Gre za izjavo, s katero so se Slovenci z drugimi južnoslovanskimi narodi, živečimi v monarhiji, izrekli za združitev v samostojni državi. Ta dogodek ima pomembno vlogo pri razvoju državniške zavesti med Slovenci. Ob tem jubileju je Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer izdala zbornik trinajstih referatov z naslovom Anton Korošec in sto let Majniške deklaracije, nastal na podlagi simpozija ob stoti obletnici Majniške deklaracije pri Svetem Juriju ob Ščavnici pred tremi leti. Zbornik, ki ga je uredil Marko Jesenšek, prinaša portret Antona Korošca, državnika evropskega formata, njegovo uveljavitev na dunajskem političnem parketu in v evropskem političnem prostoru, predstavlja nastanek jugoslovanskega kluba ter pomen in vlogo Majniške deklaracije, pa tudi Koroščeve sopotnike. Zbornik je pomemben prispevek k pojasnitvi dunajskega ozadja slovenske zgodovine ob koncu prve svetovne vojne in vloge Korošca pri reševanju slovenskega vprašanja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Anton Korošec se je rodil leta 1872 v kmečki družini v Biserjanah, bil je duhovnik, urednik in politik. Zgodaj se je vključil v narodno politično delovanje v svojem okolju, kjer je bilo čutiti močan nemški pritisk, podobne pritiske pa je zaznaval ob sodelovanju s prekmurskimi Slovenci, ki so se spoprijemali s pritiski Madžarov. Izvoljen je bil v avstrijski državni zbor in leta 1917 prevzel vodenje južnoslovanskih poslancev na Dunaju, združenih v jugoslovanski klub. S tem mu je pripadla čast, da prebere Majniško deklaracijo, v kateri so se zavzeli za združitev ozemlja monarhije, na katerem živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojno na demokratični podlagi ustanovljeno državno telo brez vsakršnega tujega gospostva, pod žezlom habsburške-lotarinške dinastije. Izjava je sprožila deklaracijsko gibanje med Slovenci, ki so podporo listini dokazali s 320 tisoč podpisi. Korošec je bil tudi predsednik takrat najmočnejše Slovenske ljudske stranke, od ustanovitve Kraljevine SHS, 1. decembra 1918, do smrti je zasedal najvidnejše politične položaje v Beogradu, med drugim je bil predsednik vlade. Pomembna je tudi njegova vloga pri prizadevanjih za priključitev Prekmurja. Medtem ko narodna vlada v Sloveniji ob koncu prve svetovne vojne ni vedela za Prekmurje in je zavrnila pomoč Prekmurcem, je Korošec poskrbel za podporo političnega vrha v Beogradu in sprejetje resolucije o priključitvi Prekmurja.
Prva Majniška deklaracija je po besedah zgodovinarja Janka Prunka Slovence pripeljala iz monarhije v Jugoslavijo, druga, Pavčkova, leta 1989 pa je Slovence pospremila iz Jugoslavije v samostojno državo. Gre za dva izredno pomembna narodna dokumenta, ki sta vsak v svojem času spodbudila veliko narodno in politično gibanje. Spomnimo, da smo bili Slovenci v tistem času pod avstro-ogrsko monarhijo razdeljeni ter da so o vseh pomembnih vprašanjih odločali veliki narodi, ki so manjše narode in njihova ozemlja zlahka žrtvovali za dosego svojih ciljev.
Ali Slovenci potrebujemo tretjo Majniško deklaracijo
Franci Čuš, zgodovinar: »Majniška deklaracija, ki jo je leta 1917 v imenu južnoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu prebral duhovnik dr. Anton Korošec, je na Slovenskem sprožila množično deklaracijsko gibanje. S podpisovanjem podpore so Slovenci izrazili plebiscitarno voljo, da ne želijo več živeti v državi, ki ne izpolnjuje narodnih, kulturnih, ekonomskih in političnih pričakovanj. 72 let kasneje je pesnik Tone Pavček prebral drugo Majniško deklaracijo, v kateri se je zgodba iz časa konca prve svetovne vojne ponovila. Leto in pol kasneje je slovenski narod na plebiscitu odločno rekel ne Jugoslaviji. Razlogi so bili podobni kot leta 1918. Sprašujem, ali Slovenci potrebujemo 3. majniško deklaracijo. Prva in druga sta tlakovali pot samostojni državi Sloveniji, kar je najvišji cilj vsakega naroda. Na nas pa je, da to ohranimo. Če že potrebujemo novo izjavo, jo potrebujemo v duhu prihajajočega praznika enotnosti. Toda, kdo jo je sposoben prebrati? Duhovnik, pesnik ali kdo tretji?«