. Plovilo je težko štiri tone in vedno znova sem se ukvarjal s sigurnostjo priveza. Zdaj bo tega konec. Stari znanec mi je na plaži povedal, da mu nek tip že drugo leto ponuja vez za 2000 evrov in da ga on ne rabi. Prosil sem ga, naj gre čim prej do njega. Naslednji dan je bilo vse dogovorjeno. Na otoku je izredno težko priti do veza in cene so se povzpele na vrtoglavih 8000 evrov.
Sobota, 21. julij
Odšli so gostje. Moj sosed Ziki je bil en teden z družino pri meni. Včeraj smo praznovali Rejin tretji rojstni dan in danes so odšli. Arne bo spal cel dan. Včeraj je odšel s praznovanja in z Martinom, ki je prav tako odšel danes zgodaj zjutraj s katamaranom, ostal v mestu celo noč. Natalija je poslala dokončano diplomo v pogled mentorju in obljubil ji je, da jo bo prebral v nedeljo. Tako, da si je tudi ona nekoliko oddahnila. Popoldan bomo končno sami odšli na kopanje.Nismo. Arne se je dogovoril s svojo bivšo sošolko in odšli so po svoje. Nas je pa pregnal jugo. Začelo bo deževati. Oče je vsak dan slabši. Zaprt je in odklanja hrano. Mama več ne ve kaj naj mu pripravi. Zvečer sem mu skuhal kompot.
Nedelja, 22. julij
Ob nedeljah ne pišem dnevnika.
Ponedeljek, 23. julij
Danes piha močna burja. Pravkar sem opazoval neko jadrnico med Pagom in Lošinjem in videl, kako jo premetava. Ob otoku Rabu se razteza majhen nenaseljen otok Dolin. Po starih uzancah ga uporablja le nekaj rabskih družin za pašo ovac. Ne vem, kaj tam pasejo, revice. Na otoku je borov gozd, ki ga je sadila moja mama v osnovni šoli. Z ladjicami so vozili z Raba šolarje pogozdovat otok. To je bilo še med vojno po kapitulaciji Italije. Kanal med Rabom in Dolinom je širok približno pol nautične milje, a kljub temu v močni burji zelo nevaren. Skale doline so bile pred leti usodne za neko Češko družino. Utopili so se starši z dvema majhnima otrokoma. Burja je zelo nevarna, ker naredi vodni film pol metra nad vodo. Noben rešilni jopič ne pomaga, ker ne moreš do zraka. Sploh je ta nautični turizem nekaj bizarnega. Ne samo, da gre za grozovito drag špas, ampak zna biti za nepoznavalce nočna mora tudi ob lepem, sončnem vremenu. Zgodbe ki mi jih pripoveduje moj prijatelj Kalebina, ki je kapetan v Lučki Kapetaniji Rab, so neverjetne. Gre seveda za prestiž. Spoznal je recimo Madžara, ki je najel petnajst metrsko jahto samo zaradi tega, ker je njegov poslovni partner najel trinajst metrsko. Nakar je vkrcal blondinko, ki je bila seveda fascinirana nad plovilom, a le do prihoda v prvo marino. Madžar je v marini naredil tako zmedo, da je morala - poleg policije - posredovati tudi Lučka Kapetanija. Madžar si seveda z blondinko ni mogel pomagat, ker je lakirala nohte in se je zapletel marini med vrvi in poškodoval dve plovili. Njegova največja želja je po moje bila, da se čim prej vrne v Budimpešto.Danes sem na vezu, ki ga nameravam kupiti, videl zavezano belo pet litrsko kanto z napisom RB 666. Takoj sem seveda klical prodajalca in mu rekel, da si je nekdo prisvojil moj, oziroma njegov vez. Možakar se je z vespo odpeljal v akcijo in mi čez pol ure sporočil, da je šlo za grozljivo pomoto. Rekel mi je, da je ta tip naročil nekemu drugemu tipu, naj mu zaveže kanto, kot rezervacijo veza za nekega tretjega tipa. Ampak ta drugi tip ni razumel natančno prvega tipa, kam naj zaveže kanto za tretjega tipa. Jaz sem rekel, da tega ne razumem in da sem v dilemi, ali sem jaz ta tretji tip, ali pa naj se postavim v vrsto za četrtega. Rekel sem mu, da mi je vroče in da, če hoče denar, naj takoj umakne kanto. Rekel mi je, da je vse urejeno, ampak da je prehlajen in ne more v morje in da naj se jaz potapljam in umaknem kanto ter jo privežem za pomol tam, kjer piše RB 666. Ti Rabljani so neverjetni. To je približno tako, kot če bi šel v konzum kupit kilo vratovine in bi me poslali v Slavonijo ujet svinjo. Ko bi jo pripeljal na Rab in jo zaklal, bi mi dovolili da si odrežem svoj kilogram in da plačam pri blagajni; seveda po dvojni ceni kot recimo v Ljubljani.